Inženirka, mama, kinološka sodnica: Pustila sem, da govorijo moji rezultati, znanje in delo

Foto: Bojan Puhek Eva Pirc je mama, doktorica elektrotehnike in razvojna inženirka, ki svojo radovednost in ustvarjalnost prepleta z vrhunskim strokovnim znanjem. Njena pot v inženirstvo se je začela povsem po naključju, a jo je hitro osvojila prevzetost nad tem, da lahko z matematiko in tehnologijo nekaj ustvarja in reši konkretne probleme. Kot inženirka v podjetju Dewesoft razvija elektronska vezja za merilne sisteme, ki se uporabljajo na področjih od mostov do vesoljskih raket, a njen pristop k delu ni zgolj tehnični, v ospredju so tudi empatija, sodelovanje in širše razmišljanje. 

Eva Pirc je inženirka leta 2025. 

Kdo je Eva Pirc? Kako bi se predstavili? Kaj vse v življenju počnete? Kaj vse vas zanima? 

Trenutno je moja primarna vloga ta, da sem mama, po poklicu sem razvojna inženirka, po izobrazbi pa doktorica elektrotehnike. Sem človek, ki ga zanima ogromno stvari – od inženirstva, biologije in medicine do kompleksnih bioloških sistemov. Pravzaprav me fascinira vse, kar vključuje raziskovanje in odkrivanje novega. Svoj prosti čas najraje preživljam zunaj s svojima otrokoma in kužkoma. V prostem času se ukvarjam s šolanjem psov, predvsem z agilityjem, kjer delujem tudi kot kinološka sodnica. Poleg tega neizmerno uživam v ustvarjanju. Če bi se morala opisati z eno besedo, bi rekla, da sem izrazito radovedna.

Kaj vas je pripeljalo v inženirstvo? Kakšna je vaša zgodba?

V inženirstvu sem pristala čisto po naključju. Moja prvotna želja je bila gimnazija Ledina, a mi je za vpis zmanjkala ena sama točka. Tako sem pristala na Vegovi – tehnični gimnaziji. Tam so me predvsem odlični učitelji tehničnih predmetov znali navdušiti in mi odpreti svet elektrotehnike. Hitro sem ugotovila, da mi tehnika ne leži le zato, ker sem dobra pri matematiki, ampak zato ker mi omogoča, da dejansko nekaj ustvarim. Inženirstvo zame nikoli ni bilo le suhoparno računanje ali teorija, ampak orodje, s katerim rešuješ konkretne, oprijemljive probleme. Ta preplet logike in ustvarjalnosti me v tem poklicu drži še danes.

Utrinki iz delovega okolja v podjetju Dewesoft:

Fotogalerija

1

 / 7

Kaj vam pomeni naziv inženirka leta? Kakšne odgovornosti prinaša – morda tudi izzive?

Naziv je zame predvsem velika vstopnica iz cone udobja. Inženirji smo po naravi raje v ozadju, ta naziv pa me je čez noč postavil pod žaromete. Glavno odgovornost vidim v tem, da s svojo zgodbo navdušim čim več mladih za inženirske poklice, kar je tudi namen tega izbora.

Priznam pa, da je trenutno tudi precejšen logistični izziv. Zanimanje medijev je ogromno, jaz pa ob vseh teh obveznostih še vedno redno opravljam svoje delo v Dewesoftu. Usklajevanje intervjujev, dogodkov in inženirskega dela je kar zahtevno.

"V inženirstvu nisem pristala zaradi velikega načrta, ampak zaradi radovednosti. In prav ta radovednost me drži tukaj še danes." Foto: Bojan Puhek

S katerimi izzivi ste se srečevali na svoji poti? Ali ste kdaj razmišljali, da bi obupali?

Iskreno, nikoli nisem razmišljala o tem, da bi obupala. Sem precej trmasta in sem vedno vztrajala pri svoji poti, sem se pa srečevala z različnimi izzivi. Največ težav sem imela v osnovni šoli. Prisiljeno sedenje pri miru, učenje podatkov na pamet in sledenje temam, ki me niso zanimale, je bilo zame precej naporno. V srednji šoli je postalo lažje, ker je bilo več tehnike, a so mi še vedno povzročali preglavice jeziki in družboslovni predmeti, ki mi nikoli niso šli najbolje. Prava sprememba pa se je zgodila na fakulteti. Tam težav praktično ni bilo več, saj sem se končno lahko poglobila v tisto, kar me resnično zanima in kjer sem lahko uporabila svoje razumevanje namesto učenja na pamet.

Kako je videti vaš tipični delovni dan? Kako usklajujete karierno pot, družino in prostočasne aktivnosti?

