SiolNET. Siol Plus Kolumne
Samo Rugelj
Samo Rugelj
O kolumnistu
0,85

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Urbani portreti

Ali tudi vam preseda birokracija?

0,85

termometer

otrok očala poletje
Foto: Thinkstock

Že kar dolgo se nahajamo v času, ki ga zaznamujejo korporativizem, neoliberalizem ter neokapitalizem in kar je še takih sodobnih poimenovanj družbenega reda, ki ima v ospredju vse večjo moč delodajalcev in vse manjše pravice ljudi in delavcev. A hkrati se na drugi strani te družbene zavese bohoti tudi birokratizem, bombardiranje vsakdanjega človeka z izpolnjevanjem vseh mogočih formularjev in izpolnjevanjem različnih zahtev, če ta želi kakršno koli javno storitev ali dovoljenje.

Žal se tudi skozi birokratizem vse bolj zrcali posameznikova podrejenost, njegova ujetost, nebogljenost in pogosto skorajda ponižnost v prizadevanju, da na koncu človek le pride do tega in dobi tisto, kar naj bi v osnovi pomenilo zgolj normalno delovanje administrativnega aparata in sistemov običajne države. Do kje je v praksi pripeljal absurd birokracije, naj pokaže naslednji zdravstveni primer, ki ga navajam tudi zato, ker zadnje dneve pogosto slišimo, da se čakalne vrste v zdravstvu skrajšujejo. Takih primerov je v vsakdanjem življenju posameznika sicer res veliko.

Komaj teden dni je od zadnjega hudega udarca na otroški srčni kirurgiji, ko sta odšla še zadnja zdravnika, politika pa razmer ne umirja, ampak še zapleta. In to je vredno posebne pozornosti. Zato na Planetu danes zvečer ob 20. uri pripravljamo debatno oddajo Močno srce.

Kakšne so realne rešitve v realnem času, š štirimi gosti, tudi neposredno vpletenimi akterji. Pokažemo tudi pretresljive zgodbe staršev umrlih otrok na srčni pediatriji. V Münchnu pa smo obiskali slovenska kirurga, ki sta zaradi poraznih odnosov že pred časom odšla iz UKC in zdaj kariero uspešno nadaljujeta na Bavarskem.

Če je štiri mesece, je hitro!

Recimo da imate otroka, starega kakih deset let, ki se začne pritoževati, da v šoli ne vidi dobro na tablo, pa tudi knjige bere z vse večjo težavo. Ko končno pride k okulistu, mu ta predpiše očala, vendar s pridržkom, da se otroku, ker seveda ta še raste, lahko vid v letu ali dveh še spremeni, zato ga mora tako on, kot tudi njegovi starši pozorno spremljati in čimprej odreagirati, če predpisana dioptrija ne bi več ustrezala.

Otroku očala kar nekaj časa dobro služijo, potem pa v nekaj tednih po začetku naslednjega šolskega leta potoži, da je z očmi nekaj narobe. Starši uberejo normalno proceduro: najprej z otrokom obiščejo osebnega zdravnika, ki jim da napotnico za okulista z oznako HITRO, potem pa pokličejo okulista. Oziroma: skušajo ga priklicati.

Seveda pri tem hitro padejo v birokratsko črno luknjo. Klicanje in naročanje na okulista je možno zgolj v strogo določenih časovnih terminih, kjer se pogosto pač nihče ne oglasi. Poskušajo, poskušajo, a so neuspešni.

Na spletni strani je naveden tudi elektronski naslov. Ta sicer ni administrativno predpisan kot alternativa za telefonsko naročanje, a vseeno pošljejo tudi elektronsko pošto s prijazno prošnjo za čimprejšnji pregled pri okulistu. Na prošnjo seveda ne dobijo odgovora.

Situacija je časovno torej naslednja: otrok je sredi septembra potožil, da z očali ni vse v redu. V nekaj tednih je sledil pregled pri splošnemu zdravniku, ki je zgolj birokratska formalnost, saj je okulist tisti, ki lahko dejansko nekaj ukrene in to sploh ne vsak, ampak mora imeti naprave, prilagojene otroški velikosti. Od začetka dogajanja sta torej minila že dva meseca, rešitev tega problema pa je odmaknjena nekam daleč v prihodnost. Do specializiranega okulista v javnem zdravstvu se skoraj ni možno prebiti.  

