Po hrvaškem tajkunu bo v Sloveniji kraljeval srbski

Ura je bila že krepko čez poltretjo zjutraj, ko je na mejni prehod Debeli Brijeg, na meji med Črno goro in Hrvaško, pripeljal avtomobil prestižne blagovne znamke. Ko je policist preveril osebni dokument voznika, je videl, da je za njim razpisana tiralica. Zaprosil ga je, naj stopi iz avtomobila. 

To je bila noč, ko je policija v Črni gori, takrat še v isti državo s Srbijo, aretirala tedaj 44-letnega Miodraga Kostića, danes najbogatejšega srbskega tajkuna. 

Štirinajstega junija 2004 so ga pridržali, ker se pred tem ni odzval vabilu na informativni razgovor o nekaterih njegovih poslih. Preiskovalne organe je namreč zanimalo, zakaj je opremo za svoja srbska podjetja kupoval prek podjetja nabiralnik v ameriški davčni oazi Delaware.

Prav tako so preverjali, v kakšnih okoliščinah so njegove tri tovarne sladkorja, ki jih je leto dni pred tem od države kupil za skupaj devet evrov (skupaj z dolgovi), z državno Naftno industrijo Srbije (NIS) podpisale sporazum o reprogramiranju dolga.

Preberite še:

Hrvaška razpisala tiralico za Ivico Todorićem

Kostića izpustil poznejši ustavni sodnik

Policija je Kostića, ki je na Hrvaško potoval skupaj s takratno spremljevalko Natašo Bekvalac, znano pop pevko, privedla v Novi Sad. Tam je – brez lisic na rokah – stopil pred preiskovalnega sodnika Predraga Četkovića, ki je že kmalu ugotovil, da za njegovo privedbo ni bilo razlogov. Kostić je odšel na prostost. 

Le nekaj mesecev pozneje je dal sodnik Četković odpoved. Zaposlil se je pri državni zavarovalnici DDOR. Leta 2007 je bil na predlog predsednika Borisa Tadića, ki ga je Kostić ves čas podpiral, imenovan za ustavnega sodnika. 

Ivica Todorić je na vrata Slovenije začel trkati že leta 2006. Foto: STA , Slovenija se je takrat ukvarjala z drugimi zgodbami. Približno v istem času, leta 2006, je na vrata naše države začel trkati že tedaj največji hrvaški tajkun Ivica Todorić, lastnik Agrokorja. Z Zoranom Jankovićem, nekdanjim predsednikom uprave Mercatorja, in Miroslavom Miškovićem, lastnikom Delte Holdinga, je snoval projekt Herkul – povezavo treh trgovskih družb, ki bi pokrivale prostor od Jadranskega do Črnega morja. 

Zamisel je pozneje padla v vodo. Med tremi poslovneži z velikim egom so bile prevelike razlike v pogledih in ciljih. Todorić se je raje odločil postati glavni trgovec na Balkanu. Leta 2014 je Agrokor postal večinski lastnik Mercatorja, največje slovenske poslovne skupine. 

Leto dni pozneje je v Slovenijo vstopil tudi Kostić, ki je za 24 milijonov evrov kupil hotel Kempinski v Portorožu. Ambicij, da bi to mesto spremenil v "slovenski Cannes" in zavladal turizmu na Obali, že dlje časa ne skriva. Že dobro leto dni si prizadeva tudi za prevzem Gorenjske banke, šeste največje slovenske banke. 

Preberite še:

Kdo je srbski tajkun, ki mu v Sloveniji vrata odpira Matjaž Kovačič

Kaj je najbogatejši Srb želel na obisku pri ministru Počivalšku? 

Balkanski tajkuni, ki osvajajo tudi Slovenijo 

Todorić in Kostić – kaj ju povezuje?

