Petek, 11. 5. 2018, 14.23
5 let, 11 mesecev
ANALIZA
Drugi tir: bo nedeljski referendum najslabše obiskan v zgodovini?
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
5,65
36
Pri drugem tiru Divača-Koper že zdavnaj ne gre več za to, kako bi bilo mogoče najceneje zgraditi 27 kilometrov železniške proge do edinega slovenskega pristanišča. Projekt je zgodba o tem, kako Slovenija zaradi političnih, lobističnih in drugih interesov vedno znova obstane na mestu, pri tem pa se državljanom ponuja iluzija, da imajo pri vsem skupaj kaj besede.
Nedeljski referendum o zakonu o izgradnji, upravljanju in gospodarjenju z drugim tirom železniške proge Divača-Koper (ZIUGDT) ne bo praznik demokracije, ampak prej njen spomenik.
Na njem bomo volivke in volivci odločali o tem, kako bo projekt drugi tir vodila vlada – v odhodu. Že septembra bi jo namreč lahko zamenjala nova vlada, v njej pa bodo v vsakem primeru stranke, ki predlaganim rešitvam iz zakona nasprotujejo.
Povedano drugače: obstaja resna možnost, da bo zastavljeni koncept projekta, četudi bo še drugič preživel referendum, že čez nekaj mesecev preteklost.
Že tako gre pri drugem tiru, s katerim se je tako ali drugače ukvarjalo že devet vlad, za vprašanje, ki večine volivcev očitno ne zanima. Za zdaj je najverjetneje, da bo zakon veljal tudi po referendumu, saj se pričakuje zelo nizka volilna udeležba, zaradi česar ne bo dosežen kvorum.
Najslabše obiskan referendum v zgodovini?
Lanskega referenduma se je udeležil le vsak peti volivec. Zakon bi padel, če bi proti glasovalo 342.500 volivcev. Nasprotnikom jih je na volišče uspelo pripeljati le dobrih 162 tisoč, torej skoraj 180 tisoč premalo.
Takrat je zakon podprlo skoraj 187 tisoč ljudi, s čimer je Cerarju uspelo doseči politično zmago, ki se je ob sodbi ustavnega sodišča izkazala za pirovo.
Ob lepem vremenu, kompleksnosti tematike, ki je dokaj zahtevne narave, in drugih razlogih, ki volivce odvračajo od metanja glasov v volilne skrinjice, ni mogoče izključiti, da bo šlo ponovno za enega najslabše obiskanih referendumov v zgodovini Slovenije.
Spomnimo, slabše od prvega referenduma o drugem tiru so bili obiskani le še trije referendumu: o RTV Slovenija leta 2010 (udeležba je bila 14,78-odstotna), o arhivih leta 2014 (11,74 odstotka) in o pokrajinah leta 2008 (10,98 odstotka).
Preberite še -> Kako je Janša speljal Cerarja na slepi tir
O čem bomo torej v nedeljo sploh odločali?
Na glasovalnem lističu bodo volivke in volivci odgovarjali na vprašanje, ali so za uveljavitev prej omenjenega zakona, sprejetega aprila lani.
Bistveni poudarki koncepta gradnje drugega tira, ki ga je pripravila vlada Mira Cerarja, so:
- država bo gradnjo in upravljanje projekta drugi tir zaupala posebej za to ustanovljenem podjetju 2TDK, ki bo pridobivalo javna, evropska in zasebna finančna sredstva,
- manjšinski solastnik tega podjetja bo lahko s kapitalskim vložkom do 200 milijonov evrov, ki bo v resnici posojilo, postala madžarska država,
- pripravo in gradnjo bi nadzoroval finančnoprojektni svet, katerega člane bo imenoval minister za infrastrukturo.
Ključni argumenti pisane množice nasprotnikov zakona pa so:
- država za gradnjo drugega tira ne potrebuje posebnega podjetja za gradnjo, ampak lahko projekte izpelje prek obstoječih institucij pod okriljem ministrstva,
- država za gradnjo ne potrebuje finančnih sredstev iz druge države ali zasebnih virov, saj bi jo morala financirati sama ali s sredstvi EU,
- kakovost dela nadzornega organa, katerega sestavo bi določil minister, je prav zaradi tega vprašljiva.
Zakaj je sporazum z Madžari tajen?
Vse drugo je precej manj jasno.
Ključna neznanka je vsebina medvladnega sporazuma z Madžarsko, ki ga vlada še vedno ni razkrila javnosti. Gre za dokument, v katerem vladna stran ne vidi nič spornega, nasprotniki pa v njem vidijo ključni dokaz, da namerava Madžarska skozi stranska vrata pridi do deleža v Luki Koper ali vsaj pri upravljanju enega od njenih pomolov.
Za zdaj ni informacij, ki bi to potrjevale. Po naših podatkih pogajalska izhodišča vključujejo tudi željo Madžarske po najemu nekaj hektarjev zemljišča zunaj ožjega območja Luke Koper za logistični center.
Zakaj je potemtakem sporazum tajen?
Cerar poudarja, da to zahtevajo v Budimpešti, a tega mu očitno niso verjeli v SD in DeSUS. Februarja tako poslanci obeh strank na državnozborskem odboru za infrastrukturo niso podprli nadaljevanja pogajanj z Madžarsko. Ta niso propadla le zato, ker so poslancem SMC večino pri glasovanju omogočili poslanci SDS, NSi in Alenka Bratušek, ki so sejo pred tem zapustili.
Koliko bo stal projekt?
V SD zdaj na referendumskih soočenjih stojijo ob Cerarju, SDS pa skupaj s civilnodružbenim podaljškom v obliki Vilija Kovačiča zakonu ponovno nasprotuje.
A gre le za vrh ledene gore nekonsistentnosti, preobratov in drugih dogajanj, ki jih v zadnjih letih spremljamo okrog projekta. Najbolj se je zapletalo okrog dveh dilem: koliko bo stal in ali ga sploh potrebujemo?
Uradna cena projekta se je tako samo v zadnjih treh letih gibala v intervalu od 800 milijonov do 1,4 milijarde evrov.
Trenutna "ocenjena vrednost gradbenih del", ki jo navaja spletna stran podjetja 2TDK, znaša približno 963 milijonov evrov. Uradna cena projekta znaša 864 milijonov evrov, z dodatnimi 97 milijoni evrov pa bo mogoče zgraditi še dvojne cevi za bodočo dvotirno progo na treh najdaljših predorih.
Vse drugo se je izkazalo za govorjenje v prazno. Medtem ko je ena od "strokovnih skupin" lani izračunala, da bi nas lahko drugi tir stal do 2,5 milijarde evrov, je župan Mestne občine Koper Boris Popovič lani zatrjeval, da novi tir ne bi smel biti dražji od 420 milijonov evrov. Pri tem se je skliceval na študijo podjetja Euroasfalt, ki danes na projektu izvaja pripravljalna dela.
Ali drugi tir sploh potrebujemo?
Tudi okrog tega, ali Luka Koper sploh potrebuje drugi tir, je bilo mogoče v zadnjih letih slišati veliko različnih stališč.
Še do leta 2016 temu projektu ni bil naklonjen niti minister Peter Gašperšič, a si je moral premisliti, ker je to zahteval Cerar. Ministrstvo je pri prometnem forumu ITF, ki deluje pod okriljem Organizacije za ekonomsko sodelovanje in razvoj (OECD), celo naročilo študijo, ki je dokazovala, da bi morala luka pred gradnjo novega tira zaradi vse večje konkurence sosednjih pristanišč nadgraditi svoj poslovni model.
Peter Gašperšič, minister za infrastrukturo
V Luki Koper so jo pričakovano sprejeli na nož. V času, ko je upravo vodil Dragomir Matić, se je ravnanje Luke Koper pogosto zdelo shizofreno.
Na eni strani je državo in javnost intenzivno prepričevala, da bo brez drugega tira v najkrajšem času zasuta s tovorom in neoperativna. Na drugi strani je nasprotovala načinu gradnje in kakršnikoli ideji o tem, da bi del sredstev za novo progo prispevala sama.
Odkar Luko Koper vodi Dimitrij Zadel, podjetje v referendumski kampanji sodeluje med podporniki zakona. Tudi dileme, ali drugi tir potrebujemo, danes očitno ni več. Njegovo gradnjo podpirajo tudi nasprotniki zakona.
