Wolfgang Schüssel: Od skupnega evropskega trga se ne da živeti, srce Evrope bije prek kulture in duhovne dimenzije

Wolfgang Schüssel je bil avstrijski kancler dva zaporedna mandata med letoma 2000 in 2007, pred tem je bil avstrijski podkancler in minister za zunanje zadeve in za gospodarstvo. Svojo politično pot v avstrijski ljudski stranki je začel že v 60. letih prejšnjega stoletja.

Z njim smo se pogovarjali, ko se je prejšnji teden v Ljubljani udeležil konference Slovenija in Srednja Evropa - 25 let kasneje.

Vse od začetka devetdesetih let ste bili na vodilnih mestih v avstrijski politiki. Kako ste doživeli čas slovenskega osamosvajanja?
Leta 1989 sem postal minister za gospodarstvo. To je bilo le nekaj tednov, preden smo v Bruselj poslali prošnjo za pristop Avstrije k Evropski skupnosti in le malo pred padcem železne zavese. Potem pa je šlo hitro. V Sloveniji se je demokratična pomlad začela malo prej, leta 1987 z nacionalnim programom.

"Takratni gospodarski minister, Slovenec, mi je takrat razložil, da bo zelo težko, da Jugoslavije nič več ne drži skupaj." Foto: Ana Kovač

Zame je bilo to zelo zanimivo. Alois Mock, naš takratni zunanji minister, je že zelo zgodaj opozarjal na razmere v Jugoslaviji, saj je imel zelo dobre stike. Eden mojih prvih obiskov v tujini je bil v Beogradu. Takratni gospodarski minister, Slovenec, mi je takrat razložil, da bo zelo težko, da Jugoslavije nič več ne drži skupaj. Bilo je kot v grški tragediji. Zdelo se je, da je vsak poskušal iztržiti najboljše za svoj narod, svojo etnično skupino. Najboljše bi seveda bilo najti največji skupni imenovalec, kar pa ni bilo mogoče, ker Slobodan Milošević tega ni hotel. Ta je hotel dominirati, preostale pa potlačiti.

Pravzaprav smo mislili, da se bo začelo na Kosovu, a 25. junija se je začelo s slovensko in hrvaško razglasitvijo samostojnosti. Očitno je takrat Milošević želel presenetiti in zasesti vse ključne položaje, a takrat je Janez Janša – vem, da ta danes ni tako priljubljen kot morda takratni predsednik Kučan, a Janšo štejem za zelo ključnega moža – kot mladi obrambni minister tako organiziral Teritorialno obrambo, da je ustavil JLA. To je njegova velika zasluga. Kar so takrat opravili on, Lojze Peterle in Dimitrij Rupel, je bilo veliko delo!

"Vse smo storili, da bi Sloveniji, Hrvaški, Bosni pomagali na poti do samostojnosti." Foto: Ana Kovač

Kot minister za gospodarstvo sem vedel, da moram pomagati, kolikor morem. Vse smo storili, da bi Sloveniji, Hrvaški, Bosni pomagali na poti do samostojnosti. Imeli smo tudi ljudi, ki so znali jezik, kot je recimo Valentin Inzko. On je bil eden najpomembnejših. Pa tudi Wolfgang Petritsch. Delovali smo nadstrankarsko. Dobro smo sodelovali – socialdemokrati, krščanski demokrati, da bi pomagali.

Vojne sicer nismo mogli preprečiti, a smo storili vse, kar je bilo v naših močeh, da bi mednarodno skupnost seznanili s tem, kaj se tukaj dogaja. Avstrija je bila takrat članica Varnostnega sveta ZN, kjer smo o tem lahko govorili. Tudi Nemci so tu igrali zelo pomembno vlogo, na primer Helmut Kohl, Hans-Dietrich Genscher. Tega nikakor nočem zmanjševati.

Zdi se mi, da smo takrat prvič dokazali, da se da, kljub zapleteni preteklosti, zelo dobro sodelovati. To je pomembno tudi tukaj v Sloveniji. Da preteklosti ne pustimo ob strani, ampak se osredotočimo na težave današnjega časa.