Kostićev pohod v Slovenijo ima s Todorićevim naskokom na Mercator pred štirimi leti več stičnih točk. Najprej v motivu. Za oba je (bil) namreč prihod v našo državo v poslovnem smislu ključnega pomena, pri čemer sta oba svoje resnične cilje skrivala.

Srbski predsednik Aleksandar Vučić je absolutni vladar te države. Čeprav je Kostić financer njegove stranke, vsake toliko časa izbruhnejo govorice, da bi lahko Vučić z njim obračunal. Foto: Reuters Motivi prvega moža Agrokorja so bili povezani s podaljšanjem časa za preživetje koncerna, ki je že takrat deloval na pogon prirejenih in lažnivih bilanc. Že takrat se je vedelo, da so prevzem Mercatorja, ki ga je prikazoval kot strateško odločitev, dobro za obe državi, v resnici izsilile posamezne banke, ki so vmesni čas pred sesutjem Agrokorja izkoristile za zmanjševanje lastne izpostavljenosti do koncerna. 

Pri Kostiću je ozadje nekoliko bolj skrito. Pletenje njegove mreže v Sloveniji je zagotovo povezano z dinamiko njegovega sobivanja s predsednikom Aleksandrom Vučićem, absolutnim vladarjem Srbije. To sobivanje pa je včasih lažje, včasih pa težje. 

Financer vladajoče stranke

Na eni strani je Kostić eden od ključnih financerjev Vučićeve Srbske napredne stranke (SNS). Pred lanskimi parlamentarnimi volitvami je stranka pri AIK Banki, ki želi zdaj kupiti večino Gorenjske banke, po uradnih podatkih najela 1,2 milijona evrov posojila. 

Tega naj bi ji banka odobrila po zelo ugodnih pogojih. Viri iz Srbije celo trdijo, da je višina posojilne linije, ki jo je AIK banka odobrila SNS, celo znatno višja – okrog 3,5 milijona evrov. 

Sedež MK Grupe v Beogradu

SNS sicer ni edina politična stranka, ki se financira s posojili AIK Banke. A morda je prav posojilo Vučićevi stranki "krivo", da se Kostić ni znašel med tajkuni, s katerimi je Vučić po prihodu na oblast obračunal. Štiri leta pozneje Kostić v Srbiji še vedno nemoteno širi svoj bančni, turistični in sladkorni imperij. 

Na drugi strani Vučić in Kostić kljub domnevno rednim stikom še zdaleč nista prijatelja. Vtis je, da ga Vučić pusti pri miru, dokler se Kostić ne vtika v srbsko politiko. Hkrati se prvi mož Srbije zaveda, da je Kostić idealna "glava", ki jo lahko v primeru večjih izbruhov nezadovoljstva ljudem izroči na pladnju. 

Tega se Kostić bržčas zelo dobro zaveda. Na selitev poslovnih aktivnosti in denarja v Slovenijo in Črno goro, kjer ima v letovišču Budva tudi stalno prebivališče, lahko gledamo tudi kot na "načrt B", če ga bo Vučić morebiti res želel strpati za rešetke, kot se občasno govori, ali vsaj krepitev pogajalske moči v razmerju do novodobnega srbskega "vožda". 

Simbola tranzicij na Hrvaškem in v Srbiji

Na tej točki se podobnosti med Todorićem in Kostićem šele dobro začnejo.

Oba sta najbolj tipična proizvoda in simbola tranzicije na Hrvaškem oziroma v Srbiji, torej obdobja, v katerem so se tamkajšnje politične elite tesno prepletle s kriminalnim podzemljem, ki jim je za pomoč v vojnah pozneje začelo izstavljati račune. 

Ko je Srbiji vladal Slobodan Milošević, je Miodrag Kostić služil s trgovanjem z naftnimi derivati. Todorić je bil ljubljenec družine pokojnega hrvaškega predsednika Franja Tuđmana. V devetdesetih letih ga je vrh Hrvaške demokratične skupnosti (HDZ) zalagal z "dopingom" v obliki poceni posojil državnih bank in privatizacij pod mizo. 

Kostić je v "divjih" devetdesetih letih v Srbiji, ki so jih zaznamovale mednarodne sankcije proti režimu Slobodana Miloševića, spretno menjaval politične tabore. Svojo pot je začel v Komunistični partiji, nadaljeval v lastni stranki, vmes pa se bratil z Miloševićevimi socialisti. 

Foto: Maruša Rožič Za njegovega poslovnega botra velja Radovan Božović, predsednik srbske vlade v letu 1993. V vmesnem času je Kostić obogatel s trgovanjem z nafto in drugimi dobrinami, zaradi česar si je že takrat lahko kupil hišo na Floridi. Nato je prešel v vrste Nenada Čanaka, vrsto let najvplivnejšega politika iz Vojvodine. 

Svojo politično pot je končal pri Demokratih pokojnega Zorana Đindića, kjer je postal direktor stranke. Ko je ta prišla na oblast, je bil Kostić prvi v vrsti pri delitvi državnega premoženja. Da je Kostića ustvarila Đinđićeva vlada, je že pred leti dejal Ivan Zlatić, nekdanji član sveta za boj proti korupciji, ki so ga v Srbiji ustanovili po Miloševićevem padcu leta 2001. Vodila ga je Verica Barač, ki je vladi in državnemu tožilstvu vestno poročala o spornih privatizacijah.

Nedotakljiva pred oblastjo

Oba – Todorić in Kostić – sta (bila) v svojih državah več let v političnem in sodnem smislu popolnoma nedotakljiva. 

Todorić je bil vrsto leto "prevelik, da bi padel". S svojo velikostjo in številom zaposlenih je držal v šahu vse hrvaške vlade, ki so mu morale jesti iz roke. Tudi Kostiću pravosodni organi niso hoteli, smeli ali mogli iti do živega. V zadnjih petnajstih letih se je razmeroma brez velikih težav rešil več preiskav poslov, sodnih, davčnih in drugih postopkov.

• Foto: STA , Zaradi zloglasne "sladkorne afere", ko so Kostićeva podjetja leta 2002 po umiku sankcij proti Srbiji približno 10 tisoč tovornjakov cenejšega sladkorja iz trsa, uvoženega iz Nemčije, po subvencioniranih cenah prodajala nazaj v EU kot sladkor, proizveden v Srbiji, so se na zatožni klopi znašli le nekateri njegovi sodelavci.
• Leta 2011 je pregled 24 spornih privatizacij in poslov, med drugim tudi Kostićevih poslov s sladkorjem, nakupa C-Marketa, ki ga je prevzel Miroslav Mišković, in drugih podjetij, zahteval celo Evropski parlament. K temu se je posebej zavezal Vučić. 

Čeprav je posebna delovna skupina ministrstva za notranje zadeve preiskovala 76 osumljencev, proti katerim so bile vložene obtožnice (državo naj bi oškodovali za 67 milijonov evrov), je Kostića pri svojem delu očitno prezrla. Leta 2014 je bila razpuščena – kljub temu da je napovedala aretacijo dodatnih 56 osumljencev. 

Kaj pomeni "uvoz" Miodraga Kostića

Vsi, ki so se Todoriću in Kostiću znašli na poti, od novinarjev do preminule srbske borke proti korupciji Verice Barać, so karierno plačali visoko ceno in postopoma izginili iz javnosti. Baraćevo je Kostić celo tožil, a na sodišču zadeva ni doživela epiloga.

Jelena Galić je predsednica uprave AIK Banke, ki sedi tudi v nadzornem svetu Gorenjske banke. Prek nje ima Miodrag Kostić vpogled v drobovje banke. Foto: Vid Ponikvar "Uvoz" Miodraga Kostića v Slovenijo tako še zdaleč ne pomeni le prihoda AIK Banke, ampak tudi uvoz modela, ki v državah z razvito parlamentarno demokracijo in jasno ločitvijo treh vej oblasti pravzaprav niti ne more obsta(ja)ti. Gre za prihod specifične "poslovne kulture" v najširšem mogočem pomenu besede. 

