Ponedeljek, 14. 1. 2019, 4.07
5 let, 3 mesece
Miha Mazzini: 2018: izbor groženj in besnenja
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
6,23
23
Miha Mazzini je kolumnist Siol.net.
Novo leto je dobilo občutek utečenosti in izgubilo svežino, zato je čas, da z razdalje pogledam na grožnje in besnenja, ki si jih povzročile moje lanske kolumne. K javni objavi lastnega mnenja vedno sodijo odzivi. Svojih kolumn ne pišem zaradi strinjanja, marveč zaradi spodbujanja k razmišljanju. Večino časa tako ali tako vsi skupaj preživimo na avtopilotu in vse, kar nas zdrami, se mi zdi dragoceno.
Gobarstvo in pohlep
Lani jeseni so družbena omrežja preplavile fotografije kupov gob in ljudstvo je podivjalo v lovu na količinski gobarski rekord. Po naključju sem istočasno bral neki japonski roman, v kateri štirje ljudje najdejo natanko eno gobo in so s tem zelo zadovoljni, zato sem začel o naši gobarski strasti razmišljati (kolumna O pogoltnosti). Odzivi bralcev so bili množični, a nekako nedolžno prizadeti, češ, saj sem res odnesel iz gozda teh 30 kilogramov gob, a kaj je to takega?
Najpogosteje so mi napisali, da gobe tako ali tako poklonijo prijateljem in znancem.
Naučil sem se torej, da so gobe slovenska oblika bombonjere. Le da to mora nekdo kupiti, preden si jo podajamo tako dolgo, da ji rok trajnosti dodobra poteče in če jo kak naivni nesrečnik celo odpre, namesto čokolade zagleda le posušene svaljke nečesa. Gobe pa so zastonj in torej ni potreben niti osnovni vložek, da smo dobrodelni.
"Odzivi bralcev so bili množični, a nekako nedolžno prizadeti, češ, saj sem res odnesel iz gozda teh 30 kilogramov gob, a kaj je to takega? Najpogosteje so mi napisali, da itak gobe poklonijo prijateljem in znancem."
Spomnil pa sem se prizorov, ko gobar, ki nas je obdaril, odhaja, mi pa se le spogledamo in vržemo gobe v smeti, saj temu človeku ne zaupamo, da bi gobe res poznal. Kar pomeni, da lahko obstaja med nami tudi gobar, ki neprestano poklanja strupene gobe, a ni postal množični morilec, saj mu nihče ne zaupa. Kako lepo je, da se vsi poznamo med sabo!
Prihaja pa pomlad in z njo nova priložnost. Spominjam se dne pred davnimi leti, v vojski, ko so zavele tople sape in smo Slovenci, kot eden, dobili čudno fanatičen pogled in so nam roke segle po bajonetih. Kako so se ostali narodi prestrašili! Mar je nastopil trenutek, ko bodo ti pokorni in pridni delavci podivjali in klali?
Slovenci pa smo izvlekli bajonete in tekli na travnik ter jih začeli zabadati v zemljo. Nikomur iz preostale Jugoslavije, niti Hrvatom, ni bilo jasno, kaj počnemo. A izvajali smo sveti slovenski ritual nabiranja regrata, ki uravnoteži jesenske gobe s pomladnimi zelmi.
Gospodarska dobrodelnost
Veliko grozečih in besnih odzivov je povzročilo moje spremljanje propagandnih akcij Gospodarske zbornice (GZS), na katere sem se odzival sproti in praktično vse leto (seznam kolumn). Generalna direktorica Sonja Šmuc je začela mandat z ambicijo postati Margaret Thatcher, z izjavo o bogatih revežih pa je končala z renomejem Marije Antoanete. Ne bom še enkrat povzemal spodletelih akcij, poudaril pa bi, da se mi zdijo povsem zgrešene. Trenutno smo v obdobju, ko delavcev manjka in jih vabijo tudi bogatejše države – koliko jih bomo obdržali s tem, da ponižujemo njih in njihove bližnje?
A razburjenje bralcev je v resnici povzročil en sam stavek, ki sem ga bil zapisal: "Naj zapišem šokantno dejstvo: če potrebujete delavca in ga zaposlite, to ni dobrodelnost."
