Sobota, 7. 10. 2017, 10.03
6 let, 6 mesecev
Veliki mož, ki je bil pripravljen dati življenje za Katalonijo
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
5,33
3
Leta 1936 je odšel v Španijo, da bi se boril proti Francovemu fašizmu. Tam pa je postal velik kritik komunizma in Stalinove Sovjetske zveze. To je bil britanski pisatelj George Orwell.
Eric Hobsbawm, Zanimivi časi: Moje doživetje 20. stoletja
Tako pomenljivo mimogrede je Hobsbawm, zdaj že pokojni britanski marksistični zgodovinar in dolgoletni zvesti član na Otoku nikoli preveč pomembne Britanske komunistične stranke, omenil enega od najpomembnejših piscev 20. stoletja – Erica Arthura Blaira, bolj znanega pod imenom George Orwell.
- Velika laž, ki so jo podtaknili slavnemu Churchillu
- To sta najbolj znani lažni novici
- Kako so Trumpovega predhodnika umorili na poti v Belo hišo
- Ko Veliki brat opazuje upornico od pasu navzdol
Novi, obnovljeni wiganski pomol. V času, ko je Orwell potoval po Severni Angliji, starega pomola ni bilo več.
Orwell se je politično prišteval k demokratičnim socialistom. Na začetku leta 1936 je tako odšel na nekajmesečno potovanje po rudarskih krajih Severne Anglije (West Midlands, Lancashire, Yorkshire), kjer je lahko videl bedo, v kateri so morali v času svetovne gospodarske krize živeti delavci. Podobe revnih delavcev, podhranjenih otrok, socialne brezizhodnosti in izključenosti so ga ganile. Po potovanju je izdal pretresljivo delo Potovanje k wiganskemu pomolu (The Road to Wigan Pier), v katerem se je zavzel za socialistično Veliko Britanijo.
Demokratični socialist, ki postane ikona (tudi slovenske) desnice
Kljub njegovim socialističnim pogledom Orwella, ki je pozneje postal ikona desnice in protikomunističnih oporečnikov, nekateri na zdajšnji levici uvrščajo na desnico. Tako je neki britanski novinar v levici naklonjenemu časniku The Guardian zapisal, da bi Orwell v sodobni Britaniji lahko bil novinar desno usmerjenega tabloida Daily Mail.
Orwell v Kataloniji: "Prišel sem, da bi se boril proti fašizmu"
Dogodki, povezani s katalonskim referendumom za neodvisnost, so zadnje čase v ospredju zanimanja svetovnih medijev. Poleg tega se zaradi nasilja španskih osrednjih oblasti nad Katalonci pojavljajo tudi primerjave z zatiralskim obdobjem Francove diktature po španski državljanski vojni.
Eden od udeležencev španske državljanske vojne (1936–1939) je bil tudi Orwell. Ta je kot prepričani socialist prišel decembra 1936 v Barcelono, da bi se, kot je dejal, boril proti Francovemu fašizmu in ubranil demokracijo.
Španski general in nasprotnik odprave monarhije Francisco Franco je leta 1936 vodil vojaški državni udar proti demokratično izvoljeni španski republikanski vladi. Po zgledu nemškega führerja Adolfa Hitlerja in italijanskega duceja Benita Mussolinija se je razglasil za španskega el caudilla (sl. vodja). Nasprotnike republikancev – od monarhistov do fašistov – je združil v eno stranko in prepovedal vse druge stranke. S pomočjo podpore fašistične Italije in nacistične Nemčije je porazil republikansko vlado, ki je imela le podporo Sovjetske zveze in Mehike.
Sektaški spori znotraj republikanskega tabora
A kmalu je Orwell ugotovil, da je republikanska stran popolnoma razcepljena in da vse več moči dobivajo v roke komunisti, ki jih je podpirala Stalinova Sovjetska zveza. Komunisti so v Kataloniji začeli preganjati nekomunistične republikance, med drugim pripadnike socialistične stranke Poum, s katero je sodeloval Orwell.
Za nameček je Orwella na fronti v Aragoniji v vrat ustrelil frankistični ostrostrelec. Komaj je preživel, skoraj izgubil glas in bil od takrat popolnoma nesposoben za vojaško službo.
Orwell pobegne iz Katalonije
Poleti 1937 je tako slabotni Orwell tako rekoč pobegnil iz Katalonije, v kateri so komunisti preganjali in zapirali pripadnike Pouma, češ da so fašisti in trockisti.
Velika Britanija, Francija in ZDA so stale ob strani in tako po svoje pomagale, da je Franco zmagal in vrgel z oblasti izvoljeno vlado. Ker je republikanski strani pomagala le Sovjetska zveza, so na republikanskih ozemljih vse več moči pridobivali komunisti, ki so začeli preganjati in zatirati druge, nekomunistične levičarske stranke. Na fotografiji: republikanske ostrostrelke, ki se bojujejo proti frankistom.
Doma v Veliki Britaniji je Orwell napisal knjigo o Kataloniji z naslovom Posvetilo Kataloniji (Hommage to Catalonia), ki je luč sveta ugledala leta 1938. Leto pozneje so notranje razcepljeno republikansko stran Francove fašistične sile dokončno porazile.
Leta 1939 je Franco zmagal v državljanski vojni in uvedel fašistično diktaturo po zgledu Italije. Tako kot je na primer Mussolini zatiral primorske Slovence, je Franco v Španiji neizprosno zatiral Katalonce in Baske ter izvajal raznarodovalno politiko. Prekanjeni Franco se v času druge svetovne vojne ni postavil popolnoma na Hitlerjevo stran, ampak je s tako imenovano Modro divizijo (modra srajca je bila simbol Francovih nacionalistov) sodeloval samo v napadu na Sovjetsko zvezo. Ta taktika se je, ko se je vojaška sreča leta 1943 prevesila na stran protihitlerjevske koalicije, izkazala za pravilno.
Španska diktatura, ki se je zaradi spremenjenih svetovnih razmer, nenaklonjenih odkritemu fašizmu, vse bolj preoblikovala v 'zgolj' desno avtoritarno državo, je tako kot desna diktatura v sosednji Portugalski preživela zlom evropskega fašizma v drugi svetovni vojni. A starih povezav Franco ni pozabil, tako je dal politično zavetje voditelju fašistične Neodvisne države Hrvaške Anteju Paveliću.
Franco je umrl leta 1975. Pred svojo smrtjo je obnovil monarhijo, država pa je po njegovi smrti uvedla demokratični večstrankarski sistem. Nekdanji podporniki Francovega režima so se po koncu diktature znašli v novih, desno usmerjenih strankah. Tako je nekdanji Francov notranji minister Manuel Fraga Iribarne, ki je bil osebno odgovoren za usmrtitve političnih nasprotnikov v času Francove diktature (leta 1963 je med drugim pred strelski vod na ogorčenje tujine poslal komunističnega voditelja Juliana Grimaua, ki naj bi med drugim v času državljanske vojne sodeloval pri mučenju političnih nasprotnikov), ustanovil zdaj vladajočo Ljudsko stranko.
Zatiranje Kataloncev in Baskov se je po koncu diktature končalo, deželi sta dobili tudi določeno stopnje regionalne avtonomije. A jima Španija, ki je precej centralizirana država, odreka pravico do samoodločbe. Precej ostrejša politika v primerjavi z Veliko Britanijo, zibelko sodobne demokracije in parlamentarizma, ki te pravice ne odreka Škotom ali Valižanom.
Španska izkušnja naredi iz Orwella odločnega nasprotnika Sovjetske zveze
Zaradi svoje katalonske izkušnje je Orwell, ki se je še vedno imel za socialista, postal oster nasprotnik Sovjetske zveze in komunizma.
Leta 1941 se je Orwell zaposlil na BBC, a je leta 1943 to službo pustil in začel pisati politično basen Živalska farma (Animal Farm). Navdih zanjo je poleg njegovih osebnih izkušenj verjetno tudi knjiga Izdana revolucija, ki jo je leta 1936 napisal Lev Trocki. Ta je bil eden od vodilnih boljševiških revolucionarjev, ki je po Stalinovem prihodu na oblast zbežal iz Sovjetske zveze.
