Zakaj so zahodni Nemci še vedno bogatejši od vzhodnih Nemcev

Po porazu nacistične Nemčije sta nastali dve nemški državi: Zahodna Nemčija oziroma Zvezna republika Nemčija (ZRN) in komunistična Vzhodna Nemčija, uradno imenovana Nemška demokratična republika (slovenska kratica NDR oziroma po nemško DDR).

Berlinski zid Ker so Vzhodni Nemci množično bežali na bogatejši zahod (na zahodu so temu rekli tudi volitve z nogami, torej način izražanja nestrinjanja ljudi s komunistično oblastjo, op. p.), so vzhodnonemški komunistični oblastniki leta 1961 zgradili berlinski zid. Ta je postal simbol razdeljenosti tako Nemčije kot stare celine med hladno vojno.

Desetletja se je zdelo, da bo ta zid stal še dolgo, a njegov konec je prišel. Začelo se je poleti 1989 na Madžarskem in spet je bilo, tako kot danes, povezano z ograjo in begunci. Takratne madžarske komunistične oblasti so namreč odstranile ograjo na meji z Avstrijo.

Begunci na Madžarskem S tem je nastala luknja, skozi katero so lahko številni Vzhodni Nemci zbežali na zahod (meja med Vzhodno in Zahodno Nemčijo je bila namreč od leta 1960 dobro zastražena, na meji je bila tudi ograja z bodečo žico, op. p.). Na Madžarsko je tako tega poletja prišlo na tisoče Vzhodnih Nemcev, ki so nato pobegnili v Avstrijo, od tam pa v Zahodno Nemčijo.

Madžari so nato poostrili nadzor na meji in številne begunce z meje vračali v Budimpešto. Ti so nato preplavili tamkajšnjo zahodnonemško veleposlaništvo in zavračali vrnitev v NDR. Begunski val, ki so mu sledile tudi množične protikomunistične demonstracije v vzhodnonemških mestih, je na koncu spravil na kolena vzhodnonemške komuniste (ti so ostali tudi brez podpore reformatorsko usmerjenega vodje Sovjetske zveze Mihaila Gorbačova).

Padec berlinskega zidu in združitev Nemčije 9. novembra 1989 so vzhodnonemške oblasti odprle meje z Zahodno Nemčijo in svojim prebivalcem dovolile potovanje na zahod. Ta dogodek je zdaj znan pod imenom padec berlinskega zidu. Manj kot leto pozneje, 3. oktobra 1990, se je Nemčija ponovno združila.

Leto 1990 je bilo leto nemške enotnosti in navdušenja. Združitveni kancler Helmut Kohl je tako vzhodnonemškim volivcem obljubljal cvetoče dežele (nem. Blühende Landschaften), a kmalu so prišli časi nezadovoljstva.

Navdušenje, ki se razočarano spremeni v ostalgijo Dežele nekdanje Vzhodne Nemčije (Nemci jim rečejo tudi nove dežele, za razliko od zahodnih starih dežel) so doživele hudo tranzicijsko-gospodarsko krizo. Propadale so tovarne, nezaposlenost je skokovito narasla, ljudje so se začeli odseljevati na zahod. Veliko Vzhodnih Nemcev je bilo razočaranih.

Del tega razočaranja in nostalgije po življenju v nekdanji komunistični Vzhodni Nemčiji (te nostalgije se je oprijelo ime ostalgie /skovanke iz nemške besede Ost za vzhod in besede nostalgija/, odraža pa se tudi v filmih, kot je nemški film Zbogom, Lenin iz leta 2001, op. p.) je bil tudi vzpon stranke nekdanjih komunistov – Stranke demokratičnega socializma (PDS), zdaj Leva stranka.

Vzhodna Nemčija in neonacizem Na drugi strani so med številnimi mladimi vzhodnimi Nemci na plodna tla padle neonacistične oziroma skrajno desne ideje. Avgusta 1992 so v vzhodnonemškem mestu Rostock izbruhnili nasilni protesti proti tamkajšnjim centrom za prosilce za azil. Vzhodnonemške dežele so leta 1992 dobile negativen sloves protitujsko usmerjenih dežel, ki se jih drži še dandanes.

Če so se številni vzhodni Nemci jezili nad visoko brezposelnostjo in propadom podjetij, pa so zahodni Nemci na nove dežele vse bolj nejevoljno gledali kot na finančni sod brez dna, kamor z zahoda odteka na stotine milijard davkoplačevalskega denarja, napredka pa ni (med letoma 1990 in 2009 je z zahoda na vzhod prišlo kar 1,5 bilijona evrov, op. p.). Pojavil se je slabšalni izraz za vzhodne Nemce: Ossiji (sl. Vzhodnjaki). Vzhodni Nemci pa so zahodnjakom vračali z oznako Wessiji (sl. Zahodnjaki).

V 25 letih se je prepad zmanjšal Toda v 25 letih so se številne razlike precej zmanjšale, nekatere pa skoraj odpravile. Ostale so vidne posebnosti. Poglejmo nekatere statistične podatke, ki jih je nemški zvezni statistični urad objavil v publikaciji 25 let nemške enotnosti (25 Jahre Deutsche Einheit).