Moj dan se začne zelo zgodaj, običajno med 4.30 in 5.00 zjutraj. Preden se odpravim na pot v službo, na hitro peljem psa na sprehod. Moje delo v razvojnem oddelku je zelo raznoliko, a hkrati skrbno načrtovano. Točno vem, kaj me čaka – ali bo to risanje novih vezij ali testiranje prototipov. Ta struktura mi pomaga, da sem maksimalno učinkovita. Ob 15.00 se moj službeni del dneva v pisarni konča. Takrat hitim domov, da pravočasno, pred 16.00, poberem otroka v vrtcu. Popoldnevi so nato povsem družinski; običajno gremo ven s psoma, na igrišče … Enkrat na teden delam od doma, takrat popoldneve izkoristimo za kakšno posebno aktivnost, kot je drsanje, plavanje, obiščemo kakšno igralnico ... Če mi čez dan ostane še kakšna nujna službena naloga, jo dokončam zvečer, ko dam otroka spat. Moje usklajevanje vlog zahteva precej discipline in prilagajanja.

"Najlepši trenutek mojega dela je, ko vezje, ki je mesece obstajalo le na zaslonu, prvič zaživi v resničnem svetu." Foto: Bojan Puhek

Kaj točno v službi sploh počnete? Kaj vam je pri delu najbolj všeč?

V Dewesoftu razvijam elektronska vezja za naše merilne sisteme. Te naprave so izjemno zmogljive in se uporabljajo za meritve na najrazličnejših področjih – od spremljanja vibracij na mostovih do merjenja kritičnih parametrov v vesoljskih raketah. Moje delo je, da načrtujem "notranjost" teh naprav, da bodo meritve natančne in zanesljive tudi v najtežjih pogojih. Najbolj mi je pri mojem delu všeč tisti poseben trenutek zmagoslavja: ko vezje, ki sem ga mesece načrtovala na računalniškem zaslonu, končno pride iz proizvodnje v fizični obliki. Ko ga prvič prižgemo in oživimo ter ugotovimo, da dejansko deluje točno tako, kot smo si zamislili. Ko dobi še končno obliko, ko gre v ohišje in je vse skupaj videti vrhunsko ... to je res neprecenljiv občutek ustvarjanja, ki mi daje potrditev, da je bil ves trud poplačan.

Kateri del vašega razmišljanja je najbolj neinženirski in vam kljub temu pomaga pri delu? Koliko je prostora za čustva ali intuicijo? 

Najbolj neinženirski del mojega razmišljanja sta verjetno moja domišljija in umetniška stran, ki mi pomagata, da na probleme gledam širše in ne le skozi številke. Kar pa zadeva čustva – ta so v našem svetu ključna, sploh ko gre za delo v ekipi. Inženirsko delo je namreč v bistvu timski šport. Za en sam končen produkt, kot ga razvijamo v Dewesoftu, je nujno tesno sodelovanje strokovnjakov z različnih področij: od strokovnjakov za strojno in programsko opremo do firmwara in strojnega inženirstva. A tukaj se zgodba ne konča – da ta produkt dejansko pride v proizvodnjo in nato do kupca, je potreben še cel kup dodatnih ljudi, od nabave in proizvodnje do prodaje in podpore. Da vsi ti deli postanejo celota, potrebujemo več kot le tehnično znanje. Potrebujemo empatijo, komunikacijo in zaupanje. Brez tega ne moreš zgraditi ničesar trajnega ali vrhunskega – niti v tehniki ne.

Utrinki s podelitve naziva Inženirka leta 2025:

Fotogalerija

1

 / 4

Kaj je bil vaš najbolj boleč profesionalni neuspeh, ki ga danes cenite?

Najverjetneje je bil to naš startup mPOR. Imeli smo veliko vizijo, da bi prodrli na trg medicinskih naprav, a smo spoznali kruto realnost – investicije in regulativne zahteve v medicini so bile za nas v tistem trenutku enostavno prevelike. Priznam, da je bilo zelo težko. Ko osem let delaš na nekem specifičnem področju in iz njega celo doktoriraš, nato pa ugotoviš, da v Sloveniji v industriji na tem področju sploh ni služb ... Takrat imaš občutek, da moraš začeti povsem na novo. A danes to izkušnjo izjemno cenim. Naučila me je podjetniškega razmišljanja, soočanja z realnostjo in hitrega prilagajanja. Hkrati sem neizmerno hvaležna Dewesoftu za priložnost, da sem svoje znanje in raziskovalno miselnost lahko prenesla v njihovo okolje. Ta prehod mi je pokazal, da inženirsko znanje ni omejeno le na eno nišo, ampak je univerzalno orodje za reševanje izzivov.

"Nikoli nisem razmišljala, da bi obupala. Sem trmasta – in včasih je prav to največja prednost." Foto: Bojan Puhek

Ali vas je vaša poklicna pot kdaj omejila ali postavila v neprijetno vlogo?

Inženirska pot me nikoli ni zares omejevala, me je pa včasih postavila v vlogo, ko sem morala svojo vrednost dokazovati malce bolj intenzivno. Včasih se zgodi, da ljudje ob prvem pogledu name za trenutek podvomijo o moji strokovnosti. A se s tem nisem nikoli preveč obremenjevala – preprosto sem pustila, da namesto mene govorijo moji rezultati, znanje in delo.

Če bi morali zapustiti inženirstvo, kaj bi počeli?

Mislim, da bi se znašla in bila srečna na veliko različnih področjih. Ena od možnosti bi bila zagotovo šolstvo – na fakulteti sem si nabrala nekaj izkušenj z delom s študenti in v tem sem uživala. Po drugi strani pa me močno vleče k naravi in živalim. Vedno sem si želela imeti konja, ovce ..., tako da bi se verjetno odlično počutila tudi na kmetiji. Ker sem po naravi tudi precej organizirana, bi se zagotovo znašla v kakšni vlogi, ki zahteva vodenje in strukturo.

"Moj dan se začne zelo zgodaj, a ob 15. uri sem spet samo mama. In to je vloga, ki mi pomeni največ." Foto: Bojan Puhek

Katerega tehnološkega napredka vas je danes iskreno strah? 

Nobene tehnologije me ni strah, saj tehnologija sama po sebi ne predstavlja grožnje. Je le orodje. Strah me je lahko le ljudi oziroma vrednot, ki jih imajo tisti, ki nove tehnologije upravljajo. Če kot družba izgubimo moralni kompas, lahko še tako koristno orodje postane nevarno. Trenutno me kot mamo najbolj skrbi področje družbenih omrežij in njihova prekomerna uporaba. Skrbi me negativen vpliv na razvoj možganov in vrednot mladostnikov, kar lahko vodi v še slabše družbeno stanje. Osebno bi podprla prepoved uporabe za mladoletnike, saj ne vidim niti ene zares pozitivne stvari, ki bi jo omrežja prinesla njihovemu razvoju. Problem je v procesu hitrega dopamina. Družbena omrežja so namerno zasnovana tako, da možgane nenehno "nagrajujejo" z majhnimi, instantnimi odmerki ugodja brez kakršnegakoli truda. To uničuje naravno sposobnost za dolgotrajno koncentracijo in motivacijo. Če otrok dobi vse potrditve s klikom na zaslon, zakaj bi se trudil za dolgoročne cilje, za učenje ali ustvarjanje v realnem svetu? To vodi v izgubo smisla in volje do življenja zunaj virtualnih mehurčkov.

Kaj bi 18-letna Eva o sebi mislila danes? Kaj bi danes svetovali sami sebi na začetku kariere?

18-letna Eva bi bila verjetno precej presenečena. Pri tej starosti nisem prav dosti razmišljala o izobrazbi, karieri ali kakšnih visokih ciljih. Takrat je bila glavna dejavnost v mojem življenju ukvarjanje s psi in njihovo šolanje, tekmovanje – to je bila moja prioriteta in strast. Nikoli nisem načrtovala, da bom nekoč doktorirala ali gradila veliko kariero v inženirstvu. Danes bi si na začetku poti svetovala prav to: Sledi tistemu, kar te v tem trenutku veseli, saj te bodo te strasti naučile discipline in vztrajnosti, ki ti bosta kasneje prišli prav na vseh področjih.

"Tehnologija sama po sebi ni nevarna. Je le orodje. Ključno vprašanje je, kakšne vrednote imajo ljudje, ki jo uporabljajo." Foto: Bojan Puhek

Kje se vidite čez pet ali deset let?

Osebno si želim, da bi bila čez deset let še vedno tista mama, ki ima čas za svoje otroke, ko bodo odraščali. Moj cilj je, da ohranim strast do ustvarjanja in da mi delo še naprej predstavlja izziv, ne pa zgolj obveznosti. Želim si ostati zdrava in srečna – to je seveda tisto najpomembnejše.

Česa vas ljudje nikoli ne vprašajo, pa bi vas morali? 

Če sem povsem iskrena – trenutno se mi zdi, da me ljudje sprašujejo celo preveč in nimam nobene potrebe po dodatnih vprašanjih. Se mi pa zdi, da se ob tem nazivu, ki sem ga prejela, morda preveč govori o moji osebni zgodbi, namesto da bi se pogovarjali o inženirstvu v Sloveniji. Želela bi si, da bi več razpravljali o tem, kako izšolati in pripraviti mlade inženirje. Kako jim omogočiti, da jih šolski sistem zares spodbudi k raziskovanju, namesto da jih ukaluplja. Premalo se sprašujemo, kaj konkretno lahko naredimo, da za nami pridejo nove generacije uspešnih ljudi, ki bodo imeli znanje in pogum za reševanje svetovnih izzivov.

Novice Eva Pirc iz Dewesofta je inženirka leta 2025