Zgodba o ljudeh, ki jih niti zapor ni premagal

Odhod vodje opozicije Janeza Janše v zapor zaradi obsodbe v zadevi Patria je v javnosti, zlasti pri njegovih podpornikih, spodbudil primerjave z nekaterimi znanimi političnimi zaporniki, kot je na primer Nelson Mandela. Zato poglejmo, kakšna je bila življenjska pot najbolj znanih političnih zapornikov. Mandela zaradi boja za pravice temnopoltih v zaporu preživi 27 let Lani decembra umrli Mandela se je rodil leta 1918, ko je bila Južna Afrika še britanska kolonija. Že v mladosti je postal nasprotnik apartheida, tj. režima rasnega razlikovanja, in borec za pravice temnopolte večine. Njegov boj ga je pripeljal v navzkrižje z oblastjo, ki ga je leta 1962 obsodila na dolgoletno ječo. V zaporu je bil kar 27 let, čeprav je mednarodna javnost zahtevala njegovo izpustitev. Ko ga je režim končno izpustil, se je na pogajanjih s Frederikom de Klerkom dogovoril o odpravi apartheida in razpisu prvih demokratičnih, večrasnih volitev. Mandela, ki je v mladosti zagovarjal nekatera ostra stališča, je zaradi svoje spravljivosti in prizadevanja za sožitje med temnopolto večino in svetlopolto manjšino leta 1993 prejel Nobelovo nagrado za mir. Na volitvah leta 1994 je bil izvoljen za predsednika Južne Afrike. Predsednik države je bil do leta 1999.

Nenasilni Gandi je bil trikrat zaprt Izkušnja rasnega razlikovanja v Južni Afriki je vplivala še na enega pomembnega politika in znanega političnega zapornika – Indijca Mohandasa Karamčando Gandija, bolj znanega kot Mahatma Gandi (Mahatma je vzdevek, ki pomeni častitljivi). Mladi Gandi je bil namreč nekaj let odvetnik v britanski koloniji na jugu Afrike. Po vrnitvi v domovino, ki je bila tako kot Južna Afrika del britanskega imperija, je leta 1921 postal vodja Indijskega nacionalnega kongresa in začel svoj nenasilni boj za svobodo Indije. Kljub zagovarjanju nenasilnega boja proti kolonialni oblasti, torej boja le z državljansko nepokorščino, so ga Britanci leta 1922 obsodili na šest let ječe. Izpustili so ga leta 1924, ga leta 1931 spet zaprli za nekaj časa, prav tako 1942 za dve leti. Kljub letom v zaporu je še vedno zagovarjal nenasilje, na svoje pravice je opozarjal le z gladovnimi stavkami. Leta 1947 so Britanci zapustili Indijo, ki je razpadla na dva dela – na Indijo in muslimanski Pakistan. Gandija, ki je bil zagovornik verske harmonije med hindujci in muslimani, je leta 1948 umoril hindujski nacionalist.

Ženska, ki jo je vojaška hunta kar 15 let zadrževala v priporu Gandijev nenasilni boj je vplival tudi na voditeljico mjanmarske opozicije Aung San Su Či. Leta 1945 rojena političarka je v Burmi (leta 1989 preimenovana v Mjanmar) leta 1988 ustanovila Nacionalno ligo za demokracijo. S tem je postala trn v peti vojaški hunti, ki vlada državi: že pred volitvami so jo leta 1989 zaprli v hišni pripor. Kljub temu je njena stranka na volitvah leta 1990 dosegla 59 odstotkov glasov. A hunta ni popustila, demokracija se ni uveljavila, Su Čijeva je bila v hišnem priporu do leta 1995. Toda to ni bil njen zadnji dolgotrajni pripor: v priporu je bila tudi med letoma 2000 in 2002 ter od 2003 do 2010. Leta 2012 je bila izvoljena za poslanko v spodnji dom mjanmarskega parlamenta, napovedala je tudi, da se bo na volitvah leta 2015 potegovala za predsednico države. V času prvega pripora – leta 1991 – je prejela Nobelovo nagrado za mir.

Havel v času komunizma preživi štiri leta v zaporu Znane politične zapornike pa je imela tudi stara celina, zlasti v času komunističnih režimov. Eden od najbolj znanih je češki pisatelj in dramatik Vaclav Havel. Leta 1936 rojeni Havel je zaradi podpore idejam praške pomladi po invaziji sovjetske Rdeče armade na Češkoslovaško leta 1968 izgubil službo v gledališču. Od tedaj se je moral preživljati kot navaden delavec. Vse to je Havel, ki je bil rojen v meščanski družini, mirno prenašal.

Ker je bil eden od podpisnikov Listine 77, ga je komunistični režim med letoma 1979 in 1983 zaprl. Po žametni revoluciji leta 1989 je Havel – znan tudi po eseju Moč nemočnih, v katerem je zapisal, da je življenje v komunizmu življenje v laži – postal predsednik Češkoslovaške. Po državni ločitvi Čehov in Slovakov pa je bil med letoma 1993 in 2003 predsednik Češke.

V ječi v času komunizma tudi Jože Pučnik Najbolj znan slovenski politični zapornik v času komunizma je bil Jože Pučnik (1932−2003). Bil je odločni zagovornik boja za svobodno družbo, cena boja za svobodo vseh pa je bila njegova lastna svoboda. Leta 1958 ga je oblast zaradi člankov, v katerih je razkrival njene napake, obsodila na sedem let zapora. Leta 1963 so ga po petih letih trde ječe, v kateri je izkusil tepež, samico, mraz in mučenje s hladno vodo, pogojno izpustili. Leta 1964 so ga zaradi kritike kmetijske politike spet obsodili na zapor, tokrat na dve leti. Po vrnitvi iz zapora je spoznal, da zanj v komunistični Sloveniji ni perspektive, zato je odšel v Zahodno Nemčijo, kjer se je naprej preživljal s težaškim delom. V času slovenske pomladi se je vrnil v Slovenijo, postal predsednik Demosa in "motor slovenskega osamosvajanja". Tudi Pučnik je kljub zaporu in represiji nad njim v času komunizma po vrnitvi v Slovenijo vodil spravljivo politiko.