Oba s Todorićem namreč prihajata iz okolja, v katerem sta vajena popolne podrejenosti drugih podsistemov družbe – od državnih organov do medijev. "Trg", ki mu vladata, v resnici ni trg v klasičnem pomenu besede, saj imata zaradi svoje moči in vpetosti v družbene elite pred konkurenti ogromno začetno prednost. 

Kapitalizem, ki ga predstavljata, tako v resnici deluje le v eno smer – njunih koristi v nepošteni tekmi. Le z enim klicem sta (bila) navajena preskakovati cele verige pristojnih: kreditne odbore bank, nadzorne svete podjetij ali pristojne politike. 

Produkta "nacionalnega interesa", proti kateremu se zdaj borita

Za oba avtokrata, ki ne dopuščata ugovorov, je (bila) zato ob prihodu v posamezno državo ključna tudi ustrezna priprava terena. 

V Sloveniji so posamezni lobisti in mediji Todorića med letoma 2010 in 2014 predstavljali kot uspešnega poslovneža, čigar vstop pomeni zadnji udarec za "zagovornike nacionalnega interesa". Povzdignjen je bil v nekakšno kopijo Aleksandra Velikega, ki bo z mečem presekal gordijski vozel njihovih lovk. 

Nekdanji predsednik uprave Nove KBM je eden od slovenskih svetovalcev Miodraga Kostića. Foto: STA , Ista zgodba se ponavlja pri Kostiću. Pravzaprav gre za absurd. Tako Todorića kot Kostića je ustvaril "nacionalni interes" (v prvem primeru hrvaški, v drugem srbski), in to v najbolj brutalni obliki, v Sloveniji pa nastopata kot branik pred tem istim "nacionalnim interesom", le da domnevno slovenskim. Pri tem sta oba izkoristila dejstvo, da v Sloveniji po finančni krizi ne manjka raznih "svetovalcev", lačnih dobrih plačnikov. 

Kostić tako po lastnih besedah pred "vplivnimi strici iz ozadja" rešuje tako slovenski turizem kot bančništvo, čeprav to počne tudi s pomočjo nekaterih svetovalcev, ki so bili še pred kratkim v jedru teh spreg. V njegovem moštvu tako najdemo nekdanjega prvega moža Nove KBM Matjaža Kovačiča, nekdanjega lastnika Ram Investa Igorja Jurija Pogačarja, nekdanjo članico upravo propadle Probanke Milano Lah … 

Največja komercialna televizija POP TV je Kostića, ki ji je namenil ekskluzivni intervju, predstavila kot "grožnjo našim tajkunom". "Beseda tajkuna označuje industrialca, ki je obogatel. Če je tako, sem tudi sam tajkun," je z vrha svoje poslovne zgradbe v Beogradu novinarju te televizije pojasnil Kostić. 

Svet davčnih oaz

Opozoril, da je Agrokor finančni balon, katerega pok bo odjeknil tudi v Sloveniji, ni želel slišati nihče, čeprav so že takrat dokumenti dokazovali, da z bilancami koncerna nekaj ni v redu. Tudi danes opozorila, ki se pojavlja v zvezi s Kostićem, zvenijo v prazno. 

Lastništvo AIK Banke sega v številne davčne oaze. Veriga se konča v švicarskem mestu Fribourg, kjer ima Kostić prijavljeno začasno bivališče. Tam ima v lasti tudi podjetje Agri Holding, kar na prvi pogled ni lahko ugotoviti. Kostića namreč ni med zastopniki tega podjetja, saj je njegovo vodenje prepustil dvema švicarskima državljanoma. 

