Nazaj na Siol.net

TELEKOM SLOVENIJE

Deja Crnović

Petek,
19. 8. 2011,
14.30

Osveženo pred

7 let, 12 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue Green 3

Natisni članek

družina

Petek, 19. 8. 2011, 14.30

7 let, 12 mesecev

"Čudeži so presenečenje nadnaravnega reda"

Deja Crnović

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue Green 3
O čudežih smo se pogovarjali z urednikom tednika Družina, Francijem Petričem, ki se je v svoji magistrski nalogi ukvarjal z božjimi potmi v Sloveniji.

Kdaj lahko govorimo o čudežu in kaj vse je lahko čudež?

Čudež je, kot pravi sv. Tomaž Akvinski, dejanje Boga zunaj naravnega reda. Je torej nekaj, kar presega naravne zakone, je nad njimi ali zunaj njih. Teologija razlaga čudeže kot "dogodek, ki je težko razložljiv glede na poznane vzroke in je torej pripisan dejavnikom, ki so zunaj naravnega", so nekaj nadnaravnega ali božjega in so kot taki tudi v nasprotju z naravnimi zakoni. Če poenostavimo, bi lahko rekli, da gre pri čudežu za nenavadno oziroma z naravnimi zakoni nerazložljivo dejanje ali dogodek, ki je božji poseg in je zanj potrebna vera.

Kakšno vlogo ima čudež v verovanjih? Krščanstvo se srečuje s čudeži že v Svetem pismu. Naj pri tem poudarim, da čudeže poznata tudi judovstvo in islam. Pri obeh verstvih so čudeži izraz božje vsemogočnosti. Fenomen čudežev pa poznajo tudi druga verstva. Zasledil sem na primer poročilo o čudežu ob podobah hindujskega boga Ganeše. Šlo naj bi za njegove podobe kjerkoli po svetu, od Indije, Avstralije do Amerike in Evrope in če so pred njegove ustnice tistega dne postavili žlico z mlekom, jo je ta popil. To so častilci razlagali kot izraz njegove navihanosti, veselja do igre in šale ...

Kako je s čudežem v krščanstvu in posebej v katoliški Cerkvi?

V krščanstvu s čudeži ni šal. Krščanstvo pozna Jezusove čudeže in čudeže apostolov. To so dejanja ozdravljanj, obvladovanje naravnih pojavov, izganjanje hudih duhov ali pa pomnožitev kruha. Vse to so "znamenja in čudeži", s katerimi Jezus potrjuje svoje božanstvo, svoj nauk. Namen teh čudežev ni, da bi kršili naravne zakone, ampak da v navzočih zbudijo vero.

Kateri so najpomembnejši čudeži v krščanstvu?

Največji čudež je seveda njegovo vstajenje od mrtvih. Vsa ta dejanja torej hočejo zbuditi vero. Jezus sam spregovori ob neki priložnosti in je nekoliko kritičen do svojih poslušalcev, ki so bili maloverni: Če bi bila vaša vera kakor gorčično zrno (ki je eno najmanjših), potem bi rekli murvi, naj se izruje in presadi, in bi se tako zgodilo, ter gori, naj se premakne, in bi se tako zgodilo ... Spet drugje evangelist pravi, da Jezus v Nazaretu ni storil čudežev, ker so bili maloverni ... Lahko torej sklenemo, da je za Jezusa pomembna vera. Pogoj za čudež je vera.

Iz evangelija izvemo tudi, da so bili čudeži za nekatere Jezusove sodobnike znamenja hudega duha ali obsedenosti. Eksorcisti razlagajo, da se včasih tudi hudi duh poslužuje tako imenovanih "čudežev", s katerimi hoče zaslepiti ljudi. Katekizem katoliške Cerkve zato poudarja, da Jezus čudežev ni delal zato, ker bi hotel na svetu vse zlo odpraviti, ampak da bi ljudi osvobodil sužnosti greha.

Čudeži se dogajajo tudi po Jezusovem vnebohodu, odhodu s tega sveta: apostola Peter in Janez ozdravita hromega pri tempeljskih vratih, oba sta rešena iz ječe na čudežen način, apostoli ozdravljajo neozdravljivo bolne, izganjajo hude duhove ... Tudi vsa skoraj dvatisočletna zgodovina krščanstva in katoliške Cerkve je polna pričevanj o čudežih in nerazložljivih dogodkih, ki naj bi bili čudežni. Med kraji z največ čudežnimi ozdravljanji je eno največjih božjepotnih središč na svetu: Lurd.

Domnevne čudeže mora potrditi Vatikan …

Ta vaša trditev o vlogi Vatikana ni natančna. Ni namreč nujno, da mora vse domnevne čudeže potrditi Sveti sedež. Je pa res, da papež zaradi oblasti, ki mu je dana, lahko nekaj potrdi za čudež. Ne smemo pa tega mešati s papeško nezmotljivostjo in obveznostjo verovanja – čudeži so lahko za koga ovira in niso (razen Jezusovih) obvezujoč predmet našega verovanja. Papeževa nezmotljivost in s tem obveznost verovanja se nanaša samo na verske resnice.

Kako pa je s potrjevanjem čudežev, ki jih razglasi Sveti sedež?