Na spletni strani javnega zdravstvenega doma namreč piše naslednje: čakalna doba z REDNO napotnico je 240 dni (torej 8 mesecev), s HITRO 120 dni (torej 4 mesece) in NUJNO 24 ur. Otrokova napotnica je "hitra", torej je čas čakanja štiri mesece – seveda od trenutka, ko pri okulistu sploh dobi termin. Glede na to, da je sedaj denimo že sredina novembra, štiri mesece pomeni nekako čas od sredine do konca marca, lahko tudi začetek aprila, ko bo šolsko leto zajadralo že globoko v drugo polovico in se bo že kmalu približevalo svojemu koncu. Naj otrok vse leto torej nosi ta očala in si, ker se mu vid razvija, morda tega še kaj pokvari?

Birokracija. Foto: Thinkstock

Strinjati se moraš, da ambulanta krši lastne pravilnike

Seveda so vse te zgoraj navedene čakalne vrste dolge, predolge, saj gredo čez rok t. i. najdaljših dopustnih čakalnih vrst. Tega se zavedajo tudi v ambulanti. Zato je na njihovi spletni strani navedeno tudi naslednje pojasnilo: "Čakalna doba za prvi pregled je pri nas daljša od najdaljše dopustne čakalne dobe. V kolikor vseeno želite opraviti pregled pri nas, morate glede na zahteve 'Pravilnika o najdaljših dopustnih čakalnih dobah' 11. člen (UL RS, št.63/2010) izraziti svoje strinjanje z daljšo čakalno dobo in podpisati obrazec, ki ga dobite pri nas. V nasprotnem primeru si morate poiskati drugega izvajalca.

Hvala za razumevanje!"

Čakajte malo, no?!

Zdravstvo je naredilo, uskladilo in potrdilo Pravilnik o najdaljših dopustnih čakalnih dobah, da bi z njim omejilo in vsaj približno zamejilo čakalne vrste. Kaj pa se z njim ponekod dogaja v praksi? Priznavajo sicer, da ga imajo, da torej birokratsko obstaja, vendar svoje stranke pozivajo, da bodo morale, če in ko bodo sploh dobile termin za pregled (kar je že samo po sebi uspeh), priti k njim in podpisati, da se strinjajo, da se določila tega pravilnika ne bodo upoštevala. In to žal ne velja samo za prvi pregled, temveč tudi za vse nadaljnje.

Še enkrat bi spomnil, da gre za otroka, ki se mu vid razvija, ki vsak dan hodi v šolo in slabo vidi na tablo. Očitno bo treba na samoplačniški pregled. Kaj pa tisti, ki tega zmorejo plačati sami?

Seveda pa se gre vprašati tudi naslednje: kam gre naša družba, če se je tako zbirokratiziralo in v lastne okvire ujelo celo zdravstvo?

Utopija pravil

111 Seveda pojav tovrstne zbirokratiziranosti ni nekaj novega in ne obstaja samo pri nas. Nasprotno, birokratizem v zadnjem obdobju dobiva globalne, skoraj že biblijske razsežnosti, ki seveda zahtevajo tudi strokovno, antropološko obravnavo in iskanje vzrokov, kako je sploh lahko prišlo do tega. Tega se je lotil ameriški anarhistični antropolog David Graeber (1961), ki predava na Londonski poslovni šoli, s svojimi knjigami pa dreza v nekatere najbolj očitne paradokse našega časa. V slovenščini ga najbolj poznamo po njegovem monumentalnem delu Dolg: prvih 5000 let dolžništva, v katerem je zgodovinsko, sociološko in antropološko analiziral pojav dolžništva in koncepte zadolževanja v človeški zgodovini v različnih civilizacijah.

V svoji najnovejši knjigi, zbirki esejev Utopija pravil: o tehnologiji, neumnosti in skrivnih radostih birokracije, ki drug teden izide tudi pri nas (založba Beletrina, knjigo je prevedla Seta Knop), o njej pa bo tekla tudi debata na slovenskem knjižnem sejmu, pa se je Graeber lotil birokracije, pri čemer jo obdeluje iz različnih perspektiv. Po eni strani (tudi z grafi) kaže, da se je ta že tako razbohotila in zažrla v naše vsakdanje življenje, da jo že skoraj sprejemamo za nekaj vsakdanjega. Na to kaže zmanjševanje pogostosti njenega omenjanja te besede v knjigah, ki so napisane v angleščini.