Začasno bivališče Miodraga Kostića v švicarskem Fribourgu

Zakaj ima Kostić – enako, kot ga je imel svojčas – Todorić podjetje v Švici? Po tamkajšnjih kantonalnih predpisih so lahko holdinška podjetja, ki najmanj dve tretjini prihodkov ustvarjajo z upravljanjem naložb, ob odobritvi določenih izjem skoraj v celoti oproščena plačila davka. 

Eden od razlogov je zagotovo tudi skrivanje lastništva. Vrsto let je Kostić skrival dejstvo, da je edini lastnik podjetij, ki obvladujejo AIK banko. 

To je razkril šele v ponudbi za prevzem, ki jo je javno objavil aprila 2015 – po tem, ko je prek povezanih oseb in delnic na fiduciarnih računih že obvladoval banko. Torej na enak način kot slovenski tajkuni in lastniki finančnih holdingov v obdobju slovenskega borznega balona. 

Svoj imperij Kostić konsolidira prek podjetja Agri Europe, ki je registrirano na Cipru. To nikoli ni objavilo poslovnih izkazov, bilanc ali računovodskih poročil. 

Ti dokumenti bi zelo verjetno vsaj deloma razkrili tudi finančne vire imperija, ki se v zadnjih letih zdijo neizmerni, saj tista Kostićeva tuja podjetja, ki objavljajo skope podatke o poslovanju, skoraj nimajo dolgov.

Preberite še:

V Frankfurtu pri Kostiću presojajo tudi tveganje za pranje denarja 

Kaj druži Kostića in Vlahovića s slovenskimi tajkuni

Kostić kupuje tudi srbski Mercator

Kostića tako po novem ne zanimajo več le turizem (pred dnevi je končal nakup hotela Skiper v Savudriji), predelava sladkorja, bančništvo in nepremičnine, ampak celo trgovina. Po naših podatkih je v zadnjih tednih od avstrijskih in italijanskih bank odkupil za približno 28 milijonov evrov terjatev do Mercatorja-S, ključnega srbskega podjetja v lasti Mercatorja. Tik pred koncem naj bi bili tudi pogovori o nakupu 14 milijonov evrov terjatev, ki izhajajo iz sindiciranega posojila bank.

Foto: Klemen Korenjak Kostić je tako že skoraj izključni lastnik dolga Mercatorja-S, od marca letos zavarovanega z najprestižnejšimi nepremičninami v Srbiji, kar pomeni, da je v resnici njegov ekonomski lastnik. Kaj je v ozadju njegovih nakupov, za zdaj ni znano, verjetno pa je motivov več. Od krepitve svojega položaja v Srbiji, kjer je državni vrh ostro nastopil proti izrednemu upravitelju Agrokorja Anteju Ramljaku, do vertikalne koncetracije, ki bi jo vzpostavil kot hkratni lastnik tovarn sladkorja in Mercatorjevih srbskih trgovin. V rokah pa ima po novem tudi žeton, ki bi ga lahko unovčil v razmerju do slovenske države oziroma matičnega Mercatorja. 

Pri tem je pomemben podatek, da terjatve odkupuje prek AIK Banke. Gre namreč za visoko tvegane posle, značilne za finančne in "hedge" sklade, ne pa za banke, ki so visoko regulirane finančne institucije. To bi lahko bil eden od dokazov, da Kostić tudi v AIK Banki vidi le orodje za svoje cilje. Enako zgodbo smo v Sloveniji videli pri Probanki, ki se je z denarjem vlagateljev spuščala v tajkunske posle in menedžerske odkupe. 

Kljub vsem tem dejstvom in neznankam je Banka Slovenije, ki jo vodi guverner Boštjan Jazbec, ocenila, da je AIK Banka primeren lastnik banke s sedežem v Kranju. 

Dvojna merila Banke Slovenije? In zakaj?

