Petek, 21. 10. 2022, 13.56
1 leto, 6 mesecev
Dimitrij Rupel: Predvolilno opozorilo
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
9,84
75
Dimitrij Rupel.
Zaradi dogodkov, ki so se mi zdeli pomembnejši od predvolilne kampanje, sem zanemaril nekaj njenih najnovejših poglavij. Nato so mi prišli v roke članki iz tujih časopisov, zunanje- in geopolitične analize, izjave protiobveščevalcev iz baltskih držav, celo poročila nekdanjih ameriških obveščevalcev. [1]
Estonski avtor piše:
Mogoče bodo agencije za državno varnost v baltskih državah kmalu izgubile svoja natančna znanja o ruski družbi: mlajše generacije so imele stike z lokalnimi rusko govorečimi ljudmi, ne pa s samo Rusijo, kar je nekaj popolnoma drugega. Ne gre za vprašanje etnične narave, ampak vzgoje. Današnje baltske generacije ne govorijo rusko, ne znajo razumeti odtenkov in se lahko motijo pri podrobnostih.
Vračam se v Estonijo. Nekaj dni pozneje praznujemo rojstni dan moje stare tete. Stara bo sto let. Njeni otroci pravijo, da se dobro drži, da je še vedno bistra in da je pred nekaj leti celo splezala na streho, da bi dimnikarja poučila o nekaterih rečeh. Vendar po 24. februarju ne spi. Nespečnost jo je udarila, ko je prebrala novico o ruskem napadu na Ukrajino.
"Boji se," pravijo njeni otroci. "Strah jo je, da se bodo posiljevalci spet vrnili." [2]
Dve zadevi izstopata: ruska grožnja z atomsko bombo in evropska gospodarska kriza. Po mnenju analitikov in pričevalcev se atomska grožnja, namenjena ohranjanju videza Putinove nepremagljivosti, približuje počasi, vendar zanesljivo. Zahod naj bi nadaljeval povečevanje vojaške pomoči Ukrajini in se pripravljal na povračilne udarce, ki naj bi uničili rusko vojsko na zasedenih ozemljih z izjemo Krima.
Kar zadeva evropsko energetsko in finančno krizo, ki naj bi se približevala točki zloma, se pojavljajo različne teorije, modrovanja in moralne sodbe. Večinoma očitajo Nemčiji, da je ustvarila svoj gospodarski uspeh in svojo blaginjo zahvaljujoč cenenemu ruskemu plinu in velikanski trgovini s Kitajsko:
Načrt Angele Merkel je bila ponovna vzpostavitev občutljivega ravnotežja Nemčije, s katerim bi ugodila - in imela korist od - rasti Kitajske, domnevno prenovljeni Rusiji in vse manj stabilnim Združenim državam. Po njeni viziji naj bi skupno tržišče EU - ob širjenju kitajskih trgov - še naprej služilo kot glavni cilj nemškega izvoza, medtem ko bi Bruselj deloval kot množitelj nemške moči, kar naj bi ustvarjalo koristni vtis, da je Berlin tesno povezan z zavezništvi in da so njegove ambicije ustrezno predstavljene v multilateralnih ustanovah. Ta načrt je zdaj kaput. [3]
Nemčija po morebitni jedrski "nesreči" - po mnenju navedenega analitika - naj ne bi nikoli privolila v to, da Nato napade Rusijo. Namesto tega bi se Berlin postavil na čelo majhnega bloka oporečnikov v Natu, vključno z Madžarsko, pri čemer bi zavrnil kakršnokoli uporabo denarja, komunikacij, orožja ali ozemlja. Z drugimi besedami, Nemčija bi kršila obveznosti iz svoje pogodbe. Nato bi se tako uradno razklal po ločnici, ki jo ima Putin za dejstvo. Putin naj bi že vedel, da je Nato razklan.
*
To, kar beremo ali gledamo v teh dneh, navsezadnje tudi v slovenskih medijih, vodi h globokemu premišljevanju. Nisem pa prepričan, da državljani te informacije povezujejo z volitvami novega predsednika/predsednice Slovenije. Kandidati se tu in tam previdno dotaknejo rusko-ukrajinske vojne, vendar ne oblikujejo bog ve kako trdnih ali pronicljivih stališč. To je seveda svojevrsten škandal, saj je Slovenija članica Nata in zelo podobno, če ne bolj kot druge evropske države, prizadeta zaradi grozečega pomanjkanja plina, elektrike, če ne celo hrane, v vsakem primeru pa pomanjkanja udobja, ki smo ga bili vajeni.
Zakaj škandal? Predsedniški kandidati/kandidatke se pogosto opravičujejo, da - ko bi bili izvoljeni - ne bi imeli dovolj pristojnosti. Kljub temu še posebej neka vodilna kandidatka večkrat pove, da bi (ne tako kot aktualni predsednik!) spregovorila, kadar bi bilo potrebno, da bi nemara udarila po mizi itn. Poglejmo njene jumbo plakate. Zasledil sem tri različice, na katerih nastopajo naslednje skupine besed (tri so na P, dve na S, dve na N in dve na O):
- PRIJAZNA, SKRBNA, NAPREDNA
- NAČELNA, ODLOČNA, ODGOVORNA
- PRAVIČNA, SRČNA, POZORNA
Nekaj gesel je čustvenih in značajskih (prijazna, pozorna, skrbna, srčna, odločna), ki jih je v predvolilnih razpravah najbrž težko preizkusiti in so zato "varna" pred protidokazi. Drugače je z besedami napredna, načelna, odgovorna, pravična. Nekatera od teh gesel so predvsem za domačo rabo, saj pogosto slišimo, da so nekateri politiki napredni, drugi pa nazadnjaški in celo mračnjaški. Takšna gesla ustrezajo kulturnemu boju, ki traja več kot deset let in ki se je začel tik pred prvim slovenskim predsedovanjem Evropski uniji. Spomnimo se t. i. novinarske Peticije zoper cenzuro in politične pritiske na novinarje ("571") iz leta 2007 in istovrstne objave washingtonske depeše, ki je povzročila razdejanje slovenske ambasade v Beogradu, njene objavitelje pa je zaščitila Nataša Pirc Musar. Občutljivi sta tudi gesli o načelnosti in pravičnosti, posebej za odvetnico, ki - po lastni izjavi - brani obtožence ne glede na to, ali so malopridni ali ne. Posebej zagonetna pa je beseda odgovorna, saj ne pove, s kom je odgovornost povezana in komu je kandidatka odgovorna. Gospa Nataša Pirc Musar (v nadaljevanju NPM) poudarja, da ni članica nobene stranke in da ne odgovarja (ni odgovorna) nobeni uveljavljeni politični opciji kot njena konkurenta Logar in Brglez. Lahko bi rekli, da je neodgovorna, kar pa že spet ni čisto res, saj je nemara neodgovorna do uveljavljenih strank, ne more pa biti neodgovorna do Milana Kučana in Danila Türka, ki sta jo predlagala in jo branita. To pomeni, da se geslo NPM o odgovornosti nanaša na dva bivša predsednika, ki sta po definiciji levičarska in komunistična politika predosamosvojitvene generacije, za katera včasih pravijo, da delujeta "iz ozadja".
Toda to so navsezadnje drobne stvari. Bistveno je, da se NPM ne opredeljuje do glavnih zunanjepolitičnih in obrambnih zadev, ki spadajo v neposredno pristojnost predsednika republike in o katerih predsednik mirno oz. nujno govori, kadar je treba, lahko celo udari po mizi. Bi NPM po premisleku, kot je to storil Milan Kučan, nasprotovala slovenskemu članstvu v Natu? Bi NPM na novinarsko vprašanje o nepokopanih mrtvecih druge svetovne vojne odgovorila, da je to sekundarna tema, kot je nekoč odgovoril Danilo Türk? Bi odklonila podpis pod vladno odločitev o slovenskih veleposlanikih, kot je to storil - v pravi boljševiški, putinovski maniri - isti mož leta 2008?
Škandal je to, da v predvolilni kampanji nič ne slišimo in nič ne povejo o zadevah, o katerih govori ves načelni, odločni, odgovorni, pozorni in pravični svet in o katerih sem nekaj malega napisal v začetku tega spisa, pri čemer gre za zadeve v notorni predsedniški pristojnosti. Čeprav se v tem trenutku ne udeležujem navijanja ali povzdigovanja kateregakoli predsedniškega kandidata, moram priznati, da sta Logar in Brglez boljša od NPM. Oba - čeprav nista ženski - imata mednarodne izkušnje, kar ju vsaj elementarno kvalificira za državno funkcijo. NPM nima (razen bogatih tajkunskih) nikakršnih izkušenj, ki bi jo kvalificirale za predsedniško funkcijo. Kaj v tem kontekstu pomeni poudarjanje lastništva ruske dače, naj bralec ugane sam.
[1] Npr. Douglas London, Ukvarjati se s Putinovo jedrsko grožnjo: misliti kot nekdo, ki je bil v času hladne vojne oficir KGB, Justsecurity.org, 18. oktobra 2022.
[2] Eero Epner, Tam človeško življenje nima nobene vrednosti, baltski protiobveščevalni oficirji odkritosrčno govorijo o ruski okrutnosti, Esti Ekspress, 17. oktobra 2022.
[3] Jeremy Stern, Nemška apokalipsa zdaj - najhujše more evropskega spečega velikana se uresničujejo vse hkrati, Tablet Magazine, 12. oktober 2022.
75