Preberite še:


Graeber ugotavlja, da je do konca druge svetovne vojne beseda birokracija vzbujala le malo pozornosti, v petdesetih letih dvajsetega stoletja se je izstrelila v ospredje. Po vrhuncu leta 1973 pa je začelo zanimanje zanjo počasi, toda nezadržno upadati. Zakaj? No ja, Graeber trdi, da je eden od očitnih razlogov  ta, da smo se nanjo pač navadili: "Birokracija je postala voda, v kateri plavamo."

Po drugi strani pa se njena navzočnost v našem življenju povečuje in privzema različne oblike, na kar kaže povečevanje števila obrazcev in druge papirologije v zadnjem obdobju (to se seveda na nanaša zgolj na javne institucije, temveč tudi na zasebni sektor, denimo banke). "Zdaj pa si predstavljajmo," piše Graeber, "grafikon, tak, ki bi preprosto beležil povprečno število ur, ki jih tipični Američan – ali Britanec ali Tajec – porabi za izpolnjevanje obrazcev ali opravljanje docela birokratskih obveznosti."

Tudi ta grafikon bi na začetku pokazal krivuljo, ki je zelo podobna tisti pri uporabi besede birokracija, torej počasno rast do leta 1973. Na tej točki pa bi se  grafikona razšla –  krivulja se potem ne bi spuščala, temveč bi se še naprej dvigala, in to kvečjemu še bolj strmo. Krivulja bi torej pokazala, kako so ob koncu 20. in v začetku 21. stoletja pripadniki srednjega razreda porabili in porabljajo vedno več časa za ubadanje s telefonskimi drevesi in spletnimi vmesniki. Tisti, ki jih je življenje pripeljalo v težavne situacije pa so preživeli in preživljajo vedno več ur dnevno v poskusih, da bi premagali čedalje bolj zapletene ovire, ki jim otežujejo dostop do izginjajočih socialnih služb.

Se vam zdi, da Graeber govori tudi o Sloveniji?

Meni tudi. Ne samo to; zdi se mi, da govori tudi o našem, za zdaj neuspešnem prizadevanju za okulistični pregled.

Zdravstvo. Zdravnik. Oprema. Foto: Thinkstock

Birokratizem kot nova oblast

Graeber birokracije ne interpretira zgolj negativno, saj denimo ugotavlja, kako je bila nemška birokracija svoj čas celo zelo učinkovita. Vendar ob tem, tudi z navedbo Webrovega citata: "Birokratska uprava je po svoji naravi vedno uprava, ki izključuje javnost. Birokracija prikriva svoje znanje in početje pred kritiko, koliko je to le mogoče," ugotavlja, da potem, ko se birokratski sistem enkrat vzpostavi, ne morete več brez njega. Ne morete se ga – že od časov starega Egipta naprej – več znebiti, saj birokracija vse bolj začne živeti po svoje in se krepi tako močno, da brez nje ne more delovati še tako absoluten monarh.

To je še kako res tudi pri tako preprostih rečeh, kot je naročanje za zdravniški pregled.

Uf, sedajle je ravno čas uradnih ur, spet bom poklical, morda se tokrat usmilijo in končno dvignejo telefon.

Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Siol.net.

Komentarji

3

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

  • modrooki / 17.11.2017. ob 18:41 +1 0

    A slučajno kdo ve, ali tisti Viratnov zakon, da te ne smejo pošiljati od vrat do vrat za lopije obrazvec, ki si jih lahko sami natisnejo še velja? Ravno danes sem imel problem s tem.

    +1 0
  • b44326 / 18.11.2017. ob 11:55 0 0

    Ja, birokracija uničuje, kar se tiče pa zdravniških pregledov, se pa z doplačilom lahko pride hitro na vrsto. Kar se tiče otrokovega pregleda, pri zasebnem okulistu stane pregled 30 eur.

    0 0
  • PolentaPolitik / 20.11.2017. ob 14:22 0 0

    Dolg članek, ki na koncu brezveze zaide v področje filozofije, ne pove pa razloga. Otrok čaka na pregled 4+ mesece izključno zato, ker je ZZZS določil, da se sme takih pregledov opraviti toliko in toliko na leto. Če bi slučajno kvota ostajala neizkoriščena, pa je krivo ministrstvo, ki je podelilo samo toliko koncesij. Ker je konec leta, so verjetno v ambulanti za letos že opravili tisto, kar misli ZZZS plačati. Torej je brez veze klicariti.

    0 0
delitve: 30
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin