Družba amaterizma

Zagledal skupinsko fotografijo, pomislil, ah, vsaj Karitas jih je oblekel, listal dalje, se zavedel, da verjetno fotografija ne spada k prejšnjemu članku in šel preverit – ups, res ne: prikazovala je slovensko olimpijsko reprezentanco.

Poročam lahko o vtisu, o modnih zapovedih ne morem, ker se ne spoznam. Mogoče so poceni materiali moderni? So ena velikost za vse, nagrbančene hlačnice, preozki suknjiči, v katerih so športna telesa videti kot safaladice, zadnji hit na modnih pistah? Šel sem preverjat in kolegica Irena je napisala vse, kar je o tem treba (irena.blog.siol.net/2012/07/12/olimpijske-uniforme).

Govoril bi o nečem drugem: menda je odprtje prejšnjih olimpijskih iger gledalo štiri milijarde ljudi (4.000.000.000), in ker je prvi vtis tako zelo pomemben, so tokrat Američani za oblikovanje uniform svojih športnikov izbrali Ralpha Laurena, Italijani Armanija, Angleži Stello McCartney, Slovenci pa Sandija Murovca. Eeeee ... koga?!?!

Iskalnik pove, da je gospod Murovec smučarski vaditelj in nadobudni pevec. Število njegovih dozdajšnjih modnih kreacij, kar sem jih našel: nič (0).

Kako je to mogoče? Zakaj bi neki narod, ko dobi svojih pet minut za predstavitev vsemu svetu, te dragocene trenutke izročil v roke amaterju?

Vsi enaki Slovenstvo je predmoderna, v številnih pogledih še fevdalna družba, ki temelji na sistemu osebnih znanstev in izmenjave uslug. Hkrati pa vsi budno pazimo, da ne bi kdo pogledal iz množice in se individualiziral (kar je že značilnost renesančnega premika). Podrobnosti preberite tukaj.

Ker smo vsi enaki, smo vsi za vse sposobni in ni pomembno, ali pokličete Armanija ali Murovca. Vsak lahko kreira, piše, sklada, režira, upravlja banko ali vodi podjetje; kariere se ne končajo zaradi neuspehov, marveč takrat, ko zmanjka znancev in uslug. Vse življenje lahko marširate od poslovnega poraza prek poslovne polomije do končne katastrofe, vedno se bo za vas našlo novo podjetje, le iz mreže uslug ne smete izpasti.

Vsi enaki, vsi za vse sposobni Amaterizem je nujen pogoj, da so deljenja uslug lahko deležni vsi. Zelo malo ljudi je izstopajočih v svojih poklicih in ni nujno, da želijo z nami deliti usluge. Manj je človek sposoben, bolj bo zainteresiran za vstop v svet trgovanja z uslugami. Počasi bomo tako vse izstopajoče funkcije napolnili s kilavimi, a zvestimi.

Država smo mi, zato je zgrajena na istih osnovah. Kot je po televiziji povedal Stojan Auer, član koordinacijskega odbora za državne proslave, o tem, da ne bi plačevali avtorjev: češ, bo že prišel nekdo v narodni noši in nekaj zaplesal. Če amaterji lahko predstavljajo državo navznoter, zakaj je ne bi še navzven, vsemu svetu?

Vsi enaki, vsi supermani Druga zahtevana lastnost za nemoteno kroženje uslug je narcisizem, katerega stopnja je pri nas zelo visoka. Če vas zdajle pokličejo, da vskočite kot glavni kirurg v možgansko operacijo, boste seveda takoj privolili, saj v vas ni niti sence dvoma, da česa ne bi zmogli. Ni se še rodil Slovenec, ki bi rekel: "Tega pa ne znam!"

Polagamo ploščice, montiramo inštalacije, napeljujemo elektriko, popravljamo avte, ni dela, ki ga ne bi obvladali. Tako človeku, ki ima priložnost usluge razdeliti, ni treba razmišljati, kaj kdo zna, marveč lahko seka kar počez – a nisi ti nekaj prepevala v kadi, boš primadona opere? Mar te nisem oni dan videl s kalkulatorjem v roki, boš član nadzornega sveta banke? In tako dalje.

Vsi enaki, za zmerom Dobra stran postavljanja amaterjev na odgovorne funkcije ni nikoli omenjena, zato jo dajmo zdajle: mogoče vse skupaj propade, a ostali bomo enaki. Kajti, ves svet bo gledal oblačila športnikov in si bodo rekli, u, tale Stella pa obvlada! Pa Armani! Pa Ralph! Pri naših oblačilih takih misli ne bo. Na splošno torej velja: amater dobi svojih pet minut in se vrne tak, kot je odšel. Torej nam enak. Priložnosti smo podtaknili takega, ki je ne bo izkoristil. S tem smo človeka ohranili nam enakega. Ni se pokvaril, prevzel, kot pravimo.

Značilnost naše negativne selekcije: pomagamo samo tistim, ki nas ne morejo ogroziti. Torej zagonski kapital za očitno neuspešna podjetja, pomoč neperspektivnim in dotacije neizboljšljivim, kar vse skupaj imenujemo socialni čut.

Dežela neslutenih možnosti Pa poglejmo naš sistem končno z vesele plati. Kajti, rodili smo se vanj, to je res. A nihče nas ne sili, da ga moramo ohranjati. Kaj nam torej prinaša, da ga vzdržujemo?

Če imajo Američani vgrajen občutek, da bi lahko s kariero prišli do slave in bogastva, pri nas ostaja občutek srečelova – nihče ne ve, kdaj bo kateri od naših znancev prišel do korita, iz katerega nas bo vse nakrmil.

Prelagate fascikle in nenadoma zazvoni telefon – bi konstruirali raketo za slovenski vesoljski program? Podedovali ste zaplato zemlje, bi sodelovali v spremembi namembnosti in gradbenih podvigih? Pojma nimate o scenaristiki, bi napisali film? Nikjer na svetu ni toliko možnosti, da pridete do denarja z nečim, česar ne obvladate, kot pri nas. Skratka, nekdo, nekje bo izrekel magični stavek: "To bo pa en naš naredil!"

Slovenija kot vsem dosegljiv raj Hkrati pa v naši egalitarnosti vse ostaja dosegljivo. Nebo je blizu. Poglejmo nekaj konkretnih primerov: V Ameriki, recimo, neka zvezdnica ponudi trač reviji fotografije svojega otroka in začno se pogajanja. Milijoni dolarjev sem, milijoni tja. Kaj ima slehernik s tem? Osuplo lahko le obračate glavo in vrti se vam od zneskov!

Pri nas smo brali o Sandri Auer, ki je fotografije svoje hčerke ponudila medijem za 100 evrov. Urednice in upravni odbori so potegnili na mizo svoje računalnike, programi so brneli, pogajanja tekla, a kot Slovenec ste v položaju, kot ga na svetu ni! Udarite lahko po mizi in zavpijete: "Bom jaz kupil!" Šljask, s stotakom po čelu! Nenadoma ste sredi dogajanja v svetu slave in visokega glamurja.

Poglejmo v Rusijo: oligarhi plačujejo milijone dolarjev za zvezdnike, da jim pojejo na porokah in proslavah ali pa da le v njihovem imenu sprejemajo goste. Kako naj si neki slehernik privošči na svoji zabavi Angelino Jolie ali Brada Pitta? Rolling Stonese? Vaš najljubši ansambel? Imate te milijone?

Vsako leto iskalnik Najdi objavi imena oseb, po katerih Slovenci najbolj poizvedujemo. Urška Čepin letos, precej let Damjan Murko, od tujih pa recimo Lady Gaga.

Imate denar za Lady Gaga na svoji poroki? Verjetno ne, ampak ...

Slovenci smo v edinstvenem položaju, da si lahko tudi najrevnejši med nami za svojo zabavo privošči najetje najslavnejših sinov in hčera svojega naroda: slišal sem nepreverjene govorice, da je Damjan Murko zapel že za 60 evrov, in brali smo, da je erotična masaža pri Urški Čepin stala 120 evrov. Predstavljajte si! Pa če imate minimalen dohodek, lahko vse leto varčujete in si za svoj praznik privoščite osebni obisk iz sveta slavnih: Urška vas masira, Damjan vam poje! Za 180 evrov! Tega ni nikjer!

Zato moramo naš sistem amaterizma in egalitarizma nujno obdržati, čeprav nas vsak dan dela bolj uboge: ponuja sicer najmanj, a najbolj mnogim.