Usodni 15. september, ki je zamajal svet

Dan, ko je šla v stečaj 158 let delujoča banka Lehman Brothers, se sprva ni zdel usoden. Tudi nihče – od bankirjev in ekonomistov do politikov – ni pričakoval, da bo imel stečaj pomembne posledice. To ni bil veliki pok, ki bi bil vsem opazen.

Najdražja napaka stoletja? Šele čez nekaj tednov, ko je propad banke sprožil domino učinek, ki se je kazal v padcu medsebojnega zaupanja na finančnem trgu, je prišlo spoznanje, da je stečaj sprožil finančni cunami in zaostril svetovno finančno krizo. Za nasprotnike stečaja je, kot piše Frankfurter Allgemeine Zeitung (FAZ), propad banke napaka stoletja oziroma najdražja napaka 21. stoletja. Država bi po njihovem morala dati denar, ki bi obdržal banko pri življenju, ne pa jo poslati v stečaj. Tudi številni, ki so v začetku podpirali stečaj, so se pozneje spraševali, ali ne bi bila rešitev banke cenejša izbira za svetovno gospodarstvo.

Najhujša kriza po letu 1929 Ameriški borzni indeks Dow Jones, na primer, je v pol leta od stečaja Lehman Brothers izgubil 43 odstotkov vrednosti, nemški Dax 41. Različne finančne institucije v različnih državah so potrebovale državni denar, če so hotele preživeti. Kaj takega se ni zgodilo od svetovne gospodarske krize leta 1929.

Drugi, predvsem ekonomisti, ki ne prihajajo iz bančništva, pa so prepričani, da je bil stečaj pravilna rešitev. Nemški ekonomist Stefan Homburg tako poudarja, da je bila odločitev za stečaj pravilna, saj nihče, ki posluje lahkomiselno in tvegano, ne sme biti zagotovo prepričan, da ga bo država vedno reševala iz težav.

Če bi država rešila Lehman Brothers, tako kot je marca 2008 rešila ameriško investicijsko banko Bear Stearns in julija hipotekarni instituciji Fannie Mae in Freddie Mac, bi vsi mislili, da bodo rešili vsakogar, ugotavlja Homburg za FAZ, ki še meni, da so s stečajem poslovnežem sporočili, da načelo, da se dobički privatizirajo, izgube pa socializirajo, ne velja več stoodstotno.

Lehman Brothers ni vzrok krize, ampak njena posledica Poleg tega, kot za frankfurtski časnik opozarja najbolj znani nemški ekonomist Hans-Werner Sinn, napaka stoletja ni stečaj Lehman Brothers, ampak deregulacija bank. Kriza bi se tako ali tako enkrat zaostrila, če ne skozi stečaj te banke, pa po kakšni drugi poti.

Vsekakor stečaj Lehman Brothers ni vzrok svetovne finančne krize, ampak posledica. Naglavni greh, kot med drugim ugotavlja tudi čilski liberalec Axel Kaiser, je bil nepremičninski balon oziroma mehurček v ZDA. Banke so namreč v času nizkih obresti po letu 2000 hipotekarna posojila dajale ljudem, ki si hiš niso mogli privoščiti.

Nepremičninski mehurček poči – začetek krize Težave so nastale, ko je začela rasti inflacija, saj so morale centralne banke dvigniti obrestne mere in zmanjšati količino denarja na trgu. In ko so storile to, je nepremičninski mehurček počil.

Številni ljudje, ki so prej jemali posojila, jih zdaj zaradi višjih obrestnih mer niso mogli več vračati. Zato so jim banke zaplenile hiše in jih prodale na trgu. Ker pa cena prodanih hiš ni bila tako visoka, kot so banke predvidevale, so imele izgube tudi banke. Tudi Lehman Brothers je zašel v težave zaradi velike izpostavljenosti vrednostnim papirjem na podlagi hipotek.

Katastrofalni učinki propada Lehman Brothers je potem sprožil večji poseg držav v reševanje bank – oktobra istega leta so v ZDA potrdili 700 milijard ameriških dolarjev vreden sveženj pomoči bankam, sledili so jim tudi v Nemčiji, Franciji, na Japonskem … Kot opozarjajo številni, propad Lehman Brothers ni prestrašil samo bankirjev, ampak tudi politike. Ti so zaradi strahu pred posledicami stečajev bank v veliki meri postali talci bankirjev.

Kriza potisne evro na rob prepada Del svetovne finančne krize, ki je izbruhnila leta 2008, je tudi evropska dolžniška kriza oziroma kriza evra. Finančna kriza je resno zamajala vrsto držav na stari celini. V kot so bile stisnjene Irska, Islandija, še zlasti pa južnoevropske države t. i. olivnega pasu: Grčija, Portugalska, Ciper, Španija, tudi Italija. Med kriznimi državami je tudi Slovenija.

Najgloblje je padla v krizo Grčija, ki je postala tako rekoč simbol krize in njenega reševanja. Do zdaj so Mednarodni denarni sklad (MDS) in države evroobmočja Grčiji v dveh svežnjih pomoči dale okoli 250 milijard evrov, pomoč so do zdaj dobile tudi Portugalska, Irska, Ciper in Španija.

Dolžniška kriza je pahnila obstoj evra v negotovost in sprožila socialne nemire v kriznih državah. Glede načina reševanja krize so se lomila kopja, ali je varčevalna politika, katere zaščitni znak je postala nemška kanclerka Angela Merkel, prava pot ali samo zaostruje in poglablja krizo.

Kriza je do zdaj svetovno gospodarstvo stala osem bilijonov evrov V reševanje evra in kriznih južnoevropskih držav se je dejavno vključila Evropska centralna banka (ECB) z odkupovanjem državnih obveznic. S tem so zlasti nezadovoljni Nemci, ki jih je strah, da bodo postali glavni plačniki dolžniške krize, ki so jo zakuhale južnoevropske države. Nemci so tudi previdni glede načrtovane bančne unije, saj se bojijo, da bo reševanje južnoevropskih bank padlo na pleča nemških varčevalcev.

Svetovna finančna kriza je, kot ugotavljajo v DZ Banki in Berenger Banki, od leta 2008 svetovno gospodarstvo stala do osem bilijonov evrov, pri čemer je ena od največjih poraženk prav Nemčija. Ta je utrpela 496 milijard evrov škode, kar na primer predstavlja 19 odstotkov nemške gospodarske aktivnosti leta 2012, piše Die Welt.