To je mož, ki je žrtvoval nemško "atomsko bombo"

Kohl se je rodil 3. aprila 1930 v katoliški družini v mestu Ludwigshafen v nemški zvezni deželi Porenje-Pfalško. Že kot mladenič se je priključil krščanskim demokratom. Njegova politična kariera je bila zelo strma.

Najmlajši premier zvezne dežele Pri 39 letih je postal ministrski predsednik Porenja-Pfalškega in s tem tudi najmlajši premier katere od nemških zveznih dežel. A se še ni ustavil, saj ga je začel mikati položaj zahodnonemškega kanclerja.

Leta 1976 je končal kariero vodje zvezne dežele in vodil tedaj opozicijsko krščansko Unijo (Krščanskodemokratska unija CDU in bavarska Krščansko socialna unija CSU) na zveznih volitvah.

Prepričljivo zmagal, a ostal brez kanclerskega položaja Krščanska unija je bila zmagovalka volitev in z 48,6 odstotka osvojenimi glasovi dosegla do takrat svoj drugi najboljši izid v zgodovini (več ji je uspelo le leta 1952, ko je pod kanclerjem Konradom Adenauerjem dosegla 50,2 odstotka glasov).

A ker je Kohlova Krščanska unija za las zgrešila absolutno večino v nemškem zveznem parlamentu, je še naprej vladala koalicija med socialdemokrati in liberalci, ki jo je vodil Helmut Schmidt.

Premeteni umik pred Bavarcem Na naslednjih volitvah Kohl ni bil kanclerski kandidat. Umaknil se je svojemu ostremu kritiku, vodji bavarske CSU Franzu Josefu Straußu. Ta se je na zveznih volitvah leta 1980 slabo odrezal, saj je dosegel najslabši izid krščanske Unije na zveznih volitvah.

Kohl se je s tem odkrižal svojega največjega tekmeca in kritika v lastnem taboru. Ni mu bilo treba dolgo čakati, saj se je začela rdečo-rumena koalicija krhati. Nemški svobodni demokrati oziroma liberalci – stranka FDP – so se namreč obrnili v desno in sprejeli zelo protržni oziroma neoliberalni program.

Kohl postane nemški kancler V koaliciji je počilo, nemški liberalci pa so podprli konstruktivno nezaupnico, s katero je oktobra 1982 Kohl postal šesti nemški povojni kancler.

Že marca 1983 pa so šli Zahodni Nemci na predčasne volitve, na katerih je Kohlova krščanska Unija s 48,8 odstotka prepričljivo zmagala in znova oblikovala koalicijo z liberalci.

Z roko v roki z Mitterrandom Kohl je kot kancler vodil proevropsko politiko oziroma politiko sprave s Francijo in skušal doseči zbližanje odnosov s komunistično Vzhodno Nemčijo.

Septembra 1984 sta tako Kohl in francoski socialistični predsednik Francois Mitterrand z držanjem za roko na vojaškem pokopališču v Verdunu demonstrirala nemško-francosko spravo.

Združevanje obeh Nemčij Leta 1987 je Erich Honecker, voditelj komunistične Vzhodne Nemčije, obiskal Zahodno Nemčijo. S tem je postal prvi vzhodnonemški voditelj, ki je obiskal kapitalistično Zahodno Nemčijo.

Velike spremembe, ki so se konec osemdesetih let prejšnjega stoletja dogajale v vzhodnoevropskih komunističnih državah, pa so omogočile uresničitev Kohlovih želja o združeni Nemčiji. Vrelo je namreč tudi med ljudmi v Vzhodni Nemčiji.

Padec berlinskega zidu Leta 1989 so ljudje množično bežali prek drugih komunističnih držav na Zahod in množično demonstrirali po vzhodnonemških mestih. Vzhodnonemška partija je popustila in novembra 1989 odprla mejo z Zahodno Nemčijo (ta dogodek je znan pod imenom padec berlinskega zidu). Marca 1990 so sledile prve vzhodnonemške demokratične volitve, na katerih so slavili zagovorniki združitve z Zahodno Nemčije. Križem rok ni stal niti Kohl, ki si je prizadeval za čimprejšnjo združitev obeh Nemčij.

Francoski pogoj za združitev Nemčije: konec nemške marke Pri tem je moral streti tudi odpor Francije in Velike Britanije, ki sta se bali prevelike moči združene Nemčije. Francoski pogoj za strinjanje z združitvijo je bila uvedba skupne evropske valute. Francozi so bili prepričani, da bodo s skupno evropsko valuti (pozneje je dobile ime evro) omejili nemško moč.

Z močno nemško marko je bil še posebej obseden Mitterrand, saj jo je označeval za nemško atomsko bombo. Kohl se je strinjal s francoskim pogojem in žrtvoval nemško marko za združeno Nemčijo.

Združitev Nemčij Oktobra 1990 so se Kohlove sanje uresničile – nastala je združena Nemčija, združitev delov Nemčije, ki sta bila ločeni od konca druge svetovne vojne. Kohl je dobil oznako Vater der Einheit (Oče enotnosti).

Kohl je na krilih navdušenih Nemcev decembra 1990 znova zmagal na volitvah. Toda združitev obeh Nemčij – uspešne, kapitalistične Zahodne Nemčije ter gospodarsko manj uspešne in revnejše Vzhodne Nemčije – je kmalu prinesla gospodarske težave.

Visoka cena nemškega združevanja Stroški združitve so bili veliki (z zahoda so na vzhod združene države tekle milijarde mark), naraščati je začela brezposelnost (velika je bila zlasti v tako imenovanih novih deželah, kjer so propadla nekdanja komunistična državna podjetja).

Leta 1994 je Kohl še enkrat zmagal, a tokrat tesno. Leta 1996 je že premišljeval, da bi prepustil svoj položaj Wolfgangu Schäubleju, ki so ga vsi videli kot njegovega naslednika.

Kohla premaga socialdemokratski izzivalec Schröder A se je, kot je razkrila nedavna objava celotnega televizijskega intervjuja s Kohlom iz leta 2003, premislil in ostal kancler. Dvomil je namreč, da bi Schäubleju uspelo izpeljati odpravo nemške marke in uvedbo evra.

Evro je bil uveden leta 1999, že leto prej pa se je moral z oblasti posloviti Kohl. Po šestnajstih letih vladanja ga je premagal socialdemokratski izzivalec Gerhard Schröder. Ta je nato sestavil koalicijo med socialdemokrati in zelenimi.

Afera z nezakonitimi donacijami Nad Kohlom pa so se začeli zgrinjati vse bolj temni oblaki. Jeseni 1999 je izbruhnila afera glede nezakonitih donacij nemškim krščanskim demokratom. Kohl je za donacije v višini 2,1 milijona nemških mark vedel.

Afera in molk o tem, kdo so donatorji, sta Kohla leta 2000 stala položaj častnega predsednika krščanskih demokratov (leta 1998 je predsednik CDU postal Schäuble, Kohl pa je postal častni predsednik).

Merklova z napadom na Kohla na vrh CDU Afero je še najbolj izkoristila Angela Merkel. Ta je dolgo časa veljala za "Kohlovo deklico", torej njegovo varovanko. A decembra 1999 je v nemškem časniku Frankfurter Allgemeine Zeitung objavila pismo, v katerem je zahtevala distanciranje stranke od Kohla. Nekaj mesecev pozneje se je že povzpela na vrh CDU.

Da je Kohl še zdaj jezen na Merklovo, ki od leta 2005 vodi Nemčijo, kažejo odlomki iz njegove knjige Aus Sorge um Europa (sl. Iz skrbi za Evropo). V njej je zapisal, da Merklova, ki prihaja iz nekdanje Vzhodne Nemčije, sploh ni znala jesti z nožem in vilicami.

Kohlovi ženi Knjigo, v kateri si je dal duška, je Kohl napisal s pomočjo druge žene, 34 let mlajše Maike Kohl Richter. Nekdanji kancler je namreč po padcu po stopnicah leta 2008 doživel močan pretres možganov. Od takrat je na invalidskem vozičku, težko tudi govori.

Kohlova prva žena je bila Hannelore Kohl. Z njo se je poročil leta 1960. V zakonu sta se jima rodila sinova Walter in Peter, ki zadnja leta nimata več stikov z očetom. Hannelore je leta 2001 naredila samomor.

Trpljenje mlade Hannelore Njena zgodba je dokaj trpka. Ko je bila stara dvanajst let, jo je leta 1945 posilila skupina sovjetskih vojakov, po posilstvu pa so jo vrgli skozi okno. "Kot vrečo cementa," je sama opisala to dejanje.

Pri padcu si je poškodovala hrbtenico, posledice poškodbe pa so jo spremljale vse življenje. Zadnja leta življenja se je borila z boleznijo, ki je povzročala alergijo na sončno svetlobo. Na koncu je iz hiše odhajala le ponoči.

Kohlovo božično darilo Sloveniji Kohl je izjemno pomemben tudi za slovensko zgodovino. Bil je namreč eden od največjih zagovornikov mednarodnega priznanja Slovenije. Nemčija je bila prva država EU in tudi prva med pomembnimi državami, ki je priznala osamosvojeno Slovenijo.

Nemčija je Slovenijo priznala 19. decembra 1991 – priznanje je začelo veljati 15. januarja 1992. Ta nemška poteza je bila velik pritisk na države znotraj EU, ki so se bolj obotavljale, da so na koncu tudi same priznale našo državo.

Slovensko odlikovanje za Kohla Zaradi teh zaslug je Slovenija leta 2006 Kohlu vročila najvišje državno odlikovanje – red za izredne zasluge na diplomatskem mednarodnem področju.