SiolNET. Siol Plus Kolumne
Miha Mazzini
Miha Mazzini
O kolumnistu
4

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Elektronski geto

4

termometer

Nasprotniki cepljenja si po Facebooku podajajo novico, ki gre nekako takole: "Šel sem se cepit in odpadlo mi je pol možganov."

Ker jih meni odpade košček vsakič, ko jo vidim, sem se odločil preventivno odcepiti od ljudi, ki jo širijo, in jih brišem s svojega seznama. Priznajmo, človek, ki je pripravljen verjeti nekaj takega, je skrajen vernik; bi se res – čeprav virtualno – družili z ljudmi, pri katerih je razum padel v globoko zimsko spanje? Pol možganov Najprej o izgubljenih polovicah možganov: že dolgo je znano, da se nekaterim zarodkom ena možganska polovica ne razvije. Delo povsem prevzame druga in taki ljudje lahko normalno delujejo, če pa jih kdaj napotijo na skeniranje glave, šele izvedo, kako in kaj. Včasih morajo zdravniki odstraniti možgansko polovico majhnemu otroku in po navadi to že ne gre brez posledic. Da pa bi kak odrasel odkorakal na cepljenje, potem pa si doma s členki trkal po lobanji in bi mu na eni strani bolj votlo zvenelo, pa slišim samo po Facebooku. Na internetu lahko vidite precej posnetkov takšnih stanj (recimo tule). Upam, da se je nekdo hotel z verniki proti cepljenju pošaliti in je eno od teh slik pač vzel kot vir trapaste novice, zdaj pa debelo gleda, ker so ga vzeli zares – ampak ravno to je značilnost fanatikov, da z razumom ugasne tudi humor. (Razkritje: redno hodim na hiposenzibilizacijo, torej cepljenje proti alergiji. Po injekciji nam naročijo, naj počakamo še pol ure, in zdaj mi je postalo jasno, da so se verjetno pritožili ulični čistilci, ker morajo pobirati odpadle možgane in je zaradi higienskega minimuma bolje, če jih izgubimo kar v čakalnici. Oni dan sem navezal pogovor s čistilko, ki je v gumijastih škornjih in rokavicah pobirala odpadle polovice in jih metala v vedro, ter jo vprašal, kako in kaj. "Ah, gospod," je rekla, "ne vem, kaj bo s to Slovenijo. Toliko odličnih možganov vsepovsod, plače pa tako nizke.") Žalostna zgodba In ko sem tako brisal prinašalce polmožganskih novic, me je spreletelo: "Kaj jih je privedlo v to fanatično stanje?" Zastal sem in se spogledal z mlajšo gospo, visokošolska izobrazba in tako dalje, ter se odpravil po njenem profilu do dne, ko se je vpisala na Facebook. Povedal vam bom žalostno zgodbo o gospodični, ki se poroči, zanosi, rodi prvič, rodi drugič, hodi v službo in objavlja samo posnetke z rojstnih dni in izletov, veselih otrok in domačih zabav. Potem pa izgubi službo. Zaprosi vse, ki berejo obvestilo, ali ji lahko pomagajo. Sledi deset dni molka. Potem objavi novico o ekoloških vprašanjih. Naslednji dan objavi novico o cepljenju, precej nevtralno, za ali proti. Nato skoraj dnevno sledijo novice o cepljenju, vedno bolj radikalne. Zdravniki postajajo fašisti, ebola je zarota, bolezni ne obstajajo, marveč jih ekipe v belem širijo, da bi nas uničile. Paranoja se plazi počasi in zagotovo, svet je razpadel na nas in njih, bele naciste – ne boste prišli po moje otroke, vpije gospa, ne dam jih! To je za zdaj to.

Berete o radikalizaciji muslimanske mladine? Tukaj je primer iz sosedstva!

Delo in smisel Boleče je bilo spremljati del časovnice po izgubi službe – to preobilje časa, predstavljal sem si, kako so otroci v vrtcu, gospa pa dopoldne presedi za računalnikom in nima kaj početi. Negotovost glede prihodnosti, vprašanja o lastnih sposobnostih, strah, počasi se nabirajo kemikalije v krvi, možgani pa iščejo rešitev.

Najprej poskusijo z ekologijo, a tu ni identifikacijske točke, najdejo jo seveda šele pri otrocih. Skrb za prihodnost je skrb za otroke! In ponje prihajajo zdravniki in medicinske sestre! Branila jih bom do zadnjega!

Tako je nastal nov smisel življenja in obenem se je vrnil občutek pripadnosti – ne sodelavcem, marveč ljudem, ki se skupaj bojujejo proti zdravniškim zarotam. Ure, preživete za računalnikom, niso več nesmiselne, temveč posvečene skupnemu dobru, kar je po tem, ko je vzpostavil sebe, največ, kar človek sploh lahko doseže.

Elektronski boj Ko berete o 50- ali 60-odstotni brezposelnosti v Grčiji, Španiji in tako dalje, se najprej spomnite, da je nizka slovenska brezposelnost laž: ogromno ljudi so poslali sorazmerno mladih v upokojitev, cele generacije študirajo, precej le zaradi statusa, spet druge živijo doma in tako dalje. Spomnite se tudi getov, ki ste jih videli sami ali vsaj v filmih: vse tiste mladine, ki sedi na stopnicah in samo čaka, da se bo nekaj zgodilo.

In potem se zahvalite računalnikom in svetovnemu spletu. Ker zdaj ti ljudje sedijo doma in besnijo nad tipkovnico. S tem so postali nevidni, hkrati pa očitno tudi nenevarni. Njega dni bi ob takih nezaposlenosti izbruhnile revolucije, danes pa le internetne traparije.

Dragi internet, hvala, da (za zdaj) prelivamo samo črke, ne krvi.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin