SiolNET. Posel danes Kariera in izobrazevanje
Vsebino omogoča B2

FOTO: STA

  • Messenger
  • Messenger
INTERVJU O ZNANJU, UČENJU, SPOŠTOVANJU, ŽIVLJENJU, SREČI IN ŠE ČEM

Ksenija Benedetti: Pristnega objema ne premaga nobena virtualnost

Vsebino omogoča B2

FOTO: STA

Ksenija Benedetti je šefinja Protokola Republike Slovenije že 18 let. Približno 15 let pa se v 'leru', kolikor ji pač dopuščajo službene obveznosti, ukvarja tudi z akademskim posredovanjem znanja. Ko jo kdo vpraša, kaj to neki predava, najraje odgovori: ljudi učim spoštovanja. Večinoma jo nato pogledajo z očmi, ki se sprehodijo dva centimetra navzven iz svojih jamic. Kot pravi sama, se sliši preprosto, a ni.

Ksenija Benedetti je sodelovala pri pripravi in izvedbi številnih državniških obiskov na najvišji ravni doma in v tujini, proslav in drugih za državo pomembnih projektov, za svoje delo je prejela kopico pohval in pisnih zahval, od Bele hiše do španskega kraljevega protokola. Ksenija Benedetti je sodelovala pri pripravi in izvedbi številnih državniških obiskov na najvišji ravni doma in v tujini, proslav in drugih za državo pomembnih projektov, za svoje delo je prejela kopico pohval in pisnih zahval, od Bele hiše do španskega kraljevega protokola.

Znanje in razgledanost sta zanjo najpomembnejša motorja človeka. "Tisti, ki nosi v sebi radovednost in željo po spoznavanju novega, nikoli ne ostari," poudarja. Če je res tako, bosta sredozemska vedrina in vedoželjnost še dolgo skrbeli za iskrico v očeh, entuziazem in mladosten videz danes 52-letne Primorke.

Prva dama slovenskega protokola ste 18 let. Čeprav so se menjavale vlade, ste ostali na svojem delovnem mestu, kar zagotovo priča o vaši profesionalnosti, kredibilnosti in strokovni podkovanosti. Kako se je dinamika vaše funkcije spreminjala skozi leta?

Dinamika moje funkcije je ostala vedno dinamična (smeh). Svoje delo opravljam profesionalno in se oziram samo na funkcijo in ne na ime in priimek na funkciji.

Protokolarna pravila naj bi se mehčala – kaj to pomeni? Lahko podate kakšen primer?

Pravila se lahko danes upogiba veliko bolj kot včasih. Togosti ni več. Vendar je treba pravilo najprej poznati, šele nato ga lahko - s premislekom – upogneš, če to želiš in če kljub upogibu ohranjaš spoštovanje do človeka, do institucije, do dogodka.

Bi lahko izpostavili kakšen poseben karierni izziv, protokolarni sprejem, ki se vam je resnično vtisnil v spomin? Bodisi zaradi njegovi zahtevnosti, narave samega dogodka …

Zagotovo je bil posebni izziv zame obisk britanske kraljice leta 2008 in obisk predsednika Putina na Vršiču pred nekaj leti. Posebno doživetje pa so bili obiski v Ruski federaciji, Jordaniji, na Kitajskem, Japonskem in v Peruju.

Malo ljudi ve, da ste tudi predavateljica na B2 Visoki šoli za poslovne vede, kjer poučujete predmet Poslovno komuniciranje in protokol. Kako dolgo že sodelujete z B2?

Zelo sem bila vesela, ko me je dekanja B2 Visoke šole za poslovne vede, gospa Lidija Weis, povabila k sodelovanju. S šolo odlično sodelujem že tretje leto. Sicer pa o protokolarnih pravilih - v prostem času - predavam že 15 let, ko mi službene obveznosti to dopuščajo.

Kakšen je vaš odnos s študenti?

Vedno me napolnijo z energijo. Najraje imam njihova iskriva in včasih tudi malce provokativna vprašanja, nagajive misli. Denimo, če pridem s čistimi bleščečimi manikiranimi nohti h kmetu prodajat semena, ne bom prodala niti enega. Kmet si bo mislil, da sem neka fina rit, da še nikoli nisem imela rok v zemlji, in da posledično nimam pojma, katera semena so res dobra in iz katerih bo vzklil hudič.

Drži kot pribito! Ne grabite se za pravila kot pijanec plota. Naj se navežem na prejšnje vprašanje. S pravili je treba ravnati po zdravi (ja, kmečki) pameti. In jih znati upogibati in zvijati gor-dol, levo-desno in oblikovati po potrebi kot Barbapapovo telo. Ampak pred tem je zelo koristno, da jih vsaj za silo poznate. Ker praznega niča upogibati in zvijati ne morete. Osnova tega protokolarnega plastelina, zelo trdna in debela osnova, pa je spoštovanje. Tega se ne da upogibati.

Katere so tiste lastnosti, ki delajo predavatelja "dobrega"?

Rada imam interaktivna predavanja, menim, da je predavatelj dober, če so na predavanjih študentje 'budni', če vidiš, da si jih pritegnil in da niso tam samo zato, ker morajo biti. Za to, da jih pritegneš, pa je potrebnega veliko truda, dobrih priprav, energičnega in ne mlačnega nastopa ter vključevanja njihovega razmišljanja v predavanja.

"Študente bi odvrnila od želja, da postanejo kot jaz. Najti morajo svoje želje, svoje poslanstvo in svojo pot do zadovoljstva in izpolnitve ter postati svoj jaz, in ne jaz koga drugega. Skozi učenje protokolarnih pravil učim ljudi spoštovanja. Sliši se preprosto, a ni." "Študente bi odvrnila od želja, da postanejo kot jaz. Najti morajo svoje želje, svoje poslanstvo in svojo pot do zadovoljstva in izpolnitve ter postati svoj jaz, in ne jaz koga drugega. Skozi učenje protokolarnih pravil učim ljudi spoštovanja. Sliši se preprosto, a ni."

Kakšen je vaš pogled na slovenski izobraževalni sistem? Formalno pridobljena izobrazba igra vedno manjšo vlogo za pridobitev službe. Pomembna je praksa, tudi izkušnje. A kje jih pridobiti? Je diplomska, magistrska naloga res le še kos papirja? Kaj vi menite?

Menim, da je formalna izobrazba vseeno pomembna tudi danes. Res pa je, da izobrazba niti slučajno ni pogoj za uspeh v karieri. Za to so potrebni izkušnje, delavnost, izvirnost, dobro sodelovanje pri timskem delu in mnogo drugih, tudi značajskih lastnosti. Magistrska naloga je lahko kos papirja, lahko pa jo študent vzame kot priložnost za osebno rast.

Kako danes gledate na znanje, sam proces učenja? V nasprotju z nekoč je danes dostop do znanja mnogo bolj poenostavljen. Z načinom izobraževanja so se prilagodile tudi izobraževalne ustanove.

Znanje in razgledanost sta zame najpomembnejša motorja človeka. Tisti, ki nosi v sebi radovednost in željo po spoznavanju novega, nikoli ne ostari. Možnosti je skoraj neskončno, kar je velika dragocenost.

Vrnimo se nekaj desetletij v preteklost. Kakšni so vaši spomini na obdobje osnovne, srednje šole, študija?

Imam res skoraj kičaste spomine na otroštvo in mladost ter na šolanje. V osnovni šoli sem imela srečo/smolo, ker je bila tam ravnateljica moja mama. Sicer sem bila pridna učenka, a tu pa tam sem seveda kakšno ušpičila. In mama je bila v hipu o vsem obveščena. Tako kot vse učence me je bilo strah spraševanja in testov. Sem se pa rada družila s sošolci. 

Zelo lep je bil tudi moj čas študija na filozofski fakulteti na oddelku za muzikologijo. V letniku nas je bilo le deset. To, da nas je bilo tako malo in da smo imeli direkten in oseben pristop do profesorjev, je bil ogromen privilegij.

Ste imeli tudi sami najljubšega predavatelja, kateri se vam je še posebej vtisnil v spomin? Denimo po načinu podajanja znanja, zanimivih anekdotah, pristopu …

Večina predavateljev je bila sijajnih. Najbolj pa so mi bili blizu prof. dr. Andrej Rijavec, prof. dr. Marija Bergamo in prof. Uroš Lajovic. Bili so zelo zavzeti in z veseljem so se posvetili vsakemu izmed študentov. Pri dr. Mariji Bergamo sem tudi pripravljala diplomsko nalogo – o Stravinskem in njegovi Zgodbi o vojaku. Ta skladba je pisana za orkester in dva igralca. Pred približno letom dni sem svojo diplomo slučajno vzela spet v roke in jo prelistala. V njej je veliko muzikoloških analiz in izsekov iz partiture in ena sama fotografija. Ena. Na njej pa je moj mož. On je bil namreč pri prvi izvedbi tega dela v Ljubljani eden izmed dveh igralcev. Takrat nisem prav veliko vedela o njem in ga še zdaleč nisem poznala, za to diplomo ta fotografija sploh ni bila bistvena. Ampak Boris je nekako čudežno pristal v njej. Hecno. Kakšno naključje.

Kaj pa v otroštvu zastavljeni cilji, želje ... Kaj ste si recimo želeli postati kot otrok?

Ko sem bila mala deklica, sem si želela postati zdravnica. Nisem imela nobenih jasnih ciljev, življenje mi je na pot položilo križišča, kjer sem se morala odločati. In svojih odločitev nič ne obžalujem. Moja izobrazba pa nima prav veliko povezav z mojim poklicem. Diplomirana univerzitetna muzikologinja s podiplomskim MBA: šefinja Protokola Republike Slovenije. Ni ravno pogosta kombinacija. Verjetno v svetu kar edinstvena.

Še pred desetletjem smo si le stežka predstavljali poklice, kot so spletni arhitekt, upravljavec družbenih omrežij ali denimo tudi služba piarovca so se še nedavno zdeli nekaj nepredstavljivega. Današnja mladina bo po vsej verjetnosti v svoji prihodnosti opravljala tudi poklice, ki danes sploh še ne obstajajo. Kaj menite o tem? Kateri poklici bodo po vašem mnenju zaznamovali prihodnost?

Zagotovo bodo nekateri poklici izginili. Nekateri so že izginili. A rojevajo se novi. Tehnologija hiti in včasih prehiteva čas. Upam, da nas ne bo tako spremenila, da se ne bomo več videli in občutili. In posledično izgubili čuječnost, ker bo življenje postalo tako zelo virtualno. Ampak pristnega objema ne premaga nobena virtualnost.

"Sicer pravijo, da je sreča precenjena in da ne moreš biti ves čas srečen. Nisem prepričana, ali je res tako. Rada sem srečna in zadovoljna in za to tudi večkrat sama poskrbim. Saj poznate tisto obrabljeno frazo: če vam življenje da limone, si naredi limonado." "Sicer pravijo, da je sreča precenjena in da ne moreš biti ves čas srečen. Nisem prepričana, ali je res tako. Rada sem srečna in zadovoljna in za to tudi večkrat sama poskrbim. Saj poznate tisto obrabljeno frazo: če vam življenje da limone, si naredi limonado."

Pravijo, da je življenje eno samo učenje. Čeprav ste velikokrat prav vi v vlogi, ki svoje znanje podaja, se najverjetneje od časa do časa znajdete tudi v drugi vlogi. Učimo se vsak dan, v odnosih, interakcijah … Kaj vam dajo denimo 'učenci' in koga, če sploh, bi izpostavili kot človeka, od katerega najraje in najpogosteje vpijate znanje?

Veliko znanja in modrosti vpijam od svojih staršev in od svojega moža. To so velika in dragocena življenjska darila.

Kakšen je vaš pogled na 'mantro', utrip današnjega časa, kjer vsakdanjo komunikacijo, interakcijo iz oči v oči, nadomeščajo orodja, aplikacije za komunikacijo? Ne nazadnje tudi pogled na komunikacijo, pogostokrat spregledano, številnim samoumevno. Spregledano tako na osebni, v odnosih, kot tudi na korporativni ravni. Zakaj tako pogosto spregledamo sam proces, namen, oblikovanje, pomen in ustrezno dostavljenost samega sporočila?

Ker nas čas vozi sem in tja s svetlobno hitrostjo in teče mnogo hitreje kot včasih, mi pa ga ne znamo upravljati in izgubljamo pogled v oči, ker je to kot češ izguba časa. Ampak elektronika in njena neosebnost nikoli ne bosta mogli nadomestiti stiska rok in osebnega pogovora. Razen če bomo vsi pristali v robotski družbi, kar srčno upam, da se ne bo zgodilo.

Opazili smo, da tudi vi uporabljata družbena omrežja. Katero je vaše najljubše in zakaj?

Omrežja so lahko kup smeti ali pa kup koristnih informacij in včasih celo prijetno elektronsko druženje, ki – kot rečeno – nikoli ne more nadomestiti pristnega osebnega. Zato me res moti pretirana uporaba omrežij in neprimerna uporaba pametnih telefonov in tablic. Včeraj sem pri kosilu v restavraciji opazila dve mlajši gospe za mizo, ki sta bili ves čas vsaka na svojem mobilnem telefonu. Prekinili sta le, ko je prišel na mizo poln krožnik, pa še takrat se nista kaj pretirano pogovarjali. Sicer nimam svojega priljubljenega omrežja, vsako od njih ima svoj značaj in vsak naj jih uporablja po lastni presoji. Svetujem pa, da ste pri objavah previdni in ne objavljate po nekaj sebkov na teden in kaj ste jedli za zajtrk in kaj za kosilo in kako uspešni ste bili na stranišču …

Ksenija Benedetti je danes marsikaj, ima več vlog, tako na zasebnem kot tudi na kariernem področju. A s katero se najbolj in najraje postoveti, katero najbolj živi?

Najbolj živim z mojimi najbližjimi, kakorkoli in kjerkoli.

S čim si najraje razbremenite možgane, kaj najraje počnete v prostem času, bodisi v lastni režiji ali skupaj z življenjskim partnerjem?

Najraje grem z možem v naravo, v gledališče, na koncert ali si ogledava kakšen dober film. Včasih odideva na kakšen prijeten izlet ali potovanje. Nič 'fensi šmensi'.

Sicer pravijo, da je sreča precenjena in da ne moreš biti ves čas srečen. Nisem prepričana, ali je res tako. Rada sem srečna in zadovoljna in za to tudi večkrat sama poskrbim. Saj poznate tisto obrabljeno frazo: če vam življenje da limone, si naredi limonado.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 336
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin