SiolNET. Siol Plus Kolumne
Žiga Turk.
Žiga Turk
O kolumnistu
0

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Gradovi iz mivke

0

termometer

Ko sem bil še zelo majhen, smo bili enkrat na poletnih počitnicah v Portorožu. Kopali smo se na tisti veliki plaži iz mivke. Kjer je danes med plažo in cesto do avtobusne postaje nekakšen park, je raslo celo nekaj starih borov ali cipres. V tisti senci se je skupina starejših otrok lotila zahtevnejšega projekta iz mivke – celoten grad, mesto z obzidjem in utrdbami, obrambnim jarkom itd. Kot eden mlajših sem smel nositi vodo in z lončki postavljati zunanje robove obzidja. Do večera je bilo sicer kar nekaj postavljenega - glavne poteze mogočnega gradu in mestno obzidje -, gotovi pa še zdaleč nismo bili. Delo smo nameravali nadaljevati naslednji dan. Zjutraj, ko smo prišli s še več lopatkami in kanglicami, je bilo vse delo prejšnjega dne uničeno. Neki drugi otroci so zadevo čez noč zbrcali, poteptali, kar je pomenilo konec za investicijo na tistem mestu, nekaj jih je na "gradbišču" opravilo malo, eden pa celo veliko potrebo. Naši gradovi iz peska niso nikogar motili, nikomur niso bili v napoto, niso bili sredi mivke, kjer bi si morda nekdo želel igrati nogomet. Pač nekdo ni delil naše arhitekturne žilice, projekt je bil impresiven, ni bil pa njegov, niso ga razumeli in so v mešanici zavisti ter škodoželjnosti vse skupaj uničili. Zakaj bi nekdo drug imel grad iz peska, če meni to nič ne pomeni?

Otroci odrastejo Natanko tak je refleks glasnega dela slovenske javnosti v zvezi s konservativnimi vrednotami, kot sta vera in domoljubje. Nobene škode nimajo od tega, nič jim ni v napoto, ampak ker zadeve ne razumejo, ker zavidajo tistim, ki jo, opravljajo nad njo svojo potrebo. Nekateri dobesedno, drugi zažigajo križe, pišejo grafite na cerkve, mahajo z zastavami tuje države ipd. Tretji opravljajo potrebo pisno in ustno. Vrata v javne kulturne ustanove, medije in šole so jim na široko odprta.

Šampioni strpnosti "muslimansko žensko pokrivalo enako strpno prenašajo kot npr. krščanske križe na pokopališčih". Ja, "prenašajo križe na pokopališčih". Prenašajo! Kot prenašamo hrup okrog avtocest ali smrad okrog odlagališč smeti?

Potem se ne moremo čuditi, če bo kakšen urbanist ali krajinska arhitektka še kdaj kakšno cerkev zazidala med stanovanjske hiše in obrtne delavnice in do nje spustila zgolj ozke ulice. To se je po vojni zgodilo Plečnikovi cerkvi Sv. Frančiška v Šiški. Tako baziliko je gotovo lažje "prenašati" kot njeno dvojčico v Pragi, ki dominira trgu, h kateremu se stekajo ceste iz celotne okolice. Na primer.

Ljudje, ki se spotikajo ob celibat katoliških duhovnikov, v to, da ženske ne smejo biti duhovniki, da se cerkveno ni mogoče ločiti, v zvonjenje po cerkvah, v pravico staršev, da otroke krstijo in pozneje pošljejo k verouku, v božič kot od države zapovedan dela prost dan itd. itd., pa postanejo šampioni verske svobode in multikulturne tolerance, ko gre za muslimane, budiste ali sploh kogarkoli razen katoličanov.

Zagovornice enakopravnosti žensk kot katoliških duhovnic se čez noč prelevijo v zagovornice verske svobode in kulturne avtonomije muslimanov, ki ženske pač podreja možem. Zagovorniki pravic gejev postanejo zagovorniki kulture, ki geje meče v smrt iz visokih stavb. Tiste, ki se pritožujejo, da v kopalkah poleti ne smejo v cerkev, postanejo zagovornice burk. Po njihovo država ne sme zapovedovati, kako naj hodijo ljudje okrog oblečeni, lahko pa zapoveduje, kako razumeti pojem družina.

