Četrtek, 23. 1. 2020, 19.02
4 leta, 9 mesecev
Popotovanje z zmaji po deželi levov - 5. del
Zmešani, čudoviti ljudje, ki spuščajo zmaje #foto #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,21
Avtobus se že tretjo uro noči prebija po "avtocesti" in čisto spredaj sedimo sami taki, ki bi v šoli sedeli v zadnjih klopeh. Mi trije, jasno, pa Bob in Todd, Novozelandec Robert s svojo neizčrpno zalogo opolzkih vicev, pa Gadis in vodja naše ekspedicije, magister turističnih znanosti Shabaz, doma iz Zahodne Bengalije. Žvečimo estonske napolitanke, ki jih je Bob izmaknil Andersu, Shabaz pa draži Gadis, da mala singapurska Indonezijka skoči s sedeža in zavpije: "Shabaz, I will karate you!" - največji kompliment, kar ga lahko dobiš od nje.
Ljudje naredijo zmajske festivale tako privlačne. Ljudje z vseh mogočih držav, vseh mogočih poklicev, družinskih ozadij, izobrazbe, od študentov do upokojencev, od pekov do predsednikov korporacij - vsi različni, vsi povsem zmešani in nori na zmaje.
Sergej iz Vladivostoka skeptično opazuje našega novega zmaja Rokkakuja in zmajuje z glavo. Po nekaj minutah zmajevega plesa v vetru in naraščajočega nelagodja Sergej zamrmra "Njet!", vzame zmaja Janezu iz rok in začne odvezovati vrvice. V nekaj minutah spretne roke mojstra spletejo nov sistem pripenjanja - in Rokkaku leti stabilno, kot da bi bil pribit na nebo. Gadis, Bob, Ilja in oba Belgijca so vse skupaj opazovali in začne se debata o pripenjanju zmajev ... ki traja do noči in daleč vanjo.
Cisca in Peter Theunissen prihajata iz Nizozemske in se z zmaji ukvarjata že desetletje in pol. Sta sveže upokojena: v toplih mesecih potujeta z avtodomom in svojim zmajskim labradorcem Borisom od enega zmajskega festivala do drugega po vsej Evropi, pozimi pa se grejeta na festivalih v Indiji. Njun nasvet pomaga: varčuj z energijo! Lepo je opazovati ta zmajska uživača, ki si na sredo polja prineseta stole, si privežeta vsak svojega zmaja okoli pasu in se prepustita soncu in vetru.
Kave v Indiji ni
Ljudje na festivalu niso znanci, ampak prijatelji. Taki, pravi. Že prihod v hotel je posebno doživetje - vzkliki, pozdravi, objemi Kako si? Kako gre? So kakšni novi zmaji? Kako je hčerka? Si zašil tisto raztrganino? Ste prinesli svojo pošast, človeško ribico? ... Je res, da imate s seboj pravo kavo?
Indija ni ravno zibelka čaja, je pa vrtec, šola in univerza tega napitka. A kave, tega esencialnega minerala življenja, pa v Indiji ni. Sicer strežejo neko vročo tekočino barve in okusa luže na makadamski cesti, ki pa s kavo nima prav nič. "Ja, Marczin - pravo kavo smo prinesli!" Tokrat ima slovenska zmajska reprezentanca sponzorja - zadruga Buna in Café Čokl sta nas oskrbela z izjemno arabico caturro iz pravične trgovine! Posebej mleta za tako imenovani aeropress je bila ta kava zvezda festivala, mi pa najbolj popularna ekipa na polju ... Coffee, mister? Coffee!
Da o organizatorjih in vseh drugih, ki se trudijo, da mednarodni zmajski festival tako dobro teče, ne govorimo. Receptorka v hotelu se nas je razveselila - po enem letu, kar se nismo videli! Sam el Jefe, veliki šef Tourist Corporation of Gujarat, nam je prišel stisnit roko. Jamshed Babalu, šef zmajskega kluba v Ahmedabadu, čemi in čeblja v naši hišici. Sto pomočnikov, varnostnikov, oskrbnikov, tehnikov ... Vsi nas pozdravljajo, pokramljajo z nami, pijejo našo kavo ...
K nam teče Shahir, podpredsednik One India Kite Team, največjega indijskega zmajskega društva in neuradne indijske zmajske reprezentance. KAP Jasa! Kako ste potovali? Vse okej? Glejte, One India.
Kite Team želi podariti slovenski zmajski reprezentanci indijsko SIM-kartico; dva gigabajta dnevno, da ne boste vnemar trošili. Pa imamo novega sponzorja - in povezavo s svetom!
Potem nas Uttej Rao, direktor turistične agencije, ki skrbi za to, da vsi pridemo v Ahmedabad in nazaj domov, povabi v svoj dom na večerjo. Gadis je tam, pa indonezijski par, pa Bob in mojster zmajar z Balija, za katerega se izkaže, da ni samo zmajar, ampak tudi odličen portretist: v nekaj minutah je narisal Gadis, Utteja, njegovo hčerko Prisho - in Janeza! Večerja sama pa ... Z besedami se ne da opisati jagnječjega curryja, ki ga pripravi gospa Rao. Če takega ne strežejo na nebeški večerji Višnuju, Šivi, Ganeši in drugim bogovom, potem sploh ne vedo, kaj zamujajo!
Ko se sonce na svoji poti obrne in vstopi v ozvezdje Kozoroga, ki mu Indijci pravijo Makara, napoči praznik Makara Sankranti, praznik konca zime. V Gudžaratu, kjer prazniku rečejo Uttarayan, v Radžastanu in naprej gor proti Himalaji in Karakorumu že tisočletje in več na ta dan spuščajo zmaje v nebo, da bi tam povprašali bogove, kakšna bo letina. 14. januar, zmajski dan.
Ahmedabad ima kakih osem milijonov prebivalcev in prav vsakega od njih očitno zanima, kakšna bo letina. Ko napoči jutro uttarayana, je nebo polno: na stotine, na tisoče, na milijone zmajev se dviga v vetru, rezilne vrvice švigajo, kriki Kai po che!, Padel je!, se vedno znova razlegajo po mestu.
Udeleženci zmajskega festivala imamo čast, da obiščemo stari del mesta, ki je pod zaščito UNESCA in se povzpnemo na ravno streho ene od hiš. Na terasi se pred nami odpre povsem nepopisen prizor: zmaji, ki so prekrili nebo. Preprost račun pove, da nad Ahmedabadom leti vsaj dva milijona zmajev; v dneh pred praznikom jih na zmajskih tržnicah prodajo dvanajst milijonov. Če vsak zmaj porabi 30 metrov vrvice, je skupna dolžina vrvic okoli štiristo milijonov metrov - 400.000 kilometrov. Do lune in naprej bi segle, če bi jih povezali skupaj! Samo poglejte si fotografije in videoposnetke: vsaka pikica je zmaj.
Naslednji dan so drevesa polna zmajev, ki visijo na njih kot nenavadni, pisani sadeži. Vrvice ležijo prek cest in motijo promet (trije so bili letos hudo poškodovani, ko so vozeč se na motorju zapeli v rezilno vrvico in skoraj izgubili glavo). Festival je mimo, praznik se je končal; zmaji pravijo, da bo letina odlična.
Zadnji smo, ki odhajamo domov. Avto čaka na nas in 30 kilogramov naših zmajev. El Jefe in Shabaz sta prišla, da se poslovimo. Še zadnji selfi, še zadnji objem - in adijo Ahmedabad, adijo, Indija, adijo, prijatelji ... Čez leto in dan se vidimo spet!
Preberite še ostale prispevke iz Indije:
