"Včasih praskaš denar za v trgovino, ampak se da preživeti"

Lična hiša – galerija, atelje in umetniško društvo – je drugi dom Polone Kunaver Ličen in Davida Lična. Svoja vrata je odprla septembra leta 2003 in letos praznuje okroglih deset let. Deset let številnih umetniških in kulturnih dogodkov, delavnic, tečajev ter izobraževanj.

In ne glede na gospodarsko krizo, ki se zagotovo pozna tudi v Lični hiši, Polona pojasnjuje, da ostaja optimistična, saj kultura je in ostaja pomemben del bivanja, poslanstva in razvoja. Lična hiša je dom za umetnost Leta 2000 sta se Polona in David poročila, nato pa se odpravila za eno leto na Finsko, kjer sta delala magisterij iz oblikovanja in grafike. Končala sta izobraževanje, imela sta ideje, nista pa imela veliko izkušenj. V Sloveniji možnosti za delo ni bilo, sta pa zato na Finskem takoj dobila delo. Kot pojasnjuje Polona, sta deset let ilustrirala revijo, ki je namenjena otrokom, obolelim za rakom.

Medtem so v domači garaži začele nastajati grafike. Poleg grafik še umetniške knjige, ki so prav tako projekt s Finske, kjer je začel nastajati tudi film, ki je bil končan po sedmih letih v domačem okolju. V času, ko sta se iskala, sta sicer imela različne službe, delala projekte in razstave, potem pa se je enkrat odprlo. Prihajalo je vedno več ljudi, vedno bolj sta bila prepoznavna in garaža je postala premajhna. Med sprehodom po Ajdovščini sta našla prostor, ki je postal Lična hiša. "Ustvarila sva koncept, imela sva veliko željo, veliko energije. Bila sva v obdobju, ko nimaš slabih izkušenj, in takrat si upaš, si najbolj srečen na svetu in imaš največ idej," pravi Polona.

Kaj se v Lični hiši dogaja? Tečaji, delavnice, izobraževanja, predavanja in razstave so vedno prisotni v Lični hiši. Možnosti, da pokažejo svoja dela, dobijo tudi mladi in neuveljavljeni umetniki. Sicer pa Polona in David delata tudi poslovna darila, izobražujeta po šolah ter pripravljata delavnice za otroke, učne ure klavirja in likovne terapije za odrasle. David vodi priprave za vpis na likovno akademijo, Polona piše otroške knjige, novembra bo izšla že šesta po vrsti. In vse so v celoti njuno avtorsko delo. Ponosna sta tudi na igračke Lumi, ki so pridobile certifikat otroku varna igrača.

"V poklicu, v katerem sva, ne moreš delati samo ene stvari, lahko jih delaš deset in odprt moraš biti za vsako ponudbo, sploh v tem času. Sprejmeš oblikovanje knjige, ilustriranje knjige. Delam tudi vzorce za blago. Živimo od projekta do projekta," pojasnjuje Polona.

Oba – Polona in David – imata sicer urejen status samostojnega kulturnega delavca.

Pomembna je organizacija Polona pravi, da je veliko odvisno od tega, kako si organiziraš dan. Pri Ličnovih zjutraj vstanejo, skupaj pojejo zajtrk, nato otroka odpeljeta v vrtec in šolo, gresta v atelje in delata do enih, pobereta otroka, imajo skupno kosilo in popoldne, ko gresta otroka po dejavnostih, kjer jih potem prevzamejo stari starši, Polona in David delata do večera, ko so spet skupaj. Delata osem ur ali več, vendar so te ure razdrobljene.

"Zjutraj delava najine projekte, popoldne delava tečaje, vodiva otroške delavnice," pojasnjuje Polona, ki izpostavlja otroško delavnico za otroke od šestih do 14 let, ki je zanimiva predvsem zato, ker se otroci različnih let med sabo dopolnjujejo.

Kakšno pa je zanimanje za umetnost? Polona je prepričana, da je zanimanje za umetnost ves čas enako. Lično hišo obiskujejo ljudje, ki so prijatelji umetnosti, ki občudujejo umetnost, estetiko in imajo občutek. "Razlika je v tem, da v krizi ni denarja. Tega sva se navadila in zato sva vesela, da naju obiskujejo iz vseh delov Slovenije," pravi Polona, saj moraš po njenih besedah biti zadovoljen z majhnim in potem tudi lažje živiš.

Kako se prilagajata na krizo? Oblikujeta manjše slike, manjše formate. "Imeti moraš sproščen um in sproščene misli, da najdeš rešitev, ki se prilagaja. Z družino malo manj potujemo in hodimo okrog ter smo več doma in se ne pritožujemo. Včasih, ko komaj napraskaš denar za trgovino, je težko, ampak potem pridejo spet boljši časi," pravi Polona. In še: "Sva optimista, krize pridejo in grejo. In zdržiš. Pomembno je, da otroci ne občutijo pomanjkanja. Ni mi težko, če si tri mesece ne morem nečesa kupiti, in ne trpim zaradi tega, imamo hrano, imamo streho nad glavo."

Če ne bom zgled otroku, kdo mu bo? Velik poudarek Polona daje na stike. Tiste pristne, brez interneta in sodobne tehnologije, saj želi, da njena otroka poznata še kaj drugega v življenju. Prepričana je, da imata tako priložnost, da izrazita svojo kreativnost, v kar ju sicer ne sili. Namesto računalnika, telefona in televizije se ob večerih raje igrajo družabne igre, se ukvarjajo s športom ali berejo. Na ta način otroka vidita, da se starši znajo odklopiti, in če starši ne bodo zgled otrokom, kdo jim bo, se sprašuje Polona.