Salonski levičarji Ena mogoča razlaga je, da s tem skakanjem od ene človekove pravice do druge želijo demonstrirati svojo napredno, urbano intelektualnost. Za videz intelektualca v Ljubljani poskrbiš tako, da imaš iPhone, piješ zeleni ali kako drugače kodrlajsast čaj, imaš očala z vpadljivimi okvirji, nosiš šal tudi poleti, vegetarijansko ali še bolj zapletaš pri prehrani in mazohistično prikimavaš na družabnih omrežjih, ko te Mazzini v kolumnah mojstrsko daje v nič.

Ampak to so zgolj zunanji znaki, ki se jih da kupiti ali blefirati. Del resnične duhovne elite postaneš v boju za napredek. Npr. na področju človekovih pravic. Pa čeprav je to pravica muslimanskega moškega, da ukazuje ženi. Saj je vendar strpnost do drugih kultur še bolj "napredna". Nekaj svetovljanskega je v tem. Za razliko od zavzemanja za to, da pijani Francelj ne bi pretepal Micke tule doma.

Intelektualizacija zavisti Druga razlaga je intelektualizacija zavisti. Zavist ki-če-bi-gorela-ne-bi-potrebovali-drv je končala kariere Franceta Arharja, Gregorja Golobiča, Alenke Bratušek in Tjorbjorna Mansona. Dokler se ni vedelo, koliko zaslužijo oz. koliko premoženja imajo, so bili čisto v redu za župana Ljubljane, ministra za znanost, evropsko komisarko ali šefa DUTB. Ko so Slovenčka mediji nakurili o njihovih denarcih, mu je prekipelo. To je preprosta oblika zavisti za preproste ljudi. Zavist do materialnega.

Nekateri napredni intelektualci in intelektualke so nad tem. Zavidajo nematerialno. Nekateri od tistih, ki so nam srali po gradovih iz mivke, so odrasli v take. Ne gre jim za nobeno multikulturnost, toleranco in človekove pravice. Konsistentni so ti kulturni bojevniki v rušenju in napadanju tega, kar njim nič ne pomeni, drugim pa veliko.

Spotikajo se ob domoljubje in ob krščanstvo. Napadajo vrednote, ki so postavljene na moralnih temeljih, za katere sta njih narava in vzgoja prikrajšali. Ki jih ne razumejo. V katere se ne morejo vživeti. Do katerih intuitivno ne morejo imeti empatije. Ki njim nič ne pomenijo. Kot tisti portoroški mulariji nič niso pomenili gradovi iz mivke.

Ironija argumenta? Če je bila bralčeva intuitivna reakcija ironično pritrjevanje paraleli med vero, domoljubjem in gradovi iz mivke, češ nič od tega nima trdnih temeljev v objektivni realnosti, oboje je stvar domišljije, ki jo razpiha prvi veter in podrejo prvi valovi … Če ste pomislili, da ni sicer lepo, da so jih potacali, ampak gradnja gradov iz peska je kljub temu neumnost, potem samo dokazujete osnovno tezo: nezmožnost imeti občutek za konservativne vrednote, ki jih nekateri vaši sodržavljani imajo.

Ampak to samo po sebi sploh ni problem. Velika večina ne taca po tujih gradovih iz peska. Ne ateisti po krščanskih, ne kristjani po muslimanskih, ne muslimani po krščanskih. Prevladuje toleranca, ki dokazuje, da samo pomanjkanje občutka ni vzrok za nestrpnost.

So pa nekateri iz podiranja gradov iz peska naredili akademsko, politično ali publicistično kariero. Cele šole so namenjene izobraževanju za to. Tudi dobri otroci so bili zato med tistimi, ki so nad gradovi iz peska opravljali potrebo, ker so pač želeli ugajati in pripadati.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin