Ponedeljek, 14. 10. 2019, 10.04
5 let, 1 mesec
Klepet ob kavi
Napredka brez teme ni!
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,04
Tema. Bala sem se je. Od nekdaj. Spomnim se, da sem kot otrok, ko sem ostala sama doma, prižgala vse luči v hiši. V temi tudi nisem mogla zaspati. Preprosto nelagoden občutek. V temi se nisem počutila domače, udobno. Pri mnogih je tako in zato čase, ko se nam ne dogajajo najboljše stvari, ko se nas drži smola, ko se dogajajo neprijetne situacije, ki si jih sami ne bi izbrali, imenujemo temačni časi. Časi teme. Obdobje teme.
Teme se bojimo. Ne želimo si je. Včasih se tako bojimo, da se bodo zgodile slabe stvari, da pozabimo živeti, se zakrčimo, žrtvujemo svoje življenje v coni udobja, da se le ne bi zgodilo tisto in tisto … Ker ko ima hudič mlade, jih ima veliko, kajne?
Ne znam opisati, kako hvaležna sem za trenutek v deževnem gozdu otoka Borneo, ko se mi je znova zgodil eden izmed tistih trenutkov, ko dobim točna navodila, kaj moram zapisati, katere vaje, katere informacije, ki so mi bile posredovane, vključiti, katere lastne izkušnje vključiti, kako mora biti videti ta zapis, ki ga ravnokar bereš.
Knjig o osebnostni in duhovni rasti mrgoli, tečaji joge so polni, ljudje iščejo razsvetljenje, se imenujejo bojevniki luči, svetlobni delavci. A resničnega napredka brez teme ni.
Seme namreč vzklije iz teme. Velikokrat pri ljudeh opažam, da imajo ogromno teoretičnega znanja, vedo, kako jim delujejo čakre, kako je treba razmišljati, kako je narobe in kako je prav … Pa vendar se v osebnem življenju niso spoprijeli s svojo temo. Stvari, ki so resnično pomembne, niso tiste, ki jih počnemo enkrat ali dvakrat letno. Ali pa enkrat mesečno ali tedensko.
Resnično pomembno je tisto, kar počnemo vsak dan. In če se vsak dan počutimo nelagodno v temi, če se vsak dan na koga razjezimo, če smo vsak dan osamljeni, če smo vsak dan v bolečini, potem nam luksuzni dopust, nov avto ali obleka, certifikat za učiteljico joge, nova stopnja reikija in nov kamen nič ne pomenijo. So pa to večkrat sredstva, s katerimi kompenziramo temačna čustva. A dokler bomo pred njimi bežali, nam bodo sledila.
Čeprav zamenjamo službo, dom, partnerja. Sebe vedno vzamemo s sabo. Sebi ne moremo ubežati. Če pa se vendarle ustavimo … Takrat lahko vidimo … Darilo. Priložnost. Možnost. Potencial.
Sama sem imela nešteto resnih življenjskih preizkušenj in zaradi svojega poslanstva ustvarjanja oddaje za zdrav življenjski slog spoznavam ljudi, ki so mi prav tako zaupali svoje življenjske zgodbe in ugotovitve, ki se povsem skladajo z mojimi. Prav tako se o globokih življenjskih zgodbah pogovarjam z ljudmi na potovanjih po svetu. Tudi oni prihajajo do teh ugotovitev. Pa njihovi prijatelji …
Kaj je to? Katera je tista življenjsko pomembna ugotovitev, do katere prihajajo ljudje ne glede na barvo kože, izobrazbo, celino, na kateri živijo? Vse, kar se ti zgodi v življenju, je darilo. Vse, kar se ti v življenju dogaja, se ti dogaja zato, da ti pomaga!
Ko to poveš bolnemu človeku, zapuščenemu, prevaranemu, osamljenemu, ovdovelemu, tega ponavadi ne želi slišati. Tega ponavadi noče slišati. Kako je lahko bolezen darilo? Kako je lahko prevara darilo? Kako je lahko smrt darilo? Kako je lahko tema darilo?
Darila so včasih zavita v čuden celofan. Celofan bolečine in trpljenja. Pa vendar so darila. Tudi če se tega ta trenutek še ne zavedaš, ti bo knjiga ponudila razumevanje. Te odprla. Besede bodo delovale kot vibracijske kode, ki ti bodo pomagale, da se dvigneš nad situacije v svojem življenju in postaneš opazovalec. Kajti osnovni problem ljudi je, da zaradi dreves ne vidimo gozda.
Ko bomo to ozavestili, bomo v trenutku začeli ustvarjati boljšo realnost zase in tudi za druge.