"Skupne vrednote, ki jih je seveda težko najti in definirati, te tvorijo Evropo. To so mir, stabilnost, pravna država, medsosedski odnosi, sožitje." Foto: Ana Kovač

V svojem nastopu na konferenci Slovenija in Srednja Evropa – 25 let kasneje ste opozorili, da je Evropa pozabila na moralo. Kako bi se morala EU obnašati v teh kriznih trenutkih?
To je seveda na kratko povedano, čisto tako nisem mislil. To bi pomenilo, da smo vsi nemoralni. Kar sem imel v mislih, je to, da se je duhovna dimenzija nekoliko izgubila. Izpostavljali so jo recimo gibanje Solidarnost na Poljskem, Janez Pavel II., Vaclav Havel, Jacques Delors. Ta je bil katoliški socialdemokrat in je v središče vedno postavljal dušo Evrope. "Skupni evropski trg je pomemben, a od njega ne moremo živeti," je vedno govoril. "Bíti mora tudi srce Evrope." In to gre le prek duše, kulture, duhovne dimenzije.

"Radikalna desnica in levica se pravzaprav ne razlikujeta bistveno." Foto: Ana Kovač

Skupne vrednote, ki jih je seveda težko najti in definirati, te tvorijo Evropo. To so mir, stabilnost, pravna država, medsosedski odnosi, sožitje. To so odločilne stvari, nanje ne bi smeli pozabiti. Ne pravim, da morale ni več, a preveč govorimo o denarju in monetarnih zadevah, zunanjostih. Zastava, himna, bankovci, ... Bilo bi čudno, če bi kot ekonomist to ignoriral. Seveda je vse to povezano in pomembno, a to ni vse. Več moramo hoteti.

Kako gledate na vzpon desničarskih populistov – v Avstriji in na splošno?
Protestna gibanja so vedno obstajala. Naše je na desnem robu, v Grčiji in Španiji je na levem. Ko je sredina oslabljena, se ta protestna gibanja okrepijo. Radikalna desnica in levica se pravzaprav ne razlikujeta bistveno – oboji danes nasprotujejo Evropi, beguncem, tujcem, na koncu tudi gospodarstvu. Izziv je, da bi se center spet okrepil in naučil bojevati.

So torej ekstremizmi posledica šibkih sredinskih strank?
Da, gotovo. Prej smo v politiki imeli močnejše osebnosti, ki smo jih občudovali, recimo Vaclava Havla ali Jozsefa Antalla, Helmuta Kohla …

"Treba je biti tudi kritičen, seveda, a uravnoteženo. Ni vse negativno – ne v Evropi ne v Sloveniji. Če pogledate zadnjih 25 let, je to občutna pot navzgor." Foto: Ana Kovač

Zakaj jih ni več?
Saj so še vedno, a deloma na to vplivajo tudi mediji. Od medijev dobivamo pretežno negativna poročila. Profesor Hans Mathias Kepplinger je v okviru Allensbach Stiftung opravil empirično študijo o količini pozitivnih in negativnih novic o politiki. V 80. letih prejšnjega stoletja je bila v kakovostnih političnih časopisih na eno pozitivno novico objavljena ena ali dve negativni. Danes je to razmerje ena proti pet. To je torej tema, o kateri bi se morali pogovarjati.

Treba bi bilo znova najti neko ustrezno ravnovesje. Ni vse, kar se počne v politiki, slabo. Če dobre glave v politiki nekaj hočejo, je treba to spoštovati. Treba je biti tudi kritičen, seveda, a uravnoteženo. Ni vse negativno – ne v Evropi ne v Sloveniji. Če pogledate zadnjih 25 let, je to občutna pot navzgor.

V rubriki 25 let Slovenije predstavljamo zgodbe iz časa slovenskega osamosvajanja in dogodke, ki so na drug način povezani s časom pred 25 leti. Brali boste lahko o dogodkih ob osamosvojitvi in njihovih akterjih, o tem, kakšno je bilo življenje v tistem času, kakšna je bila povprečna plača in kaj je bilo mogoče kupiti zanjo, s kakšnimi vozili smo se prevažali Slovenci, kdo so uspešni posamezniki, rojeni v žlahtnem letu 1991, in druge prispevke, povezane s slovensko petindvajsetico.