Nedelja, 31. 10. 2021, 9.55
2 leti, 5 mesecev
Zdravnik Sašo Rebolj: Po tihem upam, da bo skokovit porast okužb ljudi spodbudil k cepljenju #intervju
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
8,92
74
"Moram reči, da me je ta četrti val vseeno malo negativno presenetil. Živel sem v upanju, da bo to hitro poslabšanje epidemioloških razmer ljudi vendarle pripravilo do odločitve, da se cepijo."
Epidemiološke razmere v državi se slabšajo, število novookuženih strmo raste, naš zdravstveni sistem se sooča s številnimi izzivi. To so dejstva, ki jih v zadnjem tednu še pogosteje slišimo. Stroka pred prazniki poziva k upoštevanju pogoja PCT in k cepljenju, ki je v Sloveniji obstalo na mrtvi točki. "Po naravi sem sicer precej optimističen, vseeno pa mislim, da se bo zdaj dobršen del necepljenih in neprebolelih okužil. Širjenje virusa se bo po tem nekoliko upočasnilo, saj bo imunosti več. To bo pomladi prineslo bolj normalno življenje. To sem sicer predvideval že junija 2020, pa sem se uštel. Zdaj res upam, da se bo to uresničilo," pove zdravnik in direktor ZD Kamnik Sašo Rebolj.
Prišla je jesen in napovedi strokovnjakov se uresničujejo. Število okuženih narašča, v preteklem tednu so bile številke visoke, potrdili so več kot tri tisoč pozitivnih PCR-testov. Kako vi ocenjujete trenutne epidemiološke razmere v državi?
Tri tisoč in več okužb bo z zamikom, sedem do deset dni, imelo velik vpliv na bolnišnice. Bolniki, ki jim bo okužba prinesla poslabšanje, bodo potrebovali bolnišnično zdravljenje. Zadnje čase opažamo, da pritisk na bolnišnice vztrajno narašča. Sam delam na urgenci in v covidni ambulanti in lahko rečem, da me že zdaj skrbi, da se bo težava samo še stopnjevala. Rast je skrb vzbujajoča predvsem v smislu bolnišničnih kapacitet.
Ob tem se soočamo še z upadom realizacije vseh preostalih zdravstvenih programov, ki so jih požrli prejšnji valovi epidemije. Upali smo, da bomo lahko nadoknadili vsaj delček zamujenega, pa spet slabo kaže. Koronavirus namreč ni "iztrebil" nobene od preostalih bolezni.
Covid-19 se je izkazal za resnejšo bolezen, kot je kazalo na začetku, in umrljivost ni edina težava. Velik problem so postcovidni zapleti, ko imajo ljudje, ki so covid-19 preboleli, še mesece po tem resne težave. Od popolne nefunkcionalnosti, tesnobe, motenj spanja, popolne telesne nezmogljivosti. Teh ljudi praviloma statistika ne zaobjame, gledamo le, koliko ljudi se zdravi v bolnišnicah. O postcovidnih zapletih premalo govorimo. In bodimo pošteni, stvari so šle v drugačno smer, kot smo pričakovali. Ko so prišla cepiva, smo računali, da se bodo ljudje cepili. Zdaj je za boljšo precepljenost res pozno. Cepljenje v nekaterih ljudeh, iz takšnih in drugačnih razlogov, vzbuja kapitalen odpor in to bo težko popraviti.
Kako smo pripravljeni na četrti val epidemije, ki je, hočeš nočeš, tukaj?
Moram reči, da me je ta četrti val vseeno malo negativno presenetil. Živel sem v upanju, da bo to hitro poslabšanje epidemiološke situacije ljudi vendarle pripravilo do odločitve, da se cepijo.
Posebnih priprav na ta četrti val v resnici ne bi potrebovali, če bi dosegli določeno mejo precepljenosti. Do neke mere se lahko pripravimo, a zdravstveni sistem ima svoje omejitve. Več kapacitet namenjamo covidnim bolnikom, manj kapacitet je potem na voljo za preostale. Tukaj govorim tudi o medicinskem osebju. Ni toliko težava v opremi kot pa v tem, kdo bo s to opremo in bolnišničnimi kapacitetami ravnal.
Kar zadeva osnovno zdravstvo, sicer mislim, da smo pripravljeni. Vse scenarije imamo razdelane, še naprej, do precejšnjega poslabšanja. Zelo težko pa se je, kot že rečeno, optimalno pripraviti na dogodke, ki presegajo bolnišnične kapacitete, in ravno ta del me najbolj skrbi. Lahko je sprostiti veliko postelj, iz drugih programov se da sprostiti veliko osebja, a v Sloveniji imamo razmeroma malo zdravstvenih delavcev, ki bi kakovostno skrbeli za paciente na intenzivni negi. Za pomanjkanje zdravstvenega osebja je nekdo pred desetletjem in več tudi kriv, nihče pa nam za konkretno epidemijo ne more pričarati zdravstvenega osebja in za to bi težko okrivili slabe priprave na posamezen val.
Stroka je med krompirjevimi počitnicami priporočila delno zaprtje družbe. A je v praksi vse skupaj videti precej drugače. Turistični kraji so polni, prosto nastanitev je praktično nemogoče dobiti. Je vtis napačen in se po vašem ljudje držijo priporočil in ukrepov? Kaj opažate?
Mene precej manj skrbi to, da so ljudje zunaj, pa čeprav jih je razmeroma veliko. Možnost prenosa okužbe v zunanjem prezračenem prostoru je razmeroma majhna. Tudi to, da gredo z družino v apartma, me ne skrbi. Množični dogodki, posebej v zaprtem prostoru, so bolj skrb vzbujajoči. To, da ni bilo šole in to da so ljudje v v krogu svojih družin, je konec koncev manj problematično, število stikov se je zaradi počitnic avtomatsko zmanjšalo. Lahko rečem, da me veliko bolj skrbi ta lahkoten odnos do pogoja PCT, do uporabe mask ... Zdaj v trgovskih središčih vidim ljudi, ki se brezbrižno sprehajajo brez mask.
Pred nami je 1. november, ki ga ljudje preživijo v družinskem krogu in množično obiskujejo pokopališča. Kaj konkretno jim svetujete, kako naj preživijo dan spomina na mrtve?
Jaz ne vidim težave v tem, da ljudje obiščejo grobove. Tako kot smo se nekako že navadili, pa je pri tem nujno treba vzdrževati ustrezno razdaljo, množic ljudi, ki niso neposredni del našega okolja, se izogibamo, družimo pa se raje v odprtih prostorih, kjer je možnost prenosa okužbe manjša.
Se ljudje zavedajo resnosti razmer ali se je vse skupaj sprevrglo le v politični boj?
Epidemija in politika sta preveč pomešani, obvladovanje epidemije ne bi smelo biti politično vprašanje. Epidemija je socialno-zdravstveni problem, politika je nekaj tretjega. To se pri nas preveč povezuje, čeprav naklonjenost do cepljenja in odnos do preventivnih ukrepov nikakor ne bi smela biti odvisna od naklonjenosti eni ali drugi politični opciji. Glede množičnih protestov se mi ne zdi, da so epidemiološko sliko dramatično poslabšali. Me pa kot zdravnika zelo presenečajo protesti proti ukrepom, ki so v veljavi povsod po Evropi ali celo po celem svetu. Hkratno protestiranje proti vladi, proti ukrepom, proti maskam in še zdravstvu, se mi zdi nesmiselno. Mislim, da so ukrepi vendarle neka varovalka pred tem, da bi bilo še slabše, pa čeprav je že zdaj zelo slabo in si trenutnega položaja ne predstavljam brez njih.
"V praksi opažam dva ekstrema. Ljudje so popolnoma prestrašeni ali pa popolnoma brezbrižni. Precej manj izstopajo ljudje, ki imajo do vsega skupaj nek zdrav odnos."
Ste družinski zdravnik in direktor enega največjih zdravstvenih domov pri nas. Praktično se že od samega začetka s covid-19 borite v prvi bojni liniji, vseskozi ste v stiku z medicinskim osebjem, s pacienti. Kakšna je klima med vašimi kolegi in kaj opažate pri ljudeh, ki pridejo k vam?
Po izraziti naklonjenosti pacientov do zdravstvenega osebja na začetku epidemije opažamo vedno več nerazumevanja do (pre)obremenjenosti, do tega, da vsega ne zmoremo takoj. Zdi se nam, da so tudi pacienti naveličani teh razmer in to se kaže v odnosu do zdravstvenega osebja.
Med mojimi sodelavci je še vedno veliko entuziazma, radi delajo, ogromno dela opravijo zunaj rednega delovnega časa, a pomanjkanje pozitivnega odziva nekaterih pacientov vpliva slabo na motiviranost zdravstvenih delavcev.
Na to vpliva zagotovo tudi odnos pacientov do cepljenja. Res, da tudi posamezniki, ki so cepljeni, zbolijo, a v našo covidno ambulanto po večini prihajajo necepljeni ljudje, torej tisti, za katere je obstajala druga možnost, pa se zanjo niso odločili. Vsem se maksimalno posvetimo pri pregledu, a marsikateri imajo do obravnave nerealna pričakovanja, se pritožujejo ali celo grozijo. To pa je nekaj, kar še dodatno povečuje izgorelost zdravstvenega osebja – poleg ogromnega števila obravnav v rednih ambulantah. Da imaš v sedmih urah več kot 70 telefonskih klicev in prek 90 obravnav, je absolutno več kot pritiče normalnemu delu.
Kako je potem biti zdravnik v tem času? S čim se soočate, kaj je bilo v tem letu in pol za vas najtežje?
Najtežji je bil prvi val, ko smo se ukvarjali z organizacijo delovišč, zagotavljanjem opreme in kadrov ter kupom negotovosti. V drugem in tretjem valu je bila glavna težava izredno veliko covidnih bolnikov, ki so potrebovali brise, pregled in številni tudi transport v bolnišnico, prostor tam pa je bilo težko najti. V tem valu pa opažam, da smo vsi utrujeni. Po skoraj dveh letih vsak poleg svoje ambulante dela še kup drugih stvari: en dan jemlje bris, cepi, dela v covidni ambulanti ... Torej kup dodatnih delovišč, kjer delaš poleg svojega rednega dela, in to seveda utruja in terja svoj davek. Pa bistvena razlika: v tem valu obstaja cepivo, ki ga je dovolj za vse, a vsi te možnosti niso izkoristili in glavnino naših obremenitev zdaj predstavljajo ravno oni.
V prvem valu so bili pacienti izrazito tolerantni in spoštljivi. Zdaj se stopnjujejo pritoževanja, žuganje glede pravic in popolno nerazumevanje, zakaj se recimo takoj ne oglasimo na telefon, pa čeprav kliče nekaj deset ljudi hkrati. Zakaj ni brisov kar 24 ur na dan in zakaj ne moreš prehlajen in z vročino prosto v zdravstveni dom. Tolerantnost ljudi je dramatično upadla v primerjavi z začetkom epidemije.
Kaj vas skrbi, česa vas je najbolj strah?
Skrbi me, da bo porast bolnikov takšen, da ne bomo več zmogli kakovostne obravnave in da zanje kakovostna oskrba v bolnišnicah ne bo mogoča. Lani jeseni smo občasno že okusili mučne položaje, ko se klici bolnikov nabirajo hitreje, kot jih je mogoče pregledati, in ko so ljudje, ki so potrebovali bolnišnično oskrbo, čakali doma na prostor ali na prosto reševalno vozilo. Tak položaj je mučen tako za bolnike kot za zdravstveno osebje.
Drugi del mojih strahov pa je naraščajoča nestrpnost in agresivnost posameznikov. Gre za naraščajoče število neposrednih groženj zaposlenim, načrtne provokacije, namerno ignoriranje pravil ... Trenutno menim, da gre za majhno število posameznikov, a razraščanje vsesplošnega sovraštva je nevaren pojav.
Koronakriza je terjala svoj davek. Kako vi menite, da je vplivala na družbo, na Slovenijo? Je res vse tako slabo?
V prvem valu se je izkazalo, da stiska med ljudi prinese veliko solidarnosti, ljudje smo res stopili skupaj in vsa slaba situacija je iz ljudi potegnila najboljše. Tudi s sodelavci smo se mnogo bolj povezali in to je ostalo še zdaj. Številni kolegi so pokazali svoje organizacijske in strokovne sposobnosti, ki jih do takrat morda niso niti mogli izraziti.
Tudi organizacijsko je prinesla pozitivne premike. Pokazala je na pomen javnega osnovnega zdravstva, vanj pa vnesla marsikatero rešitev, kot je večji red pri naročanju, posledično manj čakanja v čakalnicah in posamezne digitalne rešitve, ki omogočajo posamezne storitve tudi na daljavo.
Če govorim kot direktor ZD Kamnik, moram izpostaviti vzpostavitev dobrega sodelovanja tudi vsemi preostalimi institucijami, ki so bile vključene v obvladovanje epidemije – z občino, policijo, civilno zaščito, podjetji in tudi drugimi zdravstvenimi ustanovami ... S človeškega vidika je epidemija prinesla v svoji tragičnosti tudi marsikaj dobrega.
"Treba je biti dejaven, vprašati ljudi, ali so se cepili in zakaj ne, kaj jih pri tem skrbi. Ljudje imajo včasih zelo neracionalne strahove. Zaupanje med pacientom in njegovim zdravnikom je zelo pomembno."
Kako se spomnite marca 2020, ko smo v Sloveniji potrdili prve primere okužbe? Kaj vam je šlo takrat po glavi?
Ko se je prvi val začel, sem bil precej bolj optimističen. Grožnje z epidemijami so se periodično pojavljale že prej, kot je recimo svinjska, ptičja gripa, SARS … a so bile vse razmeroma hitro pod nadzorom. Želel in pričakoval sem, da se bo podobno zgodilo tudi v tem primeru, sploh ker je šlo v primerjavi s SARS vendarle za bolezen z nižjim odstotkom smrtnosti. Resneje nas je z zdravstvenimi kolegi začelo skrbeti, ko se je okužba razmahnila v Italiji, in še posebej, ko so se v Sloveniji pojavili prvi primeri, kjer vir okužbe ni bil znan. Takrat je postajalo naše delo izrazito stresno, delovnik je trajal od jutra do pozne noči. Zagotovo pa ob izbruhu bolezni nisem pričakoval, da bo epidemija trajala tako dolgo, zbolelo toliko ljudi in prinesla take posledice za zdravje in življenja ljudi.
Že dobro leto in pol virus obvladuje naša življenja. Zdaj o njem vemo nekoliko več, imamo cepivo, učinkovito sredstvo za boj proti virusu. Pa se vam glede na dogajanje v državi – visoko število okužb, hospitaliziranih in umrlih – zdi, da nam še ni dovolj?
Ko so na trg prišla cepiva, sem bil navdušen in prepričan, da takoj ko bo na voljo zadostna količina cepiv, se bodo ljudje skoraj v celoti in z navdušenjem cepili, epidemija bo pod nadzorom in končno bomo normalno zadihali. Ob začetni želji in pritiskih, da želijo biti ljudje hitro cepljeni, me je presenetilo, ko se je to naenkrat ustavilo, zdaj pa smo naleteli na nek zid, ko imamo skupino ljudi, ki se za nič na svetu ne želijo cepiti. To me je presenetilo in tudi razočaralo.
Pri svojem delu se ne srečujem toliko z anticepilci zaradi teorij zarote kot pa z ljudmi, ki so prekomerno zaskrbljeni nad stranskimi učinki cepiv, strah jih je zbadanja z iglo, o cepivih pa imajo različne informacije, ki jih ne znajo kritično ovrednotiti, saj so si iz številnih virov lahko povsem kontradiktorne. Ljudje težko ovrednotimo nevarnosti stranskih učinkov cepljenja v primerjavi s covid-19, posebno če sami pri sebi mislimo, da se bo izognil ravno nas. Možnost resnih stranskih učinkov po cepljenju je izredno majhna, v primerjavi s covidom samim pa dileme o cepljenju ne bi smelo biti. Imam vtis, da imamo ljudje vgrajen program, da se slabe stvari praviloma dogajajo drugim in ne nam. Mislimo si, da se sami ne bomo okužili, če pa že dobimo covid-19, nam ne bo nič hudega. Ta percepcija se je žal razblinila že v marsinekaterem primeru.
Cepljenje v Sloveniji stagnira. Vlada je v tem tednu sprejela poseben projekt, ko precepljenost spodbujajo z nadgrajevanjem timov družinske medicine. Kakšno je vaše mnenje o tem projektu?
Posebni vladni projekt se je malo ponesrečil. Zagotovo je imel dober namen, a mislim, da pacientom daje napačno sporočilo. Spodbujanje cepljenja v nobenem primeru ne sme biti finančno stimulirano, saj mora biti jasno, kaj je strokoven argument, in ta je verodostojen le, če ne prinaša finančne nagrade. Jaz cepljenje priporočam, ker kot zdravnik vanj verjamem ne glede na posebne vladne projekte in s tega naslova nisem in nočem zato prejeti nobenega denarja. Spodbujanje cepljenja na tak način ubija kredibilnost zdravnikov in menim, da to ni bila prava pot.
Kako vi kot družinski zdravnik spodbujate cepljenje?
Izrazito nehvaležno in nepravilno se mi zdi, da se ljudem žuga ali se jih poskuša ustrahovati. Moj pristop je, da pacientom poskusim razložiti njihove strahove, treba jim je kredibilno in pošteno predstaviti prednosti in slabosti cepljenja ter kakšno zdravstveno korist bo od cepljenja imel, na kakšen način ga ogroža covid-19 ter pogostost stranskih učinkov predstaviti na način, ki ga pacienti lažje razumejo. Tukaj gre predvsem za zaupanje, ki ga praviloma ljudje do družinskih zdravnikov imajo. Treba je biti dejaven, vprašati ljudi, ali so se cepili in zakaj ne, kaj jih pri tem skrbi. Ljudje imajo včasih zelo neracionalne strahove. Zaupanje med pacientom in njegovim zdravnikom je zelo pomembno, predvsem pa nikoli ne sme biti sence dvoma v njegovo neodvisnost in nepolitičnost pri njegovem strokovnem mnenju.
V cepilne kampanje se morajo pri nas po mojem mnenju čim manj vključevati politiki ali kdorkoli, ki ima kakršnokoli politično konotacijo. V spodbujanje cepljenja morajo biti vključeni ljudje, ki v cepljenje verjamejo, ki njegove pozitivne strani razumejo, ki imajo pri ljudeh zaupanje in ne vzbujajo občutka, da imajo pri propagiranju kakršnekoli skrite interese.
Kaj napovedujete za prihodnost?
Po naravi sem sicer precej optimističen, vseeno pa mislim, da se bo zdaj dobršen del necepljenih in neprebolelih okužil. Širjenje virusa se bo po tem nekoliko upočasnilo, saj bo imunosti več. To bo pomladi prineslo normalnejše življenje. To sem sicer predvideval že junija 2020, pa sem se uštel. Zdaj res upam, da se bo to uresničilo. Starejša populacija je dobro precepljena, kar mi vliva dodaten optimizem. V domovih za starejše je dramatično manj okužb, konkretno v Kamniku ni trenutno nobenega primera. Po tihem upam, da bo sedanji skokovit porast okužb vendarle še koga spodbudil k cepljenju, saj je prekuževanje s prebolevanjem izrazito tvegano.
74