Revolucionarji, ki so izdali revolucijo
Trocki, ki ga je leta 1940 v Mehiki umoril Stalinov agent, je v knjigi trdil, da je oblast v Sovjetski zvezi prevzela birokracija in da bo ta, če je ne bodo vrgli z oblasti z novo politično revolucijo, prej ali slej obnovila kapitalizem.
Lev Trocki (tudi Leon Trocki).
Kritike Trockega na račun zbirokratizirane Sovjetske zveze so bile navdih tudi za knjigo Novi razred, ki jo je leta 1957 objavil Črnogorec Milovan Djilas, še en razočaran in od nekdanjih tovarišev odrinjen komunistični revolucionar. Trockistične oziroma Djilasove graje komunističnih oblastnikov, ki izdajajo ideale revolucije, so verjetno vplivale tudi na članke slovenskega oporečnika Jožeta Pučnika (kritika kulta osebnosti, zbirokratiziranosti …). Pučnik je po dveh zapornih kaznih šel v Zahodno Nemčijo in postal dejaven socialdemokrat.
Izdajalske revolucionarje, ki po prevzemu oblasti prevzamejo lastnosti in metode oblastnikov, ki so jih vrgli z oblasti, je Orwell v svoji politični satiri upodobil s pomočjo živalskih likov.
Vse živali so enake, a nekatere živali so bolj enake kot druge
V Živalski farmi živali na kmetiji v uporu (namig na oktobrsko revolucijo leta 1917, op. p.), ki ga vodijo prašiči, pod sloganom Vse živali so enake poženejo lastnika s kmetije in prevzamejo oblast.
A sčasoma oblast na kmetiji na račun drugih živali prevzamejo prašiči, ki postajajo vse bolj podobni ljudem in stari uporniški slogan preoblikujejo v novega: Vse živali so enake, a nekatere živali so bolj enake kot druge.
Prvič izkusi bogato življenje, a ne za dolgo
Živalska farma je bila velika uspešnica in je v kolonialni Indiji rojenemu Orwellu, ki se je večino življenja otepal revščine in pogosto živel v pomanjkanju, omogočila spodobno meščansko življenje.
A preteklo pomanjkanje, telesna šibkost zaradi hude rane v španski državljanski vojni in njegovo strastno kajenje so terjali svoj davek – leta 1945 so pri Orwellu odkrili jetiko.
Temna slika totalitarne prihodnosti
Hudo bolni Orwell je začel pisati novo zgodbo, kritično do komunistične Sovjetske zveze – roman 1984 (Nineteen Eighty-Four ). Ta je izšel leta 1949 in je tako kot Živalska farma postal prodajna uspešnica.
V romanu je Orwell opisal zelo temačno sliko Velike Britanije v letu 1984. Velika Britanija, preimenovana v Airstripe One, je del veledržave z imenom Oceanija, ki je v nenehni vojni z drugima preostalima veledržavama sveta (Evrazijo in Vzhodno Azijo).
Veliki brat vas opazuje in nadzoruje
V Veliki Britaniji vlada Angleška socialistična stranka (s kratico Ingsoc), ki je vzpostavila totalitarno policijsko državo, ki v popolnosti nadzoruje prebivalstvo. Na čelu te totalitarne države je Veliki brat (Big Brother), ki je v Orwellovem opisu podoben Stalinu. Te slike mračne družbe, ki nadzoruje in omejuje posameznika, se je oprijela oznaka orwellovstvo, a se k sreči tako črnogledo, kot je opisana v romanu, vsaj na evropski celini ni nikjer docela in nepovratno uresničila.
Glavni junak romana je Winston Smith, ki je zaposlen na ministrstvu za resnico, kjer za nazaj spreminja časopisne članke, da so vedno v skladu s partijsko razlago zgodovine. Smith, ki se poveže z Julio, upornico od pasu navzdol, kot jo opiše, se skuša upreti sistemu, a njegov brezizhodni upor, pričakovano, spodleti.
3