SiolNET. Siol Plus Kolumne
3,60

termometer

  • Messenger
  • Messenger
DIGITALIZACIJA, DRUGI DEL

Dimitrij Rupel: Uničenje resnice

3,60

termometer

Dimitrij Rupel
Foto: STA

V newyorški reviji o knjigah je izšel izjemno zanimiv članek Benjamina Nathansa Stalinovi odvetniki v Nürnbergu.[1] O nevarnih razmerjih med ameriškimi, angleškimi, francoskimi in sovjetskimi odvetniki na znamenitem sojenju nacistom leta 1945 marsičesa nisem vedel.

Posebej pa me je presunila pripomba o čestitki ubežnega nemškega cesarja Wilhelma Adolfu Hitlerju maja 1940. Istočasno je cesar svoji sestri pisal, da – po Hitlerjevi zaslugi – nastajajo Združene države Evrope. Vse skupaj sem v elektronski pošti omenil kolegu zgodovinarju, na katerega se zanesem. Dobil sem odgovor, da je bilo takrat cesarjevo duševno stanje precej omajano. Kadar sem v dvomih, se posvetujem s strokovnjaki. Takšno ravnanje se mi – v nasprotju z aktualnimi nasprotniki cepljenja proti covidu 19 – zdi normalno. Izmenjava mnenj o stvareh, o katerih ne vem ravno vsega, se mi zdi obvezna.

Dimitrij Rupel Siol Plus Dimitrij Rupel: Posredniška vojna ali napoved slovenskega kalifata

Pred nekaj dnevi sem za Sobotno prilogo Dela napisal (polemičen) komentar daljnosežnega in uničevalnega spisa Tineta Hribarja.[1] Tako rekoč istočasno so me iz iste hiše prosili za izjavo o pravkar končanem neformalnem sestanku Evropskega sveta o širitvi EU z državami Zahodnega Balkana.[2] Poleg moje je nato novinarski prispevek vseboval tudi nasprotno izjavo evropskega poslanca stranke SD. V nedeljo me je novinarka TV Slovenija povabila v oddajo Politično, kjer sva si v zvezi s problemom primarnosti evropskega oz. poljskega ustavnega prava (miroljubno) ugovarjala z nekdanjim predsednikom vlade in zunanjim ministrom Mirom Cerarjem. Isti večer sem na prošnjo ljubljanskega POP TV – že spet v polemičnem paru, tokrat z Ivom Vajglom – komentiral odstop avstrijskega kanclerja Sebastiana Kurza. Pred televizijskima nastopoma sem se posvetoval s kar tremi izvedenci za pravne in mednarodne zadeve: s kolegom iz kabineta predsednika vlade, s svetovalcem v nekem drugem visokem uradu in z akademskim prijateljem, ki je napisal osnutek nove evropske ustave. Čeprav zaradi pomanjkanja časa nisem mogel uporabiti niti polovice tega, kar so mi povedali, sem jim hvaležen za pomembne opazke in pripombe. Še enkrat: za normalni svet in za kolikor toliko zanesljivo upoštevanje resničnih dejstev – normalno ravnanje! 

Dimitrij Rupel Siol Plus Dimitrij Rupel: Nekdanji komunisti preganjajo komuniste, ki jih ni

V Ljubljani in drugih slovenskih mestih se v zadnjem času zbirajo množice, ki protestirajo zoper vse mogoče pojave, mimogrede tudi zoper covid 19. Še pomembneje pa se zdi, da se nad Ljubljano in slovenskimi mesti zbirajo precej temni oblaki, ki bolj kot na spremenljivo vreme spominjajo na podnebne spremembe. Če ne štejemo žarkov z Blejskega strateškega foruma in vrha o Zahodnem Balkanu, je (politično) vreme – kot rečeno – depresivno. Značilnost slovenske politične in medijske retorike je, da se z drugače mislečimi ni mogoče niti pogovarjati, kaj šele z njimi sodelovati. V Sloveniji je zmanjkalo moči za razpravo o obvladovanju temeljnih družbenih (političnih, kulturnih …) razlik. Zadnji poskus je bila spomladanska izjava Slovenske akademije znanosti in umetnosti o narodni spravi, po njej pa so se prepiri in spori še stopnjevali. Posebnost teh sporov so vse bolj nestrpni nastopi na spletu in v t. i. družabnih omrežjih; bojeviti, sovražni in žaljivi, seveda anonimni komentarji na različnih portalih. Po eni strani slišimo pozive in vabila, naj bi se vsakršni posli in vsa mogoča branja digitalizirali, po drugi strani je videti, kot da je za aktualno krizo sporazumevanja kriva ravno digitalizacija.

Dimitrij Rupel Siol Plus Dimitrij Rupel: To je tako, kot če bi slovenska vlada 25. junija 1991 pobegnila v Avstrijo

V eni najnovejših številk nemške revije Der Spiegel lahko preberemo zanimivo in – glede na običajne obsege tamkajšnjih člankov – razmeroma dolgo razpravo z zloveščim naslovom Uničenje resnice, ki govori o pešanju "skupne realnosti" v zahodnih liberalnih družbah.[3] Avtor Jonathan Rauch dopušča, da se lahko ljudje strinjamo pravzaprav o le malo rečeh, vendar je v ZDA in Evropi do nedavnega vladalo soglasje o tem, kako je mogoče odpraviti mnenjske razlike: z družbeno razpravo, ki je utemeljena na pravilih in katere cilj je, da drug drugega prepričamo. Ta proces in ta pravila Rauch imenuje ustava spoznavanja (The Constitution of Knowledge).

Dimitrij Rupel Siol Plus Dimitrij Rupel: Merila in pooblastila ali Kako izbrati najboljše?

Kriza zaupanja, pravzaprav vojna nezaupanja (Glaubenskrieg), se je z vdorom v washingtonski Kapitol pojavila v ZDA, hkrati in pozneje pa še marsikje. V Ljubljani so protestniki razbijali šipe Državnega zbora in kričali razne neprijaznosti v upanju, da bo – v skladu z latinskim izrekom[4] – nekaj blata ostalo vse do volitev, kadarkoli že bodo. Nekaj podobnega se je dogajalo v Parizu, tudi v Italiji, celo v Trstu.

Grožnja, pravi Rauch, prihaja iz dveh smeri. Iz (pretežno desničarske) "kulture trolov"[5], ki stavi na kaos in zavajanje, in iz (pretežno levičarske) "kulture izbrisa" (Cancel Culture), ki želi vzpostaviti prisilno konformnost in izriniti drugače misleče (prilagoditev in družben pritisk). V "plemenskih" skupinah je skrajno težko odklanjati mnenja enako mislečih. Temeljni zakon spoznavanja vsebuje dve pravili: da nihče nima zadnje besede in da se odpovedujemo osebni avtoriteti. Neki slovenski minister je imel navado reči: "jaz kot minister" ali "jaz kot predsednik stranke DeSUS", toda sklicevanje na avtoriteto funkcije ni izboljšalo njegove verodostojnosti.

V novejšem času se je, kot vidimo, razširjanje napačnih in zavajajočih trditev pospešilo. Rauch pravi, da ne gre več za informacijsko tehnologijo, ampak za dezinformacijsko tehnologijo:

Pozabili smo, da se informacijska tehnologija zelo razlikuje od tehnologije spoznavanja. Informacije je mogoče preprosto posredovati, znanje pa je produkt kompleksne družbene interakcije. Znanje je treba obdelovati. Da bi v digitalnem svetu informacije spremenili v znanje, je treba sprejeti nekaj konceptualnih odločitev. Žal so digitalni mediji sprejeli napačne odločitve …

… pravilnost informacij igra stransko vlogo (če sploh kakšno).[6] 

Ko bi jih hoteli preverjati, bi bil tok informacij počasnejši, vendar imajo mediji rajši neposrednost in impulzivnost, čustva namesto stvarnosti. Namesto da bi se izogibali osebnim napadom, jih spodbujajo. Informacije, pravi Rauch, so lahko brezplačne, znanje pa nekaj stane. Ker je privržen spoznavanju in znanju, naš avtor navaja veliko empiričnih primerov, od katerih je veliko povezanih z nekdanjim predsednikom Trumpom in ruskimi hekerji. "Namen dezinformacijske kampanje je v potapljanju zahodnih obveščevalcev v kakofonijo divjih trditev." Rauch navaja britanskega novinarja Petra Pomeranceva:

V komunizmu so hoteli ljudi prepričati, da je pred njimi veličastna socialistična prihodnost. Nova propaganda se osredotoča na sejanje zmede in razširjanje teorij zarote.

Dimitrij Rupel Siol Plus Rupel: Trenja in nesporazumi: med Evropsko unijo in državo, med državo in policijo

Kremelj svojega nadzora nad mediji ne uporablja, da bi ljudi motiviral za podporo režimu, ampak da bi jih demotiviral. Rauch se sprašuje, kaj se zgodi, če ne moreš biti gotov, ali ti lažejo ali ne. Lahko misliš, da je vse laž, in se zapreš v krog spletnih prijateljev oz. v lastno zasebno različico realnosti. Nove razmere vplivajo tudi na znanost, da raziskovalci ne verjamejo več svojim kolegom; nastajajo nasprotni tabori, na koncu pa "znanstveniki govorijo le še sami s seboj".

Bistvo tukajšnjega razmišljanja je vabilo k spoštovanju različnih, drugačnih mnenj in sploh k previdnosti pri kopičenju digitalnih sporočil. Ob tem želim opozoriti na dejstvo, da imamo Slovenci v svojem jeziku posebno slovnično število: dvojino. Izjava "se (ne) strinjava" se vendar bistveno razlikuje od izjave "(ne) strinjamo se". Da ne omenjam zaničevanja in žalitev v različnih anonimnih komentarjih ali prav tako pogoste izjave kot "vi kar govorite, jaz pa si svoje mislim!" Predvsem pa se – če nam je do kulture, do sporazumevanja in do resnice – ne bi smeli izogibati pozornemu branju besedil v knjigah, člankih – in seveda prispevkov na spletu, kot je ta, ki je zdaj in tukaj na koncu in na cilju.

[1] Benjamin Nathans, Stalin’s Lawyers at Nuremberg, The New York Review of Books, 23. septembra 2021, str. 38.

[1] Tine Hribar, Usoda Slovenske vojske, Sobota priloga Dela, 2. oktobra 2021.

[2] Glej članek Uroša Esiha o slovenskem predsedovanju svetu EU Diplomati se trudijo, a vlada ima svoj pristop, Delo, 8. oktobra 2021.

[3] Glej Jonathan Rauch, Zerstörung der Wahrheit (Uničenje resnice), Der Spiegel Nr. 40, 2.10. 2021, str. 42–49. Rauch je avtor knjige The Constitution of Knowledge: A Defense of Truth (Ustava znanja: obramba resnice.), Washington 2021.

[4] Calumniare audacter, semper aliquid haeret - Le pogumno klevetajte, nekaj se bo že prijelo!

[5] S "troli" so mišljeni anonimni izzivalci, ki razširjajo strupene dezinformacije.

[6] Prav tam, str. 45.

Kolumne izražajo stališča avtorjev in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Siol.net.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin