12. oktobra 1492 je genovski pomorščak Krištof Kolumb, ki je plul pod špansko zastavo, priplul do Bahamov. Mislil je, da je po zahodni poti prišel v Indijo, a je v resnici Evropi odkril novo celino.
Kolumb ni bil prvi Evropejec, ki je priplul do Amerike, že okoli leta 1000 je to uspelo Islandcu Leifu Eriksonu, ki je priplul do današnje Kanade. Pred tem je njegov oče, norveški viking Rdeči Erik, okoli leta 985 odkril Grenlandijo in na njej ustanovil vikinške naselbine.
Svetovnozgodovinski dogodek
Toda za razliko od Kolumbovega odkritja Amerike to niso bili dogodki, ki bi bili svetovnozgodovinskega pomena. Kolumbovo dejanje pa je bilo svetovnozgodovinski dogodek, ki je spremenil potek zgodovine in Evropi omogočil velik razcvet. Zaradi tega ga lahko imamo tudi za najpomembnejšega Evropejca.
Odkritje Amerike omogoči prevlado Evrope nad Azijo
Kolumbovo odkritje je svojevrstni temeljni kamen skoraj popolne evropske prevlade nad svetom v 19. stoletju. Evropa, nekdaj malo pomembno obrobje sveta, je namreč tudi po Kolumbovi zaslugi v poznejših stoletjih prevladala nad velikimi azijskimi velesilami: tremi islamskimi imperiji (Otomanskim, Perzijskim in Mogulskim cesarstvom v Indiji) in Kitajsko.
Kolumbovo odkritje slaba novica za staroselce in afriške sužnje
Odkritju Amerike je sledilo nekaj stoletij dolgo nepretrgano naseljevanje Evropejcev na novo celino. Na drugi strani so velik davek Kolumbovega odkritja plačali Indijanci oziroma ameriški staroselci: njihovo število se je zaradi novih bolezni, ki so jih prinesli Evropejci (obratno je iz novega v stari svet prišel sifilis), in preganjanja, ki se je včasih sprevrglo tudi v načrtno iztrebljanje, zelo zmanjšalo. Zlasti v današnji Latinski Ameriki so se številni staroselci asimilirali s prevzemom španskega jezika in krščanstva.
Za težaško delo v rudnikih in na plantažah (sprva zlasti na plantažah sladkornega trsa) so evropske kolonialne velesile (najprej Portugalci, in sicer leta 1526) začele v Afriki od domačinov in arabskih trgovcev kupovati sužnje. Trgovina z afriškimi sužnji je obstajala že pred odkritjem Amerike, tudi Afričani sami so imeli sužnje. Z odkritjem Amerike pa so afriški trgovci s sužnji dobili nove, evropske "odjemalce" in velik "trg" onkraj Atlantika.
Kolumbova želja po potovanjih
Tako kot številni drugi pomorščaki in odkritelji novih dežel je bil tudi Kolumb po rodu iz Italije. Rodil se je med 26. avgustom in 31. oktobrom 1451 (točen datum rojstva ni znan) v Genovi očetu Domenicu, ki je izdeloval volno in bil lastnik stojnice s sirom. Družina se je nato preselila v bližnji Savone, kjer je oče postal gostilničar. Mladega Krištofa pa je vleklo na morje in v svet. Postal je uslužbenec bogatih genovskih trgovcev in potoval po svetu.
Bil je na egejskih otokih, leta 1477 je plul celo vse do Islandije, Britanije in Irske. Po vrnitvi z Irske se je za nekaj let ustalil na Portugalskem, v takrat vodilni evropski pomorski državi, ki je med drugim odkrivala otoke ob zahodnoafriški obali. Na portugalskih ladjah je tudi plul ob zahodni afriški obali vse do današnje Gvineje.
Svila, začimbe in dišave iz Indije oziroma Azije
Trgovsko blago, ki ga je bila Evropa najbolj željna in je trgovcem prinašalo tudi največ dobička, so bile začimbe in dišave iz Indije (Indija takrat v evropski predstavi ni obsegala samo današnje Indije, ampak vso jugozahodno Azijo, vključno z Indonezijo, kjer so zdaj Dišavni otoki oziroma Moluki, op. p.).
To blago, ki ga je Evropa plačevala s svojimi dragocenimi kovinami (zlato, srebro), je na staro celino prihajalo po kopnem. Še zlasti po padcu Konstantinopla v roke muslimanskim Otomanskim Turkom leta 1453 so predvsem Portugalci želeli do Indije priti po morski poti, okoli Afrike.
Kolumbova ideja: zahodna pot do Azije
Na drugi strani je bil Kolumb dosledni zagovornik zamisli, da bi do Indije prej prišli po zahodni poti, torej čez Atlantik. Za to zamisel je skušal dvakrat navdušiti portugalskega kralja Janeza II., a neuspešno.
Ni bil prvi Italijan, ki je to počel, že leta 1470 je firenški astronom Paolo dal Pozzo Toscanelli portugalskemu kralju Alfonzu V., očetu kralja Janeza II., predlagal, da doseže Dišavne otoke, Kitajsko in Japonsko po morju. Kralj je predlog zavrnil. Že od leta 1460 so imeli namreč Portugalci svojo idejo – do Indije pripluti okoli Afrike in tako uničiti beneški in arabski monopol nad trgovino med Evropo in Azijo.
Portugalci obplujejo Afriko
Še zlasti po tem, ko je portugalski pomorščak Bartolomej Dias leta 1488 priplul do Rta dobrega upanja in je bila vzhodna pot do Indije okoli Afrike tako rekoč na dosegu roke (med letoma 1497 in 1499 jo je uresničil portugalski pomorščak Vasco de Gama), Kolumbovi načrti o zahodni poti niso zanimali nobenega vladarja. Košarico je dobil tako od Genove in Benetk kot od angleškega kralja.
Srečo je poskusil tudi v Španiji. Katoliška vladarja, zakonca kralj Ferdinand II. Aragonski in kraljica Izabela I. Kastiljska, sta ga prvič sprejela leta 1486, a dokončne privolitve ni dobil. Januarja 1492 je spet prišel na njun dvor. Izabela ga je zavrnila, a je posredoval njen mož Ferdinand. Odhajajočega Kolumba so poklicali nazaj in tokrat je dobil privolitev.
Kolumbu uspe prepričati špansko krono
Aprila 1492 so monarha in Kolumb sklenili pogodbo, po kateri bo Genovčan imenovan za Admirala Oceana, dobil bo položaj viceroja (tj. kraljevega namestnika oziroma podkralja) in generalnega guvernerja novoodkritih dežel, dobil častni plemiški naslov don in desetino vseh prihodkov novoodkritih dežel.
3. avgusta 1492 je Kolumb iz Španije s tremi ladjami (Pinta, Niña in Santa Maria) odplul proti Kanarskim otokom. Tam je naložil zaloge in se 6. septembra odpravil na pot čez Atlantik. Ker je imel Kolumb dobro znanje o smeri vetrov na Atlantiku, je izkoristil atlantske vetrove, ki so pihali od vzhoda proti zahodu.
Z vetrom v jadrih proti Indiji
Po petih tednih so pripluli do današnjega Bahamskega otočja. Globoko verni Kolumb je otok, na katerega so stopili prvi Evropejci, poimenoval San Salvador (sl. Sveti odrešenik). Po Bahamih je 28. oktobra odkril še današnjo Kubo (sl. Kocka). Kolumb je sprva celo mislil, da je prišel do Kitajske, a nikjer ni našel dvora kitajskega cesarja.
S Kube je odplul naprej in 5. decembra priplul do otoka, ki so ga domačini imenoval Haiti, sam ga je poimenoval Hispaniola, slovensko Mala Španija. Na Hispanioli je konec decembra ustanovil prvo naselbino Evropejcev v Ameriki – La Navidad. Januarja 1493 je odplul nazaj proti Evropi. Tokrat je šel nazaj po drugi, severnejši poti, saj je hotel izkoristiti vetrove, ki so pihali proti vzhodu.
Španska krona ne spoštuje pogodbe s Kolumbom
Kolumb je pozneje še trikrat plul v Ameriko oziroma na Karibe ter obalo Srednje Amerike in obalo severnega dela Južne Amerike . Leta 1500 se je sprl s kraljem in kraljico, ki sta ga odstavila kot guvernerja in nista spoštovala pogodbe iz aprila 1492. Umrl je 20. maja 1506 v Španiji v Valladolidu.
Po njegovi smrti sta njegova sinova Diego in Fernando vložila odškodninsko tožbo proti španski kroni zaradi nespoštovanja sporazuma iz aprila 1492. Kolumbovi dediči so se s špansko krono pravdali vse do leta 1790. Izkupiček teh pravd je bil zanje dokaj pičel.
Odkritelj nove celine, a tega ni nikoli izvedel
O Kolumbu govorimo kot odkritelju Amerike. Sam se nikoli ni imel za odkritelja nove celine, do smrti je bil prepričan, da je priplul do Indije oziroma do današnje Indonezije. Domačine je poimenoval Indios, torej kot Indijce oziroma Indijance. To ni bilo samo njegovo mnenje, tudi Evropejci so dežele, ki jih je odkril Kolumb, najprej imeli za del Indije.
Še po tem, ko je Firenčan Amerigo Vespucci, ki je med letoma 1499 in 1502 plul pod portugalsko zastavo v današnjo Južno Ameriko, začel zagovarjati mnenje, da to ni Indija, ampak nova celina (sam jo je poimenoval Novi svet, latinsko Mundus Novus), so bili številni prepričani, da so dežele, do katerih je plul Kolumb in tudi današnja Severna Amerika, del Indije oziroma Azije. Pozneje so novo celino, ki jo je odkril Kolumb, poimenovali Amerika po Amerigu (lat. Americusu) Vespucciju.