Dozdajšnja ali nova trasa?
Na koncu je tu še "večno" vprašanje trase.
Vili Kovačič
Čeprav nekateri nasprotniki projekta, najglasneje pobudnik referenduma Vili Kovačič, tej nasprotujejo, je zelo malo verjetno, da se bo ta tudi v prihodnjih letih spreminjala.
Proti temu govorita najmanj dva razloga:
- Dolgotrajno umeščanje obstoječe trase, ki bi gradnjo preložilo za več let, in
- dejstvo, da je država že začela oddajati prve posle na obstoječem projektu. Decembra je tako za izvajalca skoraj 15 milijonov evrov vrednih pripravljalnih del izbrala konzorcij Kolektor CPG-Euroasfalt (BiH). Gre za dela, ki jih trenutno še oddaja državna direkcija za infrastrukturo, po uveljavitvi zakona pa bo to postala naloga 2TDK.
Pri trasi, ki gre z večjim številom predorov najbolj na roke gradbincem, na tiru pa omogoča vožnjo s hitrostjo 150 kilometrov na uro, ki je tovorni vlaki še zdaleč ne dosegajo, velja omeniti še en podatek.
Čeprav jo je izbrala in v prostor umestila vlada Janeza Janše, ji je v kampanji pred prvim referendumom najbolj nasprotovala prav SDS v navezi s Kovačičem, ki je govoril o "Cerarjevem zlatem tiru".
Prav zaradi tega je z vseh funkcij v stranki tedaj odstopil Albert Pavlič, delavski direktor Slovenskih železnic (SŽ), ki vladni predlog prav tako podpirajo.
Video: Planet TV
Kaj, če zakon velja, in kaj, če pade?
Če referendum torej pade, kar je – ponovimo – zaradi kvoruma za zdaj malo verjetno, bo država v vsakem primeru morala na novo sestavljati njegovo finančno konstrukcijo. Pod vprašajem bo približno 109 milijonov evrov iz tako imenovanega kombiniranega mehanizma. Ta denar mora Slovenija počrpati do aprila prihodnje leto.
Metod Dragonja, direktor podjetja 2TDK
Če bo zakon na referendumu preživel, bodo v 2TDK prihodnje mesece verjetno izkoristili za oddajo čim večjega deleža preostalih del. Za investicije na projektu je trenutno na voljo 52 milijonov evrov.
Podjetje 2TDK, ki deluje že skoraj dve leti, pripravilo pa je tudi investicijski načrt za projekt, vodita Metod Dragonja in Žarko Sajić, ki za to mesečno prejemata okrog osem tisoč oziroma 7.500 evrov bruto.
V političnem smislu gre za zgodbo, ki je najpomembnejša za Mira Cerarja. Kljub temu je vprašanje, ali bi bila morebitna nova zmaga na referendumu kaj več od simbolne, saj ne gre verjeti, da bi lahko SMC dala izraziti pospešek pred prihajajočimi parlamentarnimi volitvami.
Čeprav je bil drugi tir paradni tir projekt Cerarjevega mandata, bo prvi z lopato v kraško zemljo na trasi nove proge zakopal njegov naslednik. Ali pa še kdo za njim.
Tudi odvetnica Vilija Kovačiča se je nekoč šla politiko
Kot je znano, je Kovačiču nato na ustavnem sodišču uspelo doseči ponovitev referenduma. V postopku ga je zastopala odvetnica Lucija Ušaj Šikovec, ki je na prvih svobodnih volitvah v Sloveniji kandidirala na Neodvisni listi (vodila jo je izvršna sekretarka pri Centralnem komiteju Zveze komunistov Slovenije Marija Cigale).
Kot zanimivost, sredi 90. letih prejšnjega stoletja je Lucija Ušaj Šikovec na sodišču branila Primoža Koširja, ki je bil obtožen umora žene, kot varščino za odpravo pripora pa je med drugim ponudila celo lastno stanovanje.
Kovačič je v začetku leta ustanovil stranko Davkoplačevalci se ne damo, a je ni popeljal na volitve. Kot kandidat tako nastopa na listi, ki jo je ustanovil Bojan Požar.
36