Je kdo omenjal dvojna merila? Še leta 2009 in 2010 sta bila vlada in tedanji guverner Banke Slovenije Marko Kranjec precej nenaklonjena do vstopa ameriškega finančnega sklada Apax v Novo Ljubljansko banko (NLB). Na Banki Slovenije naj bi jih takrat zmotilo, da njegovi lastniki prihajajo iz držav "off-shore". 

Pri AIK Banki teh zadržkov ni, čeprav gre v finančnem smislu za precej šibkejšo institucijo. Njena bilančna vsota znaša 1,5 milijarde evrov, kar je skoraj enako bilančni vsoti Gorenjske banke.

Sedež AIK Banke v Beogradu

Tudi sicer se je Banka Slovenije v obdobju Jazbeca pri presojanju o primernosti lastnikov ali vodilnih v bankah v zadnjih letih izkazovala kot zelo stroga. Posameznim članom uprav ali nadzornih svetov bank občasno ni prižgala zelene luči že zato, ker so bili zajeti v različne preiskave sumov kaznivih dejanj in predkazenske postopke.

Banke Slovenije, ki jo vodi guverner Boštjan Jazbec, ne moti, da je AIK Banka v lastništvu podjetij iz davčnih oaz in da se loteva tveganih poslov z odkupi terjatev. Foto: Bor Slana Pri Kostiću teh zadržkov ni. Pravzaprav se zdi lahkotnost Banke Slovenije pri odobritvi dovoljenja, ki AIK Banki omogoča pridobitev večine delnic Gorenjske banke, komaj verjetna. 

Po naših podatkih si je Kostić v začetku lanskega julija pri gospodarskem sodišču v Beogradu priskrbel potrdilo o nekaznovanosti, iz katerega naj bi bilo razvidno, da ni bil obsojen zaradi kaznivih dejanj s področja gospodarskega kriminala. 

Toda Kostić se še vedno občasno znajde v kakšni preiskavi. Srbska davčna uprava jo je na primer lani začela na podlagi nekaterih dokumentov iz afere "Panama Papers", iz katerih je prav tako izplavalo ime srbskega "kralja sladkorja". 

Slovenske banke odpirajo tajkunom

Leta 2013 je bil guverner Jazbec ključni akter sanacije bank, do katere so pripeljali domači tajkunski procesi. Štiri leta pozneje utira pot v te iste banke največjemu srbskemu tajkunu. Gre za protislovje, ki se je ponovilo tudi pri Todoriću – hrvaškem tajkunu, ki je pobral plen po slovenski vojni proti domačim tajkunom. 

Kostić bi z nakupom Gorenjske banke dobil v roke finančno institucijo s sedežem v EU. Foto: STA , Zanimivo je, da je imel tudi pri tej zmagi Jazbec dokaj pomembno vlogo: s pritiskom na nekatere tuje banke je te prepričal, da so Mercatorju odobrile reprogram posojil in s tem (ne)posredno omogočil Agrokorjev prevzem. 

Tu se pojavi nekaj razlik. Če je Slovenija Todorića v letih 2013 in 2014 spuščala v lastništvo največjega trgovca, danes Kostiću odpira vrata v finančni sistem, kar bi lahko imelo, če bo šlo kaj narobe, velikanske tako imenovane "spill-over" učinke. Če je bila politika pri Agrokorju aktivno pasivna, je pri Kostiću le še pasivna. Ko se bo zganila, bi lahko bilo prepozno. Če pred Agrokorjem nismo vedeli, kakšni so lahko verižni, čezmejni učinki težav, Kostić prihaja v okolje, ki se ravnokar uči ene takšne lekcije. 

Pred dvema tednoma smo zapisali, da se prihod Ivice Todorića nikoli ne bi smel zgoditi, če bi odgovorni premogli ščepec modrosti, razuma in poštenosti. To lahko danes, ko v Slovenijo prihaja Miodrag Kostić, le ponovimo.