Vatikan odprl katakombe, v katerih so naslikane duhovnice

Vprašanje o ženskem duhovništvu je zelo staro. Po izvolitvi novega papeža so katoliške skupine, večinoma ameriške, ki zahtevajo, da bi tudi v Rimskokatoliški cerkvi uvedli duhovnice, povzdignile glas.

Spreminjanje pogleda na ženske v Cerkvi A tej ideji v Vatikanu tudi reformisti na čelu s papežem Frančiškom niso naklonjeni. Po drugi strani pa ravno papež Bergoglio odpira vprašanja, ali je zdajšnja vloga ženske v Cerkvi primerna. Zato je prekršil liturgična pravila, kar mu nekateri zelo zamerijo, in na veliki četrtek umil noge ne le moškim, ampak tudi ženskama.

Papež Bergoglio meni, da je Bog na poseben način, z materinstvom, človeka zaupal – ženski. Obenem opozarja, da lahko katoliki pri tem naletijo na dve nevarnosti: omejevanje ženske vloge samo na materinstvo in emancipacijo, ta njeno vlogo zoži na nadomeščanje moškega. Izjavil je tudi, da mu je všeč, ker je beseda Cerkev ženskega spola: "Cerkev je ženska, je mati, to je nekaj lepega."

Katakombe burijo duhove A taka stališča liberalnih katoliških skupin, ki se zavzemajo za žensko duhovništvo in istospolne poroke, ne zadovoljuje. Združenje rimskokatoliških duhovnic, ki deluje v Ameriki, kljub vatikanski ekskomunikaciji (izobčenju) še naprej zahteva, da jih Vatikan prizna kot enakopravne duhovnikom. Ob odprtju katakomb so članice zato izrazile veliko zadovoljstvo.

Vatikan je ob ponovnem odprtju katakomb v središču Rima, v katerih so pokopali tudi nekaj papežev, v njih pa je tudi najstarejša upodobitev Device Marije z detetom Jezusom (iz leta 230‒240), njihov ogled omogočil tudi na spletu. Gre namreč za "kraljico med katakombami", kot so 13 kilometrov izkopanih podzemnih hodnikov opisovali obiskovalci.

Bolj kot najstarejša upodobitev Božje matere pa duhove burita prizora, ki ju številni prepoznajo kot jasno sliko, da so v prvih krščanskih obdobjih imeli duhovnice. Na enem prizoru skupina žensk za mizo praznuje, kar je videti kot evharistični obred, maša. Na drugem pa je ženska oblečena v liturgična oblačila in z dvignjenimi rokami blagoslavlja. V Vatikanu pravijo, da ne gre za mašo, ampak pogrebščino, in za običajno molitev, ne pa duhovniški blagoslov.

Diakonise V zgodovini krščanstva sicer lahko govorimo o svojevrstnem ženskem duhovništvu, saj so v prvih stoletjih obstajale diakonise. Diakonsko posvečenje je prva stopnja mašniškega posvečenja. Običajno je to posvečenje na vrsti kako leto pred mašniškim, v praksi pa diakoni berejo evangelij, pridigajo, obhajajo, poročajo in pokopavajo. Le maše ne morejo darovati in ne spovedovati.

Diakonise so skrbele zlasti za revne, vdove in sirote. Velikokrat so tudi pripravljale katehumene na sprejem krsta. Diakoniso omenja tudi Sveto pismo – apostol Pavel govori o sestri Fojbi, diakonisi v Kenrejah. Diakonise so v krščanskem življenju obstajale le v prvem tisočletju, potem so prakso opustili. Ženske pa so svoje poslanstvo lahko opravljale v številnih ženskih redovniških skupnostih.

Kakorkoli že, nobenih znakov ni, da bi Vatikan sledil zgledu nekaterih protestantskih cerkva, kjer poznajo ne le duhovnice, ampak tudi škofinje. Prav zaradi tovrstnih reform so se nekateri protestanti, posebej v Veliki Britaniji, zadnja leta tudi že vrnili pod okrilje Rima. Rimskokatoliška cerkev pa si tudi že dolgo želi zbližati s pravoslavnimi kristjani, ti žensko duhovništvo še bolj odločno odklanjajo. Njihov glavni argument je, da je Kristus za svoje apostole izbral same moške.