SiolNET. Posel danes Novice
4

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Banke naj bodo v zasebni lasti, ampak država jih mora strožje nadzirati

4

termometer

 | Foto:
Poslovni svet, ki je osnovan na zaupanju, je ob nastopu globalne finančne krize doživel šok, ki ponekod traja še danes. Kako iz te spirale nezaupanja, pojasnjuje ekonomist S. Cordero di Montezemolo.

Ekonomist, svetovalec za razvoj podjetij in eden izmed snovalcev standardov na področju poslovne etike Stefano Cordero di Montezemolo velja za prodornega komentatorja aktualnega dogajanja v gospodarstvu, kar pogosto dokazuje kot gost informativnih oddaj. Napoveduje uspešnost držav Evropske unije v gospodarstvu, če se bo ta le uspela zediniti za bolj integrirano delovanje bančnih in drugih sektorjev. Kot avtor številnih raziskav pa zna kot liberalni ekonomist izpostaviti problem vključenosti države v delovanje podjetij.

Pogosto slišimo, da bi morala Slovenija za izboljšanje slike državnega proračuna dokončati privatizacijo. Bi rekli, da je to pravi način soočanja s trenutnimi razmerami na trgu? Pri soočanju s tem vprašanjem moramo gledati na več dejavnikov. Prvi je seveda ta, da prodaja prinaša neka finančna sredstva v primeru, da teh lastniku podjetja primanjkuje. Dejstvo je tudi, da so podjetja v državni lasti praviloma manj odzivna in učinkovita. Poleg tega redko ustvarjajo dodano vrednost na trgu.

V želji, da bi se izognili tem dejstvom, je tako bolje, da vlada ni vključena v delovanje podjetij.

Bi bila potem nujna tudi prodaja vseh bank v državni lasti? Pri bankah gre za poseben segment gospodarstva. Moj pogled na to vprašanje, čeprav sem znan kot zelo liberalen ekonomist, je malo drugačen. Banke med drugimi upravljajo z varčevalnimi računi, kar pomeni, da morajo biti strogo nadzorovane, ker v primeru slabega vodenja ne uničijo le svojih finančnih sredstev, marveč tudi sredstva svojih komitentov.

Bančni sistem je, če deluje dobro, po drugi strani infrastruktura, ki ustvarja priložnosti za razvoj podjetij.

Moj splošni pogled je, da naj bodo banke v zasebni lasti, a naj bodo obenem tudi zelo strogo nadzorovane. Odgovornost bančnikov bi morala biti na višji ravni. Tisti bančniki, ki bi delovali v škodo banke, bi tako morali biti tudi ustrezno kaznovani.

Kje je v sliki ponovnega zagona gospodarstva Evropska unija, je mogoče iskati rešitev v še večji integraciji, ki ji v času pred volitvami vse glasneje nasprotujejo evroskeptiki? Finančna kriza je na področju bančništva prinesla tudi priložnost za osnovanje bolj integriranega bančnega sistema v Evropski uniji. To je namreč edini način za popolno povezanost med članicami unije, usklajena zakonodaja je le del tega.

Integracija bi koristila več segmentom gospodarstva, ki potrebujejo skupno strategijo. Poleg bančništva denimo tudi telekomunikacijska in logistična podjetja. Upam torej, da je prav finančna kriza tudi priložnost za združevanje teh podjetij na evropski ravni.

Menite, da bi znali državljani Evrope sprejeti tovrstno, lahko rečemo celo, centralizacijo? Veliko Slovencev bi tovrstni premiki gotovo spominjali na čas skupne države, Jugoslavije. Včasih ni druge izbire, ali pristaneš na to, da se pripravi in izpelje skupna strategija, ali pa propadeš. Pri prej omenjeni zadevi gre za stvar priložnosti, ki jo ponuja finančna kriza in alternative zdajšnji ureditvi. Virov, iz katerih bi črpali, je namreč vedno manj, saj so omejeni že po sami definiciji, zato je združevanje po mojem mnenju nujno, da bi dosegli karseda visoko učinkovitost distribucije teh virov med vse.

V mojem primeru so viri moja podjetja, če jih ne porabim na učinkovit način, sam nosim odgovornost. Če pa govorimo o neki vladi, pa ta upravlja s premoženjem in viri vseh državljanov in zato nosi še toliko večjo odgovornost, da se izogne njihovemu oškodovanju.

Bi se medtem, ko se krepita gospodarstvi Kitajske in Indije, tudi Evropa morala zavedati, da za uspešno rast na mednarodnem trgu potrebuje močnega strateškega partnerja zunaj stare celine? Menim, da je to nekaj, o čemer bi morali temeljito razmisliti. Glede na našo zgodovino smo že tradicionalno povezani z Združenimi državami Amerike, Kanado in Južno Ameriko. Trenutni obseg tega povezovanja je pomemben, a še vedno ne zadosten. Sploh v ZDA vedno bolj prevladuje mnenje, da se gospodarski vzpon držav, kot sta Kitajska in Indija, ne bi smel zgoditi s popolnim odobravanjem zahodnih držav.

Pomemben projekt prihodnosti bo torej vzpostavitev notranjega, integriranega trga med EU in ZDA, ki bi bil konkurenčen na globalni ravni. Ta bi predstavljal več kot 700 milijonov ljudi, ti pa bi z razvojem trga lažje konkurirali velikim globalnim igralcem, kot sta prej omenjeni azijski gospodarski velesili.

Na tem mestu torej nastopi etika. Sami ste eden izmed strokovnjakov za tovrstna vprašanja. Etika je geslo v poslovnem svetu, ki mora biti pravilno definirana. Pogosto namreč slišim, da ljudje ta izraz uporabljajo kot nekakšen ščit, s katerim prekrijejo to, da so njihove poslovne prakse napačne.

Etika zame predstavlja odgovornost, je preprost način za komunikacijo v poslovnem svetu, s katero dokažemo, da poslujemo na način, ki je vreden zaupanja. Poslovni svet je osnovan na zaupanju.

Ena izmed večjih težav, ki jih imamo danes med zahodnimi podjetji, je ta, da je globalna finančna kriza porušila zaupanje. Zato danes težko sprejmemo, da so naši poslovni partnerji vredni zaupanja. Pri velikem številu ljudi je tako finančna kriza vzbudila nezaupanje do finančnih institucij, ki ne uživajo več takšne kredibilnosti, kot so jo nekoč.

Na tem področju moramo zato začeti čisto od začetka. Po mojem mnenju pogodbe, ki jih sklepajo podjetja, ne bi smele vsebovati le klasično formulirane vsebine, ampak tudi seznam načel, vrednot in varovalke, s katerimi bi lahko preverjali, ali se obe strani podpisnici držita tega, k čemer sta se s podpisom zavezali.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin