Turčiji grozi padec v brezno

Turčija, ki jo zadnje mesece pretresa politična nestabilnost (lanski protesti, nedavne obtožbe korupcije), je dolga leta veljala za primer muslimanske države, ki je dokazala – še zlasti odkar so od leta 2003 na oblasti v Ankari zmerni islamisti pod vodstvom Recepa Tayyipa Erdogana –, da je mogoče združiti islam, demokracijo in gospodarski napredek.

Visoka gospodarska rast v Turčiji 75,6-milijonska Turčija je po podatkih Svetovne banke glede na bruto domači proizvod (BDP) iz leta 2012 (576 milijard evrov) na 17. mestu na svetu. Manj uspešna je glede na BDP na prebivalca (upoštevana je primerjava kupne moči), saj je bil ta leta 2012 13.394 evrov na prebivalca, kar po lestvici Svetovne banke zadostuje za 54. mesto. Za primerjavo: Slovenija je z 20.057 evri BDP na prebivalca na 34. mestu.

Kljub temu je glede na nedavno preteklost velik napredek, saj ima Turčija nekaj zadnjih let visoko gospodarsko rast (9,2 odstotka leta 2010, 8,5 odstotka leta 2011): leta 2000 je imela Turčija BDP na prebivalca 6.809 evrov, leta 2009 pa 10.642 evrov. Po Eurostatu je imela ta evro-maloazijska država ob Bosporju leta 2001 37 odstotkov povprečja EU, leta 2012 pa že 54 odstotkov.

Velik trgovinski primanjkljaj evro-maloazijske države Gospodarstvo ne glede na politično nestabilnost še vedno raste. V tretjem četrtletju lani je bila po podatkih turškega statističnega urada gospodarska rast 4,4-odstotna. Lani oktobra je bilo v državi 9,7 odstotka nezaposlenih (med mladimi je brezposelnost okoli dvakrat večja) oziroma 139 tisoč več delovno aktivnih kot leto poprej.

Turčija ima velik trgovinski primanjkljaj. Po turških statističnih podatkih je leta 2012 izvozila za 111 milijard evrov, uvozila pa za 173 milijard evrov, primanjkljaj je bil torej okoli 61 milijard evrov. Največ izvaža v Nemčijo (9,6 milijarde evrov), Irak (7,9 milijarde evrov), Iran (7,2 milijarde evrov), Veliko Britanijo (6,6 milijarde evrov) in Združene arabske emirate (5,9 milijarde evrov).

Turčija krepi izvoz v Iran in arabske države V primerjavi z letom 2003, ko je prevzel oblast Erdogan, je Turčija precej povečala izvoz v arabske države in Iran. V Iran na primer za več kot desetkrat. Prej je največ izvažala v evropske države, ZDA in Izrael.

Turčija izvaža kmetijske pridelke (je največja izvoznica lešnikov, saj pridela kar 70 odstotkov svetovne proizvodnje, češenj, fig, marelic, veliko izvozi tudi lubenic, tobaka …), tekstilne izdelke (kar tretjina turške industrijske delovne sile je zaposlena v tekstilni industrije), ladje (četrta največja izdelovalka ladij na svetu), belo tehniko (podjetji Vestel in Beko) … Tudi turška gradbena podjetja so zelo prisotna na Bližnjem vzhodu in Afriki.

Grški scenarij: Turki več porabljajo, kot ustvarjajo Država ob Bosporju največ uvaža iz Rusije (19,4 milijarde evrov), Nemčije (15,6 milijarde evrov), Kitajske (15,5 milijarde evrov), ZDA (10,3 milijarde evrov) in Italije (9,8 milijarde evrov). Največ uvaža strojev, kemikalij, polizdelkov, goriva in opreme za transport.

Temna stran turškega gospodarskega čudeža je, da Turki zadnja leta porabljajo več, kot ustvarjajo. Razliko med porabljenim in ustvarjenim so do zdaj pokrivali tuji finančni vlagatelji. Kaj pa se bo zgodilo, če ti – ali zaradi politične nestabilnosti ali zvišanja obresti na ameriške obveznice – v večjem številu odidejo s turškega trga?

Umikanje tujih finančnih vlagateljev, padec turške lire Da se vlagatelji počasi umikajo iz Turčije, kaže tudi padec vrednosti turške lire v primerjavi z ameriškim dolarjem. Ta je zdaj dosegla dno, saj je treba za dolar odšteti že 2,20 lire. Pred tem je bila zadnja rekordno nizka vrednost pri 2,21 lire za dolar. Septembra lani je bilo treba za dolar odšteti 1,59 lire.

Razvrednotenje turške valute naj bi bilo posledica političnih pretresov zaradi izbruha korupcijskega škandala, v ozadju katerega naj bi bil boj med dvema islamističnima taboroma, Erdoganovim in tistim, ki ga vodil v ZDA živeči pridigar in učenjak Fethulllah Gülen.

Zadnja leta Turki vse manj varčujejo in privarčujejo, namesto tega zapravljajo nad svojimi zmožnostmi. Med Turki se je drastično razširila uporaba kreditnih kartic, ki jih Turki uporabljajo kot posojilni instrument. Tako kot v ZDA zdaj v Turčiji predstavlja poraba 70 odstotkov bruto domačega produkta (BDP).