SiolNET. Novice Svet
3

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Zakaj je bil Benedikt večji revolucionar, kot je Frančišek

3

termometer

Kaj bo storil Frančišek? Kaj lahko stori? Zakaj so ga kardinali izvolili in zakaj je odstopil Benedikt? S temi vprašanji se v svoji novi knjigi ukvarja dopisnica iz Vatikana Mojca Širok.

Mojca Širok, novinarka nacionalne televizije, je še edina slovenska dopisnica, ki poroča iz Italije in Vatikana. V času svojega dopisništva je izdala dve knjigi o italijanskem kulturnem in političnem življenju, Oblast brez obraza in Zadnji rimski cesar. Temo svoje tretje knjige, ki je izšla konec lanskega leta, pa je našla v Vatikanu, kjer se je po razvpitih škandalih in izraziti sekularizaciji evropske družbe na čelu Rimskokatoliške cerkve po konservativnem Benediktu XVI. znašel medijsko priljubljen Frančišek.

V sklopu božičnih praznikov kristjani danes obeležujejo praznik svetih treh kraljev, ko se spominjajo, da so trije kralji obiskali novorojenega Jezusa in mu prinesli darila. Letošnji božični prazniki so drugi po vrsti, ki jih Rimskokatoliška cerkev praznuje skupaj s papežem Frančiškom, ki bo 13. marca obeleževal drugo obletnico svojega pontifikata. O njegovem papeževanju je pred kratkim izšla tudi knjiga slovenske avtorice Mojce Širok.

V knjigi Od Benedikta do Frančiška pišete o revoluciji v Rimskokatoliški cerkvi. V čem je glavna revolucija? Ta knjiga govori o dveh papežih, besedo revolucija pa na nek način povezujem samo z enim, prejšnjim, Benediktom XVI. Njegov odstop je bil dejansko nekaj revolucionarnega v zgodovini sodobne Cerkve. Do njegove upokojitve je bilo nepredstavljivo, da bi papež to lahko storil. Če se mu zazdi, da bi rad odstopil, odstopi – to je vedno veljalo, a da bi to lahko postala resnica, je bilo do Benedikta nepredstavljivo. V velikem delu prvega dela knjige to njegovo dejanje umeščam v kontekst bolezni Janeza Pavla II., ker, kot vemo, je bil on zadnje leto svojega pontifikata zelo bolan, ves čas pa se je razpravljalo o tem, ali bo odstopil in ali sploh lahko odstopi. A hkrati je bilo popolnoma jasno, da se kaj takega ne bo zgodilo. Zato je bil Benediktov odstop tako revolucionarno dejanje.

Bo ta njegova revolucija vplivala na njegove naslednike? Se lahko zgodi, da bomo v nekaj desetletjih imeli več zaslužnih papežev? Seveda. Nekateri so ob njegovem odstopu spomnili, da še pred tridesetimi leti ni bila predstavljiva funkcija upokojenega škofa, danes pa je to nekaj povsem normalnega. Jasno je, da po neki določeni starosti ne škofi kot lokalni vodje Cerkve ne visoki vatikanski dostojanstveniki ne morejo več opravljati funkcije, če jim tega izrecno ne dovoli papež. Mnogi menijo, da bo vloga papeža prav zaradi tega Benediktovega dejanja v prihodnosti drugačna. Mnogi menijo, da je to slabo, ker so prepričani, da je s tem ošibil nesporno avtoriteto in bo v prihodnosti papež lahko tarča izsiljevanj, naj se umakne. Na nek način se je v Rimskokatoliški cerkvi, ki je verjetno še edina na tak način absolutistična monarhija, pojavilo neko novo stanje.

Cerkev je v Benediktovem pontifikatu imela več kriz kot v zadnjih sto letih, ste zapisali v knjigi. Je bil to ključni razlog, da se je umaknil? Ne, mislim, da je odstopil iz tistega razloga, ki ga je sam navedel, da ni več zmogel voditi Cerkve. Njegova utrjenost je povezana s starostjo, da je ta vloga postala tako težka, pa so zagotovo prispevale afere, predvsem zadnja. Zgodilo se mu je to, da mu je njegov dvor povsem ušel iz rok, in sicer zaradi ljudi, ki jim je brezpogojno zaupal, to je svojemu državnemu sekretarju Bertoneju (Tascisiu, op. a.). V knjigi pišem, da je prva razpoka v njegovem pontifikatu napočila tisti trenutek, ko je Bertoneja imenoval za svojega premierja. Ta človek je bil od prvega dne nepriljubljen. In Benedikt je dejansko žel tisto, kar je sam sejal, zato ni mogel začeti čistiti tam, kjer je sam zasejal seme razdora. Znašel se je v brezizhodni situaciji, za katero je verjetno res modro presodil, da je nima smisla vleči naprej.

Verjetno se je vse obrnilo proti njemu, ker mu ni uspelo reformirati rimske kurije. Seveda je ni mogel, ker je ni obvladal. Njegovi kuriji je vladal državni sekretar. Bertone je imel neko čisto svojo majhno vladavino, vladal je s trdo roko in si s tem nakopal veliko sovražnikov. Verjetno pa je bil res brezpogojno zvest papežu in papež je bil njegovi zvestobi lojalen. Kot vemo, ga ni nikdar pokritiziral in ni upošteval mnenja številnih visokih cerkvenih dostojanstvenikov, ki so zahtevali zamenjavo Bertoneja. In če je njega ohranjal na čelu, ni mogel spreminjati kurije. Sploh pa Benedikt tega nikoli ni bil sposoben.

Zakaj? Ker ni administrator. Vemo, da je Joseph Ratzinger eden največjih še živečih teologov Rimskokatoliške cerkve, izjemen učenjak, ni pa človek, ki bi lahko bil menedžer svojega podjetja, v tem primeru rimske kurije. Čeprav je skoraj vse svoje življenje preživel v kuriji, je ni niti malo poznal. Dolga leta je bil vodja enega pomembnih vatikanskih ministrstev, kongregacije za nauk vere, a se je ukvarjal z njenim predmetom, ne pa z upravljanjem, s pisarniško politiko.

Za to nalogo je bil najmanj primeren. Kardinali so ga po smrti Janeza Pavla II. izvolili, ker je pomenil največjo mogočo kontinuiteto vsega, kar je Janez Pavel II. prinesel novega v dolgem in bogatem pontifikatu. Cerkev je potrebovala premor, premislek. Seveda niso pričakovali, da jim bodo škandali pedofilije izbruhnili v rokah, nihče ni pričakoval afere Vatileaks.

V knjigi pišete, da afera Vatileaks sicer ni razkrila nobenih posebnih podrobnosti, prej pa ste omenili, da je ravno ta afera verjetno najbolj vplivala na Benediktov odstop. Zakaj? Res je, vsi ti dokumenti, ki so prišli v javnost, niso prinesli kakšnih pomembnih razkritij. Škandal je bil v tem, da so prišli v javnost in da so razkrili to, da je celotna kurija med sabo sprta, da se visoki kardinali, najvišji princi Rimskokatoliške cerkve, duhovne ustanove med sabo prepirajo kot kakšni mulci v vrtcu in se borijo za svoja majhna središča oblasti, da so vsi po vrsti skorumpirani, ker za "oblast" podkupujejo ljudi … Skratka, najbolj pritlehne lastnosti človeka.

Bilo je nepojmljivo, da se jim pripeti kaj takega, neke pritlehne dvorne spletke na prvih straneh vseh svetovnih časopisov. Prvič to, da pridigaš eno, delaš pa drugo. Rimskokatoliška cerkev se je pokazala v luči navadnega podjetja, kjer so zaposleni sprti med sabo, ljubosumni drug na drugega in tekmujejo za položaje. Drugič pa seveda zato, ker Cerkev veliko da na to, da se tega, kako upravlja samo sebe, v javnosti ne razkriva.

Kardinal Franc Rode vam je zaupal, da mu je Frančišek kmalu po izvolitvi dejal, da ve, da je bil izvoljen za to, da reformira rimsko kurijo, in da bo to tudi storil. Je po slabih dveh letih pontifikata že mogoče reči, da mu uspeva? Ja, definitivno. Prvič, ker je avtsajder. Ne, ker je Argentinec, ampak ker je dejansko nekdo, ki v kuriji ni preživel niti trenutka. Drugič zato, ker je človek z izjemno močno voljo in ki se mu vidi, da je to nalogo vzel popolnoma zares. On ne priznava nobene druge avtoritete kot boga nad sabo, v katerega verjame, in dejansko pometa. Kaj dela, ne vem. Način, kako dela, pa je zelo očiten in zelo viden.

Na primer? Vpraša za mnenje, posluša vse strani, a na koncu odloči po svoje. Sprejema tudi najbolj radikalne odločitve, od tega, da ne bo živel v papeškem stanovanju, ker so vrata vanj ozka in lahko njegovo osebje nadzoruje vse prihode, pač pa da bo živel v vatikanskem penzionu, kjer lahko na stopnicah sreča vse od snažilke do duhovnika. To ne kaže samo njegove izjemne notranje moči, duhovne volje, jezuitske tradicije, skromnosti, ampak tudi zvitost njegovega uma. Na ta način je dosegel, da ga je nemogoče izolirati, kar se je zgodilo Benediktu, ki je bil nazadnje zaprt v stekleni stolp papeškega domovanja.

Frančišek je to presekal pet dni po izvolitvi, vse, kar je storil od tistega trenutka naprej, pa samo potrjuje njegovo odločenost, zvitost, izjemno disciplino in samozavest. Tudi imenovanja; če je bil Bertone kot državni sekretar do zdaj v vatikanski strukturi najmočnejša funkcija, se Frančiškov državni sekretar Parolin (Pietro, op. a.) ukvarja samo z odnosi z diplomacijo, medtem ko je administracijo in finance zaupal avstralskemu kardinalu Pellu (Georgeu, op. a.). Če ne drugega, je to prispevalo k javni podobi. Frančišek odpira vrata, globalizira Cerkev – in to ljudje sprejemajo pozitivno. A kaj dejansko to pomeni, mislim, da ga ni junaka, ki bi danes to že vedel povedati.

Vendar nad njegovim načinom vodenja, nad "metodo Bergoglio", marsikdo ni najbolj navdušen. Nad čim je največ nezadovoljstva? Ker dejansko razbija vse do zdaj veljavne vzorce. Ta njegova bližina, podiranje vseh zidov med njim in verniki, preprostost v medčloveških stikih … Mnogi menijo, da papež vseeno mora biti nedotakljiva, odmaknjena figura. Končno je Katoliško cerkev od drugih duhovnih skupnosti delala drugačno prav notranja hierarhija, vrh katere je papež, božji namestnik na Zemlji.

A ravno s to bližino je papež Frančišek Katoliško cerkev spet vrnil v medijsko središče, uspeva mu to, kar njegovemu predhodniku ni. Upoštevati moramo tudi, da se je medijska realnost zelo spremenila. Če primerjamo, kako je bilo leta 2005 in kako je leta 2015, imamo zdaj globalni medijski stroj, ki neprestano melje in vsako minuto bruha novosti. V taki situaciji imeti papeža, kot je on, ki zna, zavedno ali nezavedno, ta stroj uporabljati. Njegovi stavki, kratki in polni moči, so lahko vedno udarni naslovi. Samo spomnimo se, ko je priznal obstoj gejevskega lobija v Vatikanu. V sekundi smo vsi izstrelili en sam stavek.

Zanimivo, da tako obvladuje medije, medtem ko, kot omenjate v knjigi, preden je postal papež, sploh ni dajal intervjujev. On se je kot papež dejansko osebno sprostil in osvobodil. Je to, kar ljudje, ki ga poznajo od prej – in z veliko ljudmi sem osebno govorila v Argentini –, pravijo, da je vedno bil. Ampak nikoli v javnosti. V javnosti je bil trden predstavnik svoje Cerkve, spoštoval je hierarhijo in pokorščino, nadel si je drugo podobo. Zdaj se zaveda, da nad sabo nima nikogar drugega kot boga, vsi zadržki so odpadli in on ravna samo po svoji vesti, tako kot se njemu zdi prav.

Kar govori, ni nič novega, nič, česar ne bi govoril že vse svoje življenje v Argentini. Ampak za nas, ki smo vajeni drugačnih papežev in papeških govorov, je to nenavadno. Po vsebini ni nič drugačen od svojih predhodnikov, nov je način, kako Frančišek nekaj pove brez dlake na jeziku. In kako on mlati po svojih. Samo spomnimo se zadnjega nagovora rimske kurije, ko smo pričakovali prijazne besede in voščilo, on pa je naštel deset grehov rimske kurije, med katerimi so izrazi, kot sta duhovni Alzheimer, terorizem opravljanja.

Njegova posebnost je tudi v tem, da je že od prvega trenutka, ko se je po izvolitvi pojavil na oknu pred množico na Trgu Svetega Petra, očaral javnost, katoliško in laično. Od njega vsi veliko pričakujejo, a lahko se zgodi, da bo razočaranje veliko. Jaz bi bolj kot Frančišku to odzivnost po izvolitvi pripisala nam, svetovni javnosti. Zaradi sveta, v katerem živimo, ves čas pričakujemo, da bo nekdo prišel in stvari spravil v red. Živimo v svetu, ki je nemiren, v katerem je veliko ljudi zaradi gospodarske krize in tehnološke revolucije izgubilo svoj status, spremenil se je način življenja. Ljudje v takšnem položaju v vsakega, ki se pojavi in to obsodi, položijo neizmerne upe. To se je zgodilo s Frančiškom. On pa niti približno ne more korigirati svetovnega gospodarskega sistema, niti ne more duhovno odrešiti milijonov Evropejcev, ki so v tem trenutku obupani.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin