Kje ste, stari?

Starejši bi morali tožiti o prekratkem intervalu zelene luči za pešce, če se že ne prispevajo k reševanju aktualnih in dolgoročnih težav Slovenije. V Sloveniji imajo bolj zasebne in težje skrbi. Mnogo slovenskih upokojencev se vsak mesec znova sprašuje, čemu se še odreči, preden pride naslednja pokojnina. Ker imajo revni upokojenci pogosto revne otroke, so družinski odnosi napeti in se stopnjujejo v nasilje. Našim starim smo dolžni zagotoviti, da se ne bojijo biti breme svoji družini in družbi. Da nam to kljub vplivni politični stranki upokojencev še ni uspelo, nas lahko skrbi.

V starosti lahko ljudje počnejo mnogo stvari, ki so jih prej, in se lotijo novih. Če jih le njihovi otroci ne obremenijo preveč s skrbjo za vnuke.

Res vse bolj zdravi vstopamo v starost, ampak pobegniti ji ne moremo. In v domovih za starejše ni prostora za vse, ki potrebujejo pomoč. Urediti bo treba tudi druge oblike oskrbe.

Država bi morala že pred leti nehati samo govoriti o tem, kako potrebne so poteze, v katere nas sili demografija, in kakšno tudi potegniti.

Stari ljudje lahko sami povedo, kaj je dobro za njih in kaj ni. Morajo pa spregovoriti. In drugi jih moramo slišati.