Ta redno raziskuje čudeže le, ko gre za razglasitev blaženih in svetnikov. Po določbah, ki so bile posodobljene leta 1983, je treba za razglasitev za blaženega "nerazložljivo ozdravljenje" na priprošnjo kandidata za blaženega. Pozneje podobno tudi za razglasitev za svetnika. Ugotavljanje, da je neko ozdravljenje nerazložljivo oziroma čudežno, pa je naloga Kongregacije za zadeve svetnikov. Tam sestavijo za vsak "svetniški" primer posebno komisijo zdravnikov specialistov in strokovnjakov (vernih in nevernih), ki potem določeno ozdravljenje po priprošnji svetniškega kandidata razišče in ga na podlagi sedmih kriterijev, ki so bili določeni pri Svetem sedežu že leta 1734, potrdi kot nerazložljivo oziroma čudežno. Najpomembnejši je sedmi kriterij: ozdravitev mora biti trajna, kar pomeni, da mora od ozdravitve do razglasitve preteči dovolj časa.

Vendar obstajajo tudi izjeme.

Nekoč je bila ta doba od 20 do 25 let, danes lahko s papeževim dovoljenjem preteče tudi manj časa. Znani sta dve izjemi: v primeru Janeza Pavla II., ko je na njegovo priprošnjo ozdravela francoska redovnica sestra Marie Simon-Pierre Normand, ki je bolehala za Parkinsonovo boleznijo. Ozdravela je 3. junija 2005. Janeza Pavla II. so razglasili za blaženega 1. maja letos.

Tudi škofa Slomška so razglasili za blaženega šele potem, ko je zdravniška komisija razglasila čudežno ozdravitev na podlagi njegove priprošnje. Čudežno je bil ozdravljen duhovnik, ki je ležal po operaciji v sobi za intenzivno nego in za katerega je zdravniški konzilij že menil, da zanj ni več nobenega upanja. Sam tudi ni mogel dajati znamenj življenja, ko je slišal njihove pogovore in se je v stiski priporočil Slomšku. Tudi njegova župnija je v tistem času molila zanj. Zgodilo se je nerazložljivo izboljšanje ... Od njegovega ozdravljenja do razglasitve tudi ni preteklo 20 let.

Omenili ste prikazovanja in čudeže. V Medžugorju poročajo o prikazovanju Marije in o domnevni zdravilnosti tekočine, ki priteka iz Kristusovega kipa. Ali morda veste, v kateri fazi je preiskava v Vatikanu?

Med kraji, ki danes pritegnejo največ ljudi, nekatere iz pobožnosti, druge iz radovednosti, je res Medžugorje. Tam že 30 let govorijo o prikazovanjih in nenavadnih dogodkih. Ker se na tem kraju zbirajo ljudje z vsega sveta in to dogajanje daleč presega lokalne meje, vsi pričakujejo, da bo svoje stališče podal tudi Sveti sedež. Vzrok za to so tudi napetosti med krajevnim škofom in redovniki, ki jim pripada Medžugorje. Kolikor vem, ustanavljajo posebno komisijo, ki jo sestavljajo kardinali in škofje in ki naj bi sklepno stališče predala papežu, potem pa se bo to objavilo. Sam sicer menim, da tega še dolgo ne bomo dočakali – vsaj do takrat, dokler se prikazovanja ne bodo končala. Ker se tam, po pripovedovanju ljudi, še vedno prikazuje Marija, je skoraj nemogoče, da bi Sveti sedež to zdaj potrdil ali ovrgel. Dokler tako imenovano prikazovanje ni končano (tako je bilo na primer v Lurdu in Fatimi), verjetno ne bomo slišali stališča "z vrha". Naj malo poenostavim: to je podobno kot pri zdravniku – dokler postopek zdravljenja ni končan, vam ne bo rekel, da ste zdravi …

O tekočini, ki naj bi bila zdravilna, težko kaj rečem. Cerkev ima izkušnje, da se velikokrat lahko za takim govorjenjem širi želja po ustvarjanju dodatne privlačnosti in s tem povezanega dobička. Romarski kraji so vedno privlačili tudi dobičkarje, žeparje, goljufe … Prepustimo to času in bomo videli. Za vero, za rast vere to ni pomembno.

Vendar pa me v Medžugorju prepriča spokornost romarjev, spovedi in razna spokorna opravila (molitev na kolenih, hoja peš ali celo po kolenih po kamnitih tleh na Križevac in drugo). Številna spreobrnjenja ljudi, ki tu najdejo vero, bodisi jo spet oživijo, spremenijo svoje življenje, se zresnijo … Mnogo mladih se je tu odločilo za duhovni poklic – to me spominja na čudeže, ki jih ne vidimo, a so pomembnejši od "zunanjih ozdravljenj". Tak čudež je bil v prvem času krščanstva spreobrnjenje apostola Pavla …

Ali lahko krvaveče kipce in primere, ko se podoba Marije ali Jezusa pokaže v vsakdanjih predmetih, uvrščamo med čudeže?

Bil sem v Sirakuzi na Siciliji, kjer je podoba jokajoče Marije. Moram reči, da se me to ni dotaknilo. Slovenska vernost je zaznamovana s spominom na tako imenovano Vodiško Johanco, ki je na začetku prejšnjega stoletja krvavela. Še škof Jeglič je bil takrat prepričan, da gre za čudežen dogodek. Neki salezijanski duhovnik pa je potem odkril prevaro. Ne vem, kakšen smisel naj bi imeli taki dogodki s solzenjem in krvavenjem za vero … Prepustimo to osebnemu doživljanju vere in seveda ne silimo nikogar, da bi to sprejel.

Ne spreglejte