Žiga Turk: Pa srečnega in zdravega!

Zima

Še v SFRJ je vsaka republika dobila nalogo, da postavi osrednji spomenik enobeju in o dogajanju tam okrog posname epski film. Brutalističen spomenik in romarsko točko smo v SR Sloveniji dobili, s filmom je bilo kar nekaj stroškov, posnet pa ni bil. V dražgoški bitki so zmagali Nemci, izgubili pa vaščani Dražgoš. Žal nimam upanja, da bodo "praznik" nadomestili s kakšno partizansko zmago, kjer niso nastradali Slovenci in ki bi jo z veseljem praznovali vsi.

Potem pride kulturni praznik. Kjer nam bodo povedali, da je Slovenija nastala po zaslugi kulturnikov in bi bilo zato prav, da jim odrežemo večji kos proračuna. Da je Prešeren pesmi pisal po službi, ne bo pomembno. Umetnost je taka, kot so tisti, ki jo financirajo. Bacha, Haydna, Beethovna, Strausse so financirali aristokracija in buržoazija. Današnje kulturnike financira uradništvo in se pri tem priklanja glasu ljudstva. Otroci, ki ne vidijo cesarjevih novih oblačil, debelo gledajo nagrade, kadar jih deli primerno depolitiziran Prešernov sklad. In seveda je Slovenija imela svoje plemstvo, vojaštvo, meščanstvo in kapitaliste, samo ni upanja, da bi bilo v kratkem politično primerno, da bi jih vgradili v temelje države.

Mnenja Žiga Turk: Demokracija je zmagala, zlo je premagano. Res?

Pomlad

Osmega marca bo najbolje biti lepo tiho, sploh če si starejši bel moški. Bo pa dan še bolj slovesen kot prejšnja leta, saj imamo na vrhu dve predsednici, istoimenski inštitut pa je tako rekoč uradna državna nadvladna organizacija. Ni upanja, da bo boj za enakost spolov končan, preden ne bo izginil vsak vpliv biologije na to, kako spol sploh razumemo.

Enkrat spomladi bo velika noč. Veliki petek bomo za razliko od civiliziranih evropskih držav praznovali delovno, sicer pa bo tudi velika noč poudarjeno družinski praznik. Potica in jajca naj se pojedo v krogu družine. Upanje je, da bodo velikonočni zajci sčasoma dobili podobno vlogo kot kokakola Božiček.

Rdeča velika noč se začne z gospodovim oznanjenjem 27. aprila in zaključi z gospodovim rojstvom 25. maja. Vmes se bomo 4. maja spomnili, da je gospod umrl, bo pa – tudi po zaslugi procesij 9. maja – do 25. vstal od mrtvih. Seveda vemo, da je gospod tovariš. Tistih, ki vedo veliko povedati o netočnosti datuma Jezusovega rojstva, nič ne moti, da je v tem času samo prvi maj res prvega maja.

Osvobodile fronte niso ustanovili 27. in ni bila osvobodilna. Dan osvoboditve praznujemo dva dni po padcu Berlina. Kdaj je Broz res umrl, ne bomo nikoli vedeli. Da se ni rodil 25., pa je bilo znano že v SFRJ. Na Rožniku slišimo veliko besed o delu kar tako, nobene pa o marljivosti in delavnosti. Vse govorance imajo v podtonu željo, da bi se delalo čim manj in da bi bili vsi enako plačani, delovni in leni. Tudi ni upanja, da bi kdo omenil, kako koristno je, če delavec dela za kapitalista, ki mu kupi bager, da se ne trudi z lopato.

Javno bomo povsem izpustili binkošti in v zadnje minute poročil odrinili komemoracijo s Teharij ali Roga. Povsem zunaj javne pozornosti se bomo spominjali atentata na Lamberta Ehrlicha, ker bi to lahko osvetlilo, kako in zakaj se je državljanska vojna sploh začela.

Mnenja Žiga Turk: Nova generacija proti novemu razredu

Poletje

Konec junija bomo spet izpustili priložnost, da bi skupaj praznovali svojo državo. Ker se bo že komu zdelo potrebno poudarjati, da nekomu pa samostojna država ni bila intimna opcija. Če ni bila, je pa postala, ker se je medtem izkazalo, da je za posle dedičev socializma še boljša kot SFRJ.

Nekateri bodo potem odšli na svoje jahte, drugi v počitniške hiše in kampe na hrvaško obalo. Med prvim in petnajstim avgustom si bomo lahko odpočili tudi od vlade, saj bo šla na kolektivni dopust. Sledi veliki šmaren, ampak odkar ne pridiga več dr. Franc Rode, ni upanja, da bi kakšni nemški ovčarji vznemirili neodvisne komentatorje.

Mnenja Žiga Turk: Mačka je neodvisna, nekatere miši plešejo

Jesen

Vsega lepega je enkrat konec. Septembra se začne šolsko leto in konec oktobra bo že čas za prvi oddih. 31. bodo poskušali vzpostaviti nekaj protestantskega ravnotežja Katoliški cerkvi. Od te so si z značilno površnostjo kulturno prisvojili prvi november. Dan spomina na mrtve je nastal iz praznika vere, ki veruje v večno življenje. Še malo bo treba zdržati in bo tu veseli december, kjer nam bo spet povedano, da je Cerkev ločena od države in da če hočemo advent, naj gremo pač v Zagreb. Ni upanja, da bo za praznik enotnosti – pod vtisom dogodkov celega leta – kaj več enotnosti.

Namesto da bi nas prazniki povezovali, v vsakem najdemo nekaj, kar nas deli. In ni upanja, da bo letos kaj drugače.

Mnenja Žiga Turk: Fajtajo dalje!

To so bile dobre novice  

Slaba novica je, da oblast za leto 2023 obljublja reforme.

Medtem ko bomo zaposleni s prazničnim letom, medtem ko nas bodo zabavale afere vladajočih visočanstev, se bo odvijal največji napad na davkoplačevalce v zgodovini neodvisne države. Mediji bodo neodvisno tiho, ustavno sodišče bo depolitizirano prikimavalo, civilna družba bo zahtevala več, ne manj, puščanja krvi.

Spet bomo zamudili priložnost, da bi vendar že nekaj naredili iz te države. Da se nam bi Balti, Čehi in Poljaki vendar nehali posmehovati. V 2000ih smo se pritoževali čez gradualizem – da je tranzicija prepočasna. V 2010ih smo se pritoževali, da je tranzicija zastala. V 2020ih se bomo pritoževali, da se vračamo nazaj.

Stanovanjsko reformo bodo delali tisti, ki verjamejo, da je največje primerno stanovanje toliko veliko, da ga posesaš v 15 minutah. Kot oseba, ki včasih sesa, ponižno predlagam amandma – da je mogoče vse posesati, ne da bi bilo treba menjati vtičnico. Reformo bodo delali tudi taki, ki mislijo, da morajo tisti, ki stanovanje že imajo, kupiti stanovanje tistim, ki ga še nimajo.

Tisti, ki se jim zdi nepravično, da delavec danes plačuje pokojnino upokojenemu direktorju, bodo pokojninsko reformo naredili tako, da nihče ne bo imel več kot minimalne pokojnine. Plačni sistem bodo reformirali tisti, ki menijo, da druga najmanjša neenakost na svetu za Slovenijo ni dovolj. Davčno reformo bodo delali tisti, ki se jim zdi, da mora od vašega premoženja kaj imeti "vsa družba" in ne samo vi. Javni sektor bodo reformirali tisti, ki jih javni sektor izvoli na oblast.

Zdravstveno reformo bodo delali tisti, ki ne razumejo, da je vzrok, zakaj so ljudje nekoč ponoči čakali v vrsti za stoenko in zakaj danes ponoči čakajo v vrsti za osebnega zdravnika, isti. Pomagali jim bodo z ulice, ki so pisali zakon o RTV, in verjetno bomo žrebali, kateri trije bodo prišli v tridesetih dneh do specialista.

In češnja na torti: za t. i. reforme bodo dvigali roke tisti, ki so odločili, da se šefa tajne politične policije prejšnjega avtoritarnega režima pokoplje z vojaškimi častmi.

Mnenja Žiga Turk: Kraljica je mrtva, živel cesar!

Skratka

Nobenega novega upanja ni. Vse bo tako, kot je bilo, kot smo vajeni, okrog istih zadev se bomo prepirali kot po voznem redu in brez vsakega napredka. Kar je celo dobra novica.

Slaba je, da če se bodo levica in levica in Levica lotile reform, kot si jih predstavljajo, bo še slabše. Nov začetek? Curb your enthusiasm, ohladite doživljaj, zmanjšajte ambicije. Pustite politiko in družbo in reforme. Shujšajte! To naj bo vir optimizma v novem letu.   

Zato želim srečnega in zdravega. Menda je iz napisanega jasno, zakaj prav to dvoje. Morda najdete nekaj tolažbe v tem, da smo si to še vsako leto želeli.

Ampak še nikoli sreča in zdravje nista bila tako potrebna kot bosta v 2023.