Ko mladi zdravniki zdravijo na Madagaskarju

Po svojem bistvu je ta svet popolnoma enak, na pogled pa popolnoma drugačen, ugotavljajo mladi zdravniki Melita Bokalič, Timotej Goričan, Anja Praprotnik, Boris Boki Počkar in Žiga Lovšin, ki so se julija odpravili na trimesečno humanitarno-medicinsko odpravo na Madagaskar. Natančneje v Matango se je odpravila petčlanska ekipa, štirje zdravniki in en študent dentalne medicine. Zdravniki se poznajo iz srednje šole, saj so hodili na isto gimnazijo, še več pa so se družili na faksu, in tako so se skupaj odločili, da se odpravijo v trope, pojasnjuje Melita Bokalič, ki nam je svojo izkušnjo tudi predstavila.

Zdravniki so si področja dela razdelili. Načeloma so sicer vsi delali vse, vsak od njih pa je imel svoje področje, za katerega je bil bolj specializiran, kot t. i. konziljarni zdravnik, s komer so se posvetovali ob težjih primerih. Melita se je na primer podrobneje ukvarjala s pediatrijo in ginekologijo.

Lesene hiške, riž in skrb za izgled Prvo srečanje z Madagaskarjem je bil pravi mali šok, vse je drugače, kot da bi se čas ustavil kakšnih 300 let nazaj, pojasnjuje Melita. "Tudi Madagaskar se po regijah precej razlikuje, mi smo bili na najrevnejšem predelu. Ljudje živijo v malih lesenih hiškah, spijo na tleh, kuhajo v kotlu nad odprtim ognjem, potrebo opravljajo v grmovju za hišo, jejo riž in riž in več ali manj samo riž, kuhan na vodi," pripoveduje Bokaličeva.

Ljudje sicer hodijo bosi, oblačijo pa se zelo podobno kot mi. "Veliko dajo na videz. Tisti bolj bogati so vedno lepo oblečeni, ženske si za nedeljsko mašo obujejo tudi pete, čeprav grejo do cerkve več kilometrov peš po blatni cesti," še dodaja.

Način življenja pa je drugačen. Mlada dekleta zgodaj zanosijo in potem skrbijo za družino in za riževa polja. Medtem ko moški zelo radi kaj popijejo, včasih tudi kaj preveč, radi imajo tudi igre na srečo. Sicer pa po Melitinih besedah ljudje v glavnem živijo zelo sproščeno iz dneva v dan.

Velike premike na Madagaskarju po Melitinih besedah delajo slovenski misijonarji, ki z gradnjo cerkva in šol zaposlijo veliko moških, ki bi drugače posedali pred hišo, in tako otrokom omogočajo šolanje. Nepismenost med Antešaki (pleme, kjer so zdravniki delovali) je kar 95-odstotna. Večina starejših ljudi ne ve niti, koliko so stari.

Zakaj na Madagaskar? "Vedno več mladih zdravnikov se odloča za odhod v trope. Odprave so organizirane pod okriljem Sekcije za tropsko medicino, ki ponuja pet različnih destinacij v tretjem svetu, kamor se študentje oz. zdravniki lahko odpravimo. Na vsako destinacijo pa je na leto vsaj ena odprava, v Ugando, ki je najbolj zaželena destinacija, tudi po štiri letno," pojasnjuje Melita. Namen tokratne odprave je bil zagotoviti osnovno zdravstveno varstvo prebivalcem vasice Matanga in tako nadaljevati ambulantno delo predhodnih odprav.

In kaj so na Madagaskarju še počeli? Poudarek so skušali dati tudi preventivi z izobraževanjem in osveščanjem domačinov o preprečevanju širjenja nalezljivih bolezni, pomembnosti higiene in ustrezne prehrane ter na ta način dvignili kakovost življenja, ki je še kako povezana z zdravjem, pojasnjuje Melita Bokalič.

Ob tem pa dodaja, da primerjava s slovenskim zdravstvenim sistemom ni mogoča. Malgaško zdravstvo je namreč samoplačniško, prebivalci pa si zaradi velike revščine že tako okrnjenih zdravstvenih storitev ne morejo privoščiti. Zanimivo in hkrati žalostno je, da so cene zdravil, ki se jih dobi na Madagaskarju, primerljive z evropskimi. Delo zdravnikov pa je zelo oteženo, saj nimajo najosnovnejše opreme. Vsak zdravnik je sicer zadolžen za približno 25 tisoč ljudi, posledično pa večina prebivalstva nima dostopa do najosnovnejše zdravstvene oskrbe, pojasnjuje Melita.

Kaj taka odprava prinese človeku? Melita se je za prostovoljno delo v tropih odločila predvsem zaradi izkušenj, ki jih taka odprava prinese, tako na strokovnem področju kot tudi v čisto življenjskem pogledu. Na Madagaskarju so s kolegi sami vodili ambulanto, v Sloveniji bo na primer trajalo še vsaj od pet do šest let, da bodo lahko popolnoma samostojno delali v ambulanti.

Melita še poudarja, da so videli bolezni, ki jih pri nas skoraj ni več, obogatili svoje znanje s področja tropskih bolezni, ki jih pri nas vidimo le pri popotnikih in zato pri diagnostiki včasih niti ne pomislijo nanje. Poleg tega pa je posebna izkušnja tudi samo bivanje tam in spoznavanje domačinov.