Volitve, ki bodo odločale o nadaljnji usodi Slovenije in tudi Evrope

Kar 80,5-milijonska Nemčija je največje evropsko gospodarstvo in četrto največje gospodarstvo na svetu (za ZDA, Kitajsko in Japonsko) – lani je bil njen bruto domači proizvod (BDP) okoli 2.700 milijard evrov. Po podatkih nemškega zveznega statističnega urada je bila lani njena gospodarska rast 0,7-odstotna, julija letos je bilo brezposelnih 2,9 milijona Nemcev, kar znaša 6,8 odstotka. Javni dolg je lani znašal 81,9 odstotka BDP.

Nemška gospodarska moč Glavna moč Nemčije je zlasti izvoz, v katerem zadnje čase podira rekorde: lani je dosegel 1.097 milijard evrov, uvoz pa 909 milijard, kar pomeni, da je imela trgovinski presežek 118 milijard evrov. Nemčija je gospodarsko pomembna tudi za Slovenijo: po podatkih slovenskega veleposlaništva v Nemčiji je ta država na področju blagovne menjave naša najpomembnejša zunanjetrgovinska partnerica, saj blagovna menjava vsako leto pomeni okoli 20 odstotkov vse slovenske blagovne menjave s svetom. Skupni obseg blagovne menjave v letu 2011 je znašal 8,6 milijarde evrov: izvoz v Nemčijo je dosegel 4,3 milijarde evrov, uvoz pa 4,2 milijarde evrov.

Nemčija, ki jo vodi koalicija med CDU/CSU in FDP, je pod vodstvom kanclerke Angele Merkel dobro prebrodila svetovno finančno-gospodarsko krizo, kar se kaže tudi v močni javnomnenjski podpori sestrskima strankama CDU/CSU in Merklovi. Težava pa je nizek odstotek podpore koalicijskim partnerjem, Liberalnim svobodnim demokratom (FDP), kar lahko zaplete povolilno sestavljanje koalicij.

Brez jasne zmagovalne koalicije Po zadnji objavljeni anketi inštituta za merjenje javnega mnenja Emnid, objavljena je bila to nedeljo, bi za krščanski stranki CDU/CSU glasovalo 41 odstotkov, za SPD 25 odstotkov, Zelene 13 odstotkov, FDP pet in Levo stranko osem odstotkov volivcev. Konservativno-liberalni tabor bi torej skupno prejel 46 odstotkov, vse leve stranke, tako imenovana rdeče-zeleno-rdeča koalicija, skupaj pa prav tako 46 odstotkov glasov. Vendar zmerno levi socialdemokrati vsaj pred volitvami kategorično zavračajo povolilno sodelovanje z bolj radikalno Levo stranko (ta stranka je nastala po združitvi naslednikov vzhodnonemških komunistov in radikalno levih odpadnikov SPD).

Čeprav je Merklova zlasti v kriznih južnoevropskih državah zaradi politike zategovanja pasu zelo nepriljubljena (v Grčiji so jo celo zmerjali z nacistko), pa nemški volivci – kljub kritikam, da Nemci plačujejo reševanje evra – dobro ocenjujejo njeno sposobnost vodenja države. Po anketi inštituta Forsa 55 odstotkov nemških volivcev želi na kanclerskem položaju Merklovo, le 21 odstotkov pa socialdemokratskega kandidata Peera Steinbrücka.

Steinbrück užalil vzhodnjake Medli Steinbrück si je za nameček z nedavnimi nerodnimi izjavami v razpravi, ki jo je pripravil berlinski časopis Tagesspiegels, češ da Merklova zaradi svoje socializacije v nekdanji komunistični Nemški demokratični republiki (NDR) nima dovolj močne želje po vodenju evropske politike, še zmanjšal možnosti za uspeh, predvsem na vzhodu države, ter si nakopal veliko kritik – tudi iz vrst Zelenih in Leve stranke.

Čeprav sta Merklova in Nemčija na mnenjskem tnalu evropske levice zaradi zagovarjanja stroge varčevalne politike, pa ta tema – kljub omenjeni odmevni Steinbrückovi izjavi – ni osrednja tema nemških volitev. Tudi nezadovoljneži z desne, ki Merklovi očitajo, da dovoljuje reševanje evra na račun nemških davkoplačevalcev, niso odločilni dejavnik. Letos ustanovljena Alternativa za Nemčijo (AfD), ki so jo ustanovili odpadniki iz vrst krščanskih demokratov, bi po anketi Emnida prejela skromna dva odstotka glasov volivcev.

Afera Snowden kot rešilna bilka SPD Po izbruhu afere Snowden, zlasti ko je nekdanji sodelavec ameriške obveščevalne službe NSA Edward Snowden v intervjuju za nemški Der Spiegel dejal, da je bil "NSA v postelji skupaj z Nemci", so se socialdemokrati oprijeli te rešilne bilke. Merklovi so očitali, da je ali dovoljevala vohunjenje Američanov in sodelovala z njimi ali pa je bila tako nesposobna, da ni vedela zanj. SPD za zdaj ni uspelo, da bi z igranjem na strune antiamerikanizma storila enako kot nekdanji socialdemokratski kancler Gerhard Schröder leta 2002, ko je z nasprotovanjem ameriškemu napadu na Irak zmagal na volitvah.

Afera Snowden se lahko kot bumerang vrne SPD, saj jo krščanski demokrati in tudi Leva stranka obtožujejo, da se je sodelovanje med nemško obveščevalno službo BND in ameriškim NSA začelo že v obdobju rdeče-zelene koalicije leta 2002. Afera Snowden tudi ni dala kril nekdaj visokoleteči Piratski stranki, saj imajo po anketi Emnida le tri odstotke podpore. Za zdaj kaže, da so z zagovarjanjem pravice do zasebnosti še največji zmagovalci afere liberalci. Ti pridobivajo točke tudi z ostrim nasprotovanjem zamislim levih strank po povišanju davkov.

Zagovarjanje pedofilije – temna preteklost nemških zelenih in liberalcev Poleg afere Snowden se pred volitvami krešejo mnenja tudi o temni preteklosti nemških Zelenih, ti so zlasti v osemdesetih letih prejšnjega stoletja zagovarjali dekriminalizacijo pedofilije. Nazadnje se je izkazalo, da nekdanji zagovorniki pedofilije niso samo v stranki Zelenih, ampak tudi v FDP. Tako je pred dnevi od kandidature na volitvah v Bundestag odstopila kandidatka FDP Dagmar Döring, ki je pred desetletji zagovarjala pedofilijo.

Nemško javnost je pred dnevi razburkala tudi zamisel Zelenih o Veggie Dayu, da bi v menzah v podjetjih en dan na teden ponujali le vegetarijansko hrano. Številni namreč nasprotujejo temu, da bi država predpisovala, kaj smejo jesti.

Vsekakor je mesec pred volitvami še vse odprto – tako glede razdelitve sedežev v nemškem parlamentu kot glede povolilne koalicije. Mogoče so vse koalicije: zdajšnja koalicija, velika koalicija med CDU/CSU in SPD (socialdemokrati jo podpirajo, vendar brez Merklove), rdeče-zeleno-rdeča koalicija, nekateri omenjajo tudi koalicijo med CDU/CSU in Zelenimi.