Četrtek, 22. 3. 2018, 18.52
6 let
Odlomki iz knjige nepoTEŠeni, 6. del
"Veljal je za osebo z zvezami v najvišjih krogih" #Teš6
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
3,92
5
Peter Kotar je ime, ki je v slovenski energetiki vrsto let vzbujalo mešane občutke. Z mešanico strahu in spoštovanja do njegove moči so ga izgovarjali tako vodilni v energetskih podjetjih kot državni uradniki. Veljal je za nekakšnega kralja med posredniki energetske opreme in osebo z zvezami v najvišjih krogih.
Tudi zato je bilo že vnaprej jasno, da bo imel pomembno vlogo tudi pri največji energetski naložbi v zgodovini samostojne Slovenije. Že v devetdesetih letih prejšnjega stoletja je Kotar, nekdanji uslužbenec Elektroinštituta Milan Vidmar (EIMV) in doktor elektrotehničnih znanosti, postal eden najvplivnejših mož v domači energetiki.
Tudi to, da je že pred projektom Teš 6 vrsto let poslovno sodeloval z Alstomom, pravzaprav ni bila nikakršna skrivnost.
Kotarjeva vstopnica do francoske multinacionalke je bilo zastopstvo, ki ga je za področje Slovenije sklenil z družbo Jugoturbina iz Karlovca. Ta je leta 2000 prešla v last Alstoma, ki je podedoval tudi pogodbo s Kotarjevim podjetjem Sol Intercontinental. Mimo teh pogodb naročniki niso mogli, čeprav bi želeli pri teh Alstomovih družbah sami posredno naročiti servis ali redno vzdrževanje opreme.
Od konca devetdesetih let je bila ključna Kotarjeva stranka ljubljanska Termoelektrarna-toplarna (TE-TOL). Od Sol Intercontinentala je kupovala opremo za razširitev stikališča in projekt zmanjševanja dušikovih oksidov, naročala strojna in elektrovzdrževalna dela, remonte generatorjev, popravila turbin in transformatorje.
TE-TOL je konec prejšnjega stoletja vodil Angelo Brščič, ki je po odhodu iz družbe šel v službo h Kotarju. Postal je direktor hrvaške podružnice podjetja Sol Intercontinental.
"Posli za remonte so se zato sklepali prek nje"
"TE-TOL je bil takrat zavezanec za javna naročila. Leta 2002 smo naslovili povpraševanje neposredno na Alstom Karlovac. Dobili smo odgovor, da je njihov pooblaščenec za Slovenijo gospodarska družba Sol Intercontinental. Posli za remonte so se zato sklepali prek nje," je leta 2014 dejal nekdanji direktor TE-TOL Aleksander Mervar, tedaj še član LDS, ki je pozneje prestopil v Zares.
"Četudi smo hrvaški Alstom večkrat prosili za neposredni dogovor o poslu, so nas zavračali," pravi Blaž Košorok.
Podobno je zatrjeval Mervarjev naslednik Blaž Košorok, ki je prihajal iz SDS. "Četudi smo hrvaški Alstom večkrat prosili za neposredni dogovor o poslu, so nas zavračali," mi je Košorok dejal že novembra 2009, ko sem pri TE-TOL preverjal njihove posle z Alstomom in Kotarjem.
Kotar je namreč poslovno sodeloval z Alstomom tudi v času, ko je njegovo podjetje CEE v Šoštanju pripravljalo temelje projekta Teš 6. Med letoma 2003 in 2008 je družba Alstom Hrvaška kot podizvajalec Sol Intercontinentala v TE-TOL izpeljala letne in generalne remonte prvih dveh turbin in tretjega turboagregata.
Zakaj Alstom v Sloveniji nikoli ni želel delati neposredno in brez Kotarjevega posredništva? "Sol Intercontinental je podjetje, ki dobro pozna razmere na slovenskem trgu, potrebe morebitnih kupcev in se o poslih samostojno dogovarja. Pri nas pa ponujamo storitve pri servisiranju turbin, ki so bile proizvedene v nekdanji Jugoturbini," so mi istega leta pojasnili v Alstomu Hrvaška.
Najbolj zanimivo je, da je vse te posle Sol Intercontinental dobil kljub temu, da podjetje ni imelo lastnih proizvodnih in servisnih zmogljivosti. V resnici je šlo za podjetje z zgolj nekaj zaposlenimi.
Njegova edina "vidna" dejavnost je bila galerija slik na Bavarskem dvoru v središču Ljubljane. Sam Kotar si nikoli ni mazal rok z delom na turbinah ali generatorjih. Vedno elegantno oblečen je dajal videz gospoda, ki je vsako priložnost izkoristil za lobiranje za nove posle. V poslu je deloval skupaj s sinom Boštjanom Kotarjem, ki je bil v Ljubljani znan po svojem rdečem ferrariju 458 italia s švicarsko registracijo. Osnovna cena tega prestižnega avtomobila, ki doseže hitrost sto kilometrov na uro v pičlih 3,4 sekunde, je leta 2010 znašala okrog 200 tisoč evrov.
Naslednji odlomek iz knjige bomo objavili prihodnji četrtek.
Preberite še:
1. del: -> Velika korupcijska zgodba: sporna nakazila v Alstomu so bila del sistema
2. del: -> "Obroč se je počasi začel zoževati" #Teš6
3. del: -> "Zdelo se je, da je Rotnik idealen kandidat za ta položaj" #Teš6
4. del: -> "Kjer sedi Atelšek, vedno pade tudi kaj od mize" #Teš6
5. del: -> Rotnik pred napadalci zbežal čez potok in poklical policijo
5