Svilna pot je nekdaj povezovala Kitajsko z islamskim svetom in Evropo. Zdaj skuša Kitajska z novim projektom svilne poti spet okrepiti kopenske povezave z državami zahodno od nje.
Kitajski predsednik Ši Džinping je leta 2013 napovedal projekt nove svilne poti oziroma projekt En pas, ena cesta (One belt, one road). To je gradnja naftovodov in plinovodov ter železniškega omrežja.
Ne gre samo za povezavo v eno smer, ampak za več tako imenovanih koridorjev:
Cilj nove svilne poti je seveda okrepiti izvoz kitajskih izdelkov in hkrati kitajskim gradbenikom omogočiti nove projekte.
Nova svilna pot si idejo izposoja iz starodavne svilne poti, ki je imela velik pomen med 2. stoletjem pred našim štetjem in 13. stoletjem. Poglejmo, kakšna je bila ta svilna pot in kako pomembna je bila.
Svilna pot je dobila ime po svili, ki naj bi jo Kitajci začeli izdelovati že 2.700 let pred našim štetjem. Veljala je za kraljico tkanin in bila pomemben izvozni izdelek, zato so vsem Kitajcem prepovedali, da bi veščino izdelovanja svile razkrili tujcem. Zagrozili so jim celo s smrtno kaznijo.
Kitajci so dolga stoletja varovali skrivnost sviloprejk.
A kljub temu so to veščino pozneje obvladali tudi tujci, naprej Indijci in Japonci, nato Perzijci. Sredi 6. stoletja je bizantinski cesar poslal dva meniha na skrivno misijo na Kitajsko (po drugih virih v Indijo).
Vrnila sta se čez dve leti, s sabo pa sta v votlih bambusovih palicah prinesla jajčeca sviloprejke. Svilo so potem začeli izdelovati tudi Bizantinci oziroma Evropejci.
Svila ni bila edini izdelek, ki je po svilni poti prihajal iz daljne Kitajske. Proti zahodu so potovali tudi začimbe (uporabljale so se tudi kot zdravila in čudežni napitki), sladkor, zdravila, sol, porcelan, keramika, žad, bron, lak, železo …
Papir je kitajska iznajdba, ki je Evropi omogočila tiskarsko revolucijo.
Pomemben kitajski izdelek sta bila tudi smodnik in papir. Papir je iz Kitajske v 8. stoletju prišel v islamski svet, od tu pa v krščansko Evropo, kjer je zamenjal pergament. Severno od Alp so papir sami začeli izdelovati šele v poznem 14. stoletju.
V obratni smeri so na Kitajsko z zahoda prihajali zlato, dragi kamni in steklo. Po mnenju nekaterih bi lahko iz kitajskega zornega kota svilno cesto poimenovali tudi steklena cesta.
Po svilni poti je na Kitajsko prihajalo steklo.
Po svilni poti niso potovali sami izdelki in druge dobrine, ampak tudi ideje in bolezni. Po njej je tako iz Indije na Kitajsko in Japonsko prišel budizem.
Kitajska je po svilni poti "uvozila" tudi budizem.
Po svilni poti je beneški pustolovec Marko Polo potoval na Kitajsko.
Marko Polo na potovanju proti Kitajski.
V 14. stoletja je kuga oziroma črna smrt, ki je kosila med Evropejci, prav tako prišla z vzhoda po svilni poti.
Svilna pot ni bila ena sama označena in urejena pot, ampak je šlo za več neoznačenih poti, tudi čez gorovja in puščave. Te poti so se zaradi različnih razlogov, tudi političnih in geografskih sprememb, pogosto prestavljale.
Posamezne dele svilne poti so nadzorovala različna ljudstva, del poti skozi osrednjo Azijo na primer različna nomadska konjeniška ljudstva.
Del svilne poti je varoval tudi Kitajski zid.
Trgovci so večinoma po svilni poti potovali s kamelami, v karavanah. Redko je en trgovec prepotoval vso pot. Večinoma je posamezen trgovec opravil le del potovanja po svilni poti, ki je bila dolga več tisoč kilometrov.
Torej je bilo več trgovcev oz. posrednikov na tej poti oziroma mreži karavanskih poti, ki je vzhodno Azijo prek osrednje Azije povezovala s Sredozemljem oziroma Zahodom.
Karavana trgovcev na svilni poti.
Neposredne povezave med Zahodom in Kitajsko torej ni bilo. Kitajski trgovci so praviloma potovali le do Samarkanda, kjer je takrat živelo perzijsko govoreče ljudstvo Sogdiancev (zdaj to mesto leži v Uzbekistanu).
Ime svilna pot je nastalo v 19. stoletju. Leta 1877 je nemški baron Ferdinand von Richthofen (1833-1905), znan geograf in stric znanega pilotskega asa Manfreda von Richthofna oziroma Rdečega barona, naredil zemljevid Kitajske.
Ne enem je bila narisana črta, ki je povezovala Evropo in Kitajsko. To črto je nemški geograf poimenoval Seidenstraße (sl. svilna pot) in to ime se je potem uveljavilo.
Portugalski pomorščak Vasco de Gama je maja 1498 prijadral po morju do Indije. Evropa zdaj ni več potrebovala svilne poti, da bi trgovala z azijskimi deželami.
Pomen svilne poti je padal od poznega 15. stoletja, ko so portugalski pomorščaki odkrili pomorsko pot med Evropo in Azijo okrog Afrike. Začimbe in druge dobrine so zdaj potovale po morju.
Še zlasti od poznega 18. stoletja, ko se je v Evropi zgodila industrijska revolucija, so proti Aziji vse bolj namesto zlata za začimbe prihajali evropski izdelki. Evropske države so vzpostavile tudi nadzor nad azijskimi deželami.
V drugi polovici 20. stoletja se je spet vse obrnilo na glavo in iz daljne Azije (naprej iz Japonske) je proti Evropi prihajalo vse več industrijskih in tehnoloških izdelkov.