Lastniki (predvsem manjših) podjetij so trditvi nasprotovali in pri tem niso izbirali besed. Če bi bili v gostilni, bi jih takoj "fasal". Kako si upam trditi, da zaposlovanje ni enako dobrodelnosti?!?!?!?
"Če bi bili v gostilni, bi jih takoj fasal. Kako si upam trditi, da zaposlovanje ni enako dobrodelnosti?!?!?!?"
Če podjetje potrebuje logotip, lastnik reče, oh, saj je moj nečak lepo risal v osnovni šoli, bo kar on to naredil za nas. Če potrebujejo dopis, potem je tam sestrična, ki rada piše voščilnice, in tako dalje.
Vedel sem, da slovensko gospodarstvo za zunanje sodelavce rado najame amaterje. A očitno sem zelo naiven, upal sem, da svoje redno zaposlene delavce, ki tvorijo srce podjetja, najema po sposobnosti in znanju.
Očitno ni tako. Če potrebujete vodovodarja, na primer, sem si do zdaj naivno predstavljal, da za svoje podjetje (saj ste lastnik!), poskušate dobiti najboljšega delavca. Očitno pa raje zaposlite nekega znanca, ki o vsem skupaj nima pojma, saj delate dobro delo.
Če je bila značilnost socializma, da so zaposlovali po znanstvih in zvezah, ne pa po kakovosti, je očitno slovenski kapitalizem, četudi v zasebni lasti, še vedno na isti miselni ravni.
Pred leti sem Slovenijo imenoval družba amaterizma – in očitno se s tem strinjajo tudi lastniki podjetij.
Profesionalnost se namreč začne že pri izboru kadra.
Naši in vaši
Resnični udar besnila pa sem doživel, ko sem pripravljal gradivo in objavil kolumno o volitvah v Radencih (kolumna Zakaj je zmagal Roman Leljak?). Obtoževali so me komunistične zarote, največkrat pa očitali, da se vtikam v njihove zadeve – češ, če hočejo za župana človeka z najslabšimi možnimi priporočili, je to njihova stvar. S tem se strinjam.
"Naučil sem se, da so zemljevidi Slovenije zgrešeni. V resnici obstajata samo področji "naš" in "vaš", ki sta ločeni nekako kot drobna raketa in neskončno vesolje."
"Naš" in "vaš" se je pokazal kot skrajen kriterij sposobnosti. Pripadnost skupini je res močno vgrajena v možgane, jo pa vsaka kultura prilagodi po svoje. V Sloveniji jo je očitno še okrepila in naredila celo za edini kriterij.
Naučil sem se, da so zemljevidi Slovenije zgrešeni. V resnici obstajata samo območji "naš" in "vaš", ki sta ločeni nekako kot drobna raketa in neskončno vesolje. V vašem vesolju veljajo določena pravila, naša raketa pa je izolirana komora, kjer so posebni pogoji življenja. Tako je nekdo lahko lopov zunaj in svetnik pri nas, oziroma, natančneje, vaš lopov in naš svetnik.
Rad pa bi vas opozoril na novico, ki smo jo brali pred dnevi. Umrl je človek, ki je ustrelil Ivana Krambergerja in novinarji so vprašali vaščane, ali je umor kaj spremenil njihov odnos do storilca. Neka gospa je povedala, da ne, saj je atentator vedno rad priskočil na pomoč s svojim traktorjem. Kar pomeni, da lahko ustrelite tudi kakega turista, ki se je pripeljal iz mesta, pa to vašega statusa znotraj skupnosti ne bo spremenilo.
V taki kulturi razpravljati o narodni strategiji ali vsaj spravi je seveda precej iluzorno.
Slovenski moški
Vse leto pa se nisem spravil do kolumne, ki sem jo obljubil že večkrat in za katero imam pripravljenega veliko gradiva: o funkciji slovenskega moškega v strukturi vsakdanjega življenja. Naj napišem le napovednik, predfilm, kot bi rekli v kinematografih: o Borisu Popoviču, letnik 1962, lahko najdete na socialnih omrežjih izjave oboževalk, ki jim je všeč njegova moškost. Nakar taisti Popovič javno pove, da mu vse ureja mama, da on nima nič z ničimer, in na tej točki bi v kakšni drugi kulturi oboževalke moškosti žalostno zavzdihnile in šle iskat drugega idola, pri nas pa jih očitno ni motilo. Zakaj – upam, da odgovor spišem še letos.
23