Sobota, 24. 9. 2022, 12.42
1 leto, 10 mesecev
To je razlog, da je v ospredju volilne kampanje v Italiji vojna v Ukrajini
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,78
8
Skratka, padec Draghijeve vlade je bil posledica strankarskih računov, kako in kdaj se jim izplača začeti predvolilno kampanjo. Ukrajinsko vprašanje je bilo, kot rečeno, vseskozi v središču. Še več, izrisovalo je bolj natančno podobo zdajšnjega političnega spektra. Pred volitvami je italijanski politični spekter namreč dokaj razcefran.
Eden od pomembnejših ključev razumevanja volilne kampanje v Italiji, ki se je pred nedeljskimi parlamentarnimi volitvami iztekla v petek, je nedvomno vojna v Ukrajini. Pa ne samo zato, ker je od februarja prva tema na političnem rokovniku. Vprašanje ruske agresije v Ukrajini je namreč izostrilo razlike in podobnosti med posameznimi političnimi silami na levi in na desni. Najprej moramo pri tem pojasniti, da so strankarski spori prav glede ukrajinskega vprašanja dejansko sprožili jutrišnje volitve.
Vlada Maria Draghija je namreč padla pri vprašanju oboroževanja ukrajinskih sil. Sredi poletja je Gibanje petih zvezd, največja parlamentarna skupina v tem sklicu, pojasnilo, da ne bo podprlo Draghijeve odločitve o nadaljnjem pošiljanju orožja Kijevu. Na odločitev je sicer vplivalo predvsem dejstvo, da je stranka po javnomnenjskih anketah doživljala hud padec priljubljenosti med volivci in se morala zato odločiti za "šok terapijo".
Draghi je po tej odločitvi največjega partnerja v vladni koaliciji napovedal odstop, češ da ni več pogojev za delovanje vlade narodne enotnosti, ki je pospremila njegov vstop na italijansko politično prizorišče v začetku leta 2021. Svoje stališče je nato nekoliko omilil in se po enotedenskem premisleku ponovno predstavil parlamentarnim silam s predlogom za nov dogovor. Takrat pa so svoj glas podpore odtegnili v desnosredinski Ligi s Salvinijem in stranki Forza Italia z Berlusconijem, češ da nočejo več sodelovati v vladi z Gibanjem petih zvezd. To je bil scenarij, v katerem so se rodile zdajšnje predčasne volitve.
Andrej Černic
Leva sredina. Kdo je kdo?
Skratka, padec Draghijeve vlade je bil posledica strankarskih računov, kako in kdaj se jim izplača začeti predvolilno kampanjo. Ukrajinsko vprašanje je bilo, kot rečeno, vseskozi v središču. Še več, izrisovalo je bolj natančno podobo zdajšnjega političnega spektra. Pred volitvami je italijanski politični spekter namreč dokaj razcefran. To je za levosredinske stranke sicer stalnica in to se ponavlja tudi letos. Zaradi umika podpore Draghijevi vladi je dokončno propadla že dogovorjena povezava med Demokratsko stranko in Gibanjem petih zvezd. Demokrati so tradicionalna stranka, ki izhaja iz dolgoletne tradicije nekdanje Komunistične partije in je v zadnjih 30 letih doživela veliko preobratov ter dobila zdajšnjo obliko pred nekaj več kot petnajstimi leti z združitvijo zmernih levičarjev in sredincev. Gibanje petih zvezd pa je precej bolj sodobno. Nastalo je kot protisistemsko protestniško gibanje leta 2008, v parlament je prvič vstopilo leta 2013, leta 2018 je postalo prva parlamentarna sila.
Vstop v različne vlade je s seboj prinesel seveda tudi preobrat iz protisistemske v sistemsko stranko, posebej v zadnjem obdobju, ko so od leta 2019 vladali najprej z Demokratsko stranko in bili nato del Draghijeve koalicije. Zadnji preobrat na temo oboroževanja Ukrajincev je izvedel zdajšnji predsednik Conte v želji, da bi ponovno nekoliko bolj pridobil status protisistemskega igralca. Zaradi tega je propadel dogovor z Demokrati, ki pa so bili najbolj institucionalna in Draghiju najbolj zvesta sila. Gibanje petih zvezd se je vsekakor v zadnjih mesecih čedalje bolj odločno predstavljalo kot politična sila z levega spektra.
Na volitvah se ob omenjenih strankah predstavlja tudi sredinski pol, ki ga sestavljata stranki dveh nekdanjih vidnih članov Demokratske stranke. Nekdanji vodja Demokratov Matteo Renzi in evroposlanec, ki je bil na zadnjih evropskih volitvah izvoljen na listi Demokratske stranke, Carlo Calenda sta sestavila nov politični tabor, ki sta ga opredelila kot sredinskega. V predvolilni tekmi sta se na določeni točki tudi že povezala z Demokratsko stranko za sklenitev dogovora, a sta potem od tega dogovora tudi odstopila. Razlog je bil v tem, da se vodja Demokratov Letta ni hotel odpovedati sodelovanju s sicer manjšimi silami skrajne levice.
Desna sredina. Kdo je kdo?
Desna sredina se, tako kot večkrat do zdaj, predstavlja enotno. Stranke Fratelli d'Italia, Liga in Forza Italia so sklenile predvolilni dogovor in se tako predstavljajo kot koalicija, ki ima v predvolilnih anketah tudi precejšnjo prednost pred preostalimi tekmeci. Enotnost pa je samo na papirju, saj se njihovi vodje Giorgia Meloni, Matteo Salvini in Silvio Berlusconi niso dogovorili niti o tem, kdo bi prevzel premiersko mesto. Melonijeva se kot vodja stranke z najvišjo podporo že vidi na mestu prve premierke v več kot 75-letni zgodovini italijanske republike. To mesto seveda mika tudi Salvinija, ki pa ima – tako kaže do zdaj – precej manjšo podporo. Berlusconi zaradi starosti (86 let) in manjše podpore na položaj premierja seveda ne meri več.
Tudi tukaj gre nekoliko uokviriti zgodovino gibanj. Fratelli d'Italia so nastali leta 2012, potem ko je s političnega prizorišča izginilo Nacionalno zavezništvo, naslednik skrajno desničarskega Italijanskega socialnega gibanja (v njem so bili številni nasledniki fašističnega režima). Liga se je rodila v začetku devetdesetih let kot avtonomistično gibanje, ki mu je Salvini dal povsem suverenistični pridih. Stranka Forza Italia pa je prav tako nastala v začetku devetdesetih in bila pod vodstvom Silvia Berlusconija dalj časa vodilna v desnosredinskem taboru.
Ukrajinsko in rusko vprašanje
A vrnimo se k zdajšnji volilni kampanji. O vplivu, ki ga ima na predvolilno tekmo ukrajinsko vprašanje, zgovorno priča dogajanje v prejšnjem tednu. V razgibano predvolilno vzdušje je namreč kot strela z jasnega prišla vest o ameriškem dosjeju, ki naj bi razkrival, koga in v kakšni meri je finančno podpirala Rusija. Zadevo je v Italiji sprožil dnevnik La Repubblica, češ da je del sredstev iz Moskve prišel tudi do nekaterih političnih strank v Italiji. Zadeva je sicer nekoliko razvodenela v naslednjih dneh. Ameriški zunanji minister Antony Blinken je italijanskemu premierju Mariu Draghiju dejal, da iz zbrane dokumentacije ne izhajajo transakcije, ki bi iz Moskve šle v smeri Rima. To vprašanje je vsekakor sprožilo politični vihar v Italiji. Politiki in politične sile, ki so gojile prijateljske odnose s Kremljem in ki so s Putinom sodelovale, so danes sestavni del vseh koalicij, levih in desnih.
Liga je bila leta 2019 vpletena v afero, ko so italijanski mediji razkrili, da so del Salvinijeve predvolilne kampanje financirale ruske energetske družbe, ki so bile zelo blizu Kremlju. Salvini je bil v zadnjem obdobju tudi politični igralec z daleč najtesnejšimi stiki z Moskvo. Liga je pred leti sklenila dogovor s Putinovo Enotno Rusijo. Kot že povedano je v zadnjih mesecih tudi Gibanje petih zvezd pod pritiskom javnosti zaradi svojega nasprotovanja nadaljnjemu oboroževanju Ukrajine. Prav na to temo se je v stranki zgodil najhujši zlom do zdaj. V poletnih mesecih je stranko zapustil zunanji minister Di Maio, ki se ne strinja s Contejevo politiko. Sledil mu je lep del poslancev in senatorjev. Di Maio je Conteja napadel, da koketira s Putinom. V Demokratski stranki se morajo spopadati z očitki, da se povezujejo z levimi silami, ki imajo do Putina in Rusije večkrat dvoumne odnose.
Berlusconi je v svojem političnem zenitu kot predsednik vlade večkrat gostil Putina v svojih vilah, ga imenoval za demokrata in postavljal za zgled učinkovitosti. Ob vsem tem velja poudariti, da so seveda čisto vsi italijanski premierji v zadnjih dvajsetih letih imeli stike s Putinom, vse italijanske vlade pa so s Kremljem sklepale dogovore. Navsezadnje je bila na področju plina Italija po Nemčiji od Rusije najbolj odvisna država. Morala bi biti celo glavni partner Gazproma pri projektu Južni tok (različica Severnega toka po Črnem morju), ki se nato ni izvedel.
Nerazrešene zagate desne sredine
V prejšnjem tednu pa je predvolilno kampanjo razgibal tudi odhajajoči premier Draghi, ki si je privoščil nekaj manj institucionalnih komentarjev. Ob odhodu se mu je namreč nekoliko bolj razvezal jezik. Potrdil je, da iz ameriškega dosjeja ne izhajajo neposredne povezave med Moskvo in Rimom. K temu pa je dodal, da obstajajo ruski pritiski na italijanske politične sile, a da je italijanska demokracija močnejša od tega in od vseh najetih lutk. Očitno je imel v mislih politične veljake, ki so se v zadnjem obdobju najbolj približali Putinu. Pa ne samo to, v dneh po tem, ko se je Evropski parlament izrekel proti Orbanu, je poudaril tudi zavezanost Rima jedrni Evropi in ne madžarskemu modelu. Puščica, ki je bila namenjena Giorgii Meloni, je vsekakor razkrila že omenjena nesoglasja znotraj desne sredine, ki jih trije voditelji poskušajo pomesti pod preprogo predvolilnega dogovora. Poglejmo podrobneje.
Skupne izjave proti Viktorju Orbanu, ki jo je prejšnji teden podprl Evropski parlament, nista podprli dve od treh italijanskih desnosredinskih strank. Stranki Liga in Fratelli d'Italia sta glasovali proti obsodbi madžarskega premierja v skladu s svojimi že znanimi stališči. Na tej točki pa se je odmevno oglasila še tretja stranka v koaliciji, Berlusconijeva Forza Italia, ki je izjavo proti Orbanu podprla. Dejali so, da so evropske vrednote zanje svetinja. Z zavezniki bodo sicer v novi vladi sodelovali, so še zapisali, a ne, če bi partnerji pod vprašaj postavili evropske vrednote. Skratka, Draghi in glasovanje v Strasbourgu sta tako razkrila eno od mogočih točk zloma desnosredinske koalicije in v živo zarezala v enotnost strank, ki se predstavljajo z istim volilnim programom. Razlike so torej vidne že pri makrotemah. Ločena mnenja lahko najdemo tudi na področju sankcij proti Rusiji. Liga je bila tudi zaradi znanih povezav s Kremljem vselej nekoliko bolj previdna pri tej temi. Salvini je bil tako skeptičen do sankcij, češ da prizadenejo bolj italijanske državljane kot pa Rusijo. Melonijeva, ki v zadnjih mesecih nastopa kot močna zagovornica atlantske povezave med Rimom in Washingtonom, pa izpostavlja nujnost teh sankcij.
Podobne razlike bi lahko našli tudi v drugih programskih točkah, ki pa na prvi pogled manj bodejo v oči. Salvini na primer zagovarja takojšnje novo zadolževanje v višini 30 milijard evrov, ki naj omili posledice draginje. Melonijeva bi to rešitev uporabila samo v najnujnejšem primeru, ker italijanski javni dolg že danes znaša 160 odstotkov BDP. Pri drugih ključnih temah (pokojnine, obdavčevanje, energetska politika) so pogledi znotraj enotnega programa skupni, pa čeprav lahko najdemo različne odtenke glede na posamezna stališča.
Levica: kako najti skupni imenovalec?
V levosredinskem taboru se paradoksalno ukvarjajo s povsem drugačnimi težavami kot na desnici. Če poskušajo desnosredinske stranke, ki se predstavljajo enotno, pod preprogo pomesti nesoglasja, pa bodo morale levosredinske politične sile pomisliti, kako eventualno sestaviti novo ravnovesje znotraj lastnega tabora, če bi bil rezultat volitev manj neugoden od pričakovanj. Danes namreč v tem taboru, kot že omenjeno, vlada popolno nesoglasje. Demokratska stranka, kot vodilna sila, je v zadnjih dveh vladah (drugi Contejevi in Draghijevi) igrala vlogo institucionalnega glavnega igralca (pa čeprav ni bila največja parlamentarna skupina). Podpirala je vse vladne odločitve iz obdobja covida, pa tudi v času ukrajinske vojne. Pred kratkim je vodstvo stranke prevzel Enrico Letta, ki izhaja iz zmernih sredinskih krogov. Delovanje stranke je bilo tudi odraz tega.
Pri Demokratski stranki velja ob tem omeniti, da je – če sklepamo po zadnjih volilnih preizkušnjah – nekoliko izgubila stik s tradicionalnim volilnim telesom. Kot socialdemokratska stranka (je namreč Stranka evropskih socialistov) ne naslavlja več dovolj učinkovito socialnih vprašanj in vprašanj dela ter tako izgublja volivce iz tega bazena. Drugače pa gre za silo, ki ima v ospredju zavezanost evroatlantski povezavi. Socialnih tem se je tako, kot že povedano, v zadnjih tednih lotil Conte z Gibanjem petih zvezd. Zaradi močnega upada podpore v zadnjih dveh letih poskušajo pri tem gibanju v zadnjem trenutku ponovno osvojiti nekdanje volivce. Delno nagovarjajo nezadovoljne z Draghijevo politiko v ukrajinski vojni, delno pa so stopili prav na področje socialnih vprašanj.
Gibanje petih zvezd je bilo utemeljitelj univerzalnega temeljnega dohodka, ki so ga sprejeli v času prve Contejeve vlade. V izdihljajih kampanje močno igrajo prav na to noto, da bi posebej na jugu, kjer je največ prejemnikov te podpore, čim bolj močno prodrli in se tako tudi v novem mandatu predstavili kot pomemben dejavnik. Razlike med Gibanjem petih zvezd in Demokratsko stranko so v marsičem tudi umetno ustvarjene in namenjene predvsem pridobivanju glasov. V tem trenutku Conte in Letta javno govorita, da ni nobene možnosti za nadaljnja sodelovanja v novem mandatu. Italijanski politični analitiki pa že špekulirajo, kako bi se ta dogovor le lahko našel, če bi bili rezultati volitev boljši od pričakovanj.
Zdesetkani parlament
Pomembna novost, ki čaka italijanske parlamentarce v novem mandatu, je precej manjše število izvoljenih. Po ustavni spremembi, ki jo je potrdil tudi referendum, bo namreč tokrat v parlament izvoljena tretjina parlamentarcev manj. V poslanski zbornici jih bo 400 namesto 630, v senatu pa 200 namesto 315. Gre za veliko novost, saj se v povojni zgodovini Italije prvič spreminja število parlamentarcev. Predvolilne ankete (zadnje so bile po zakonu lahko objavljene dva tedna pred volitvami) zmago pripisujejo desnosredinskemu taboru, tudi zaradi skupnega nastopanja.
Italijanski volilni zakon namreč tretjino mest porazdeljuje po večinskem volilnem sistemu, ki nagrajuje prav predvolilne koalicije. Med strankami je na prvem mestu Fratelli d'Italia s 25 odstotki, sledi Demokratska stranka z 20 odstotki, na tretjem je Gibanje petih zvezd s 15 odstotki, sledi Liga z 12,5 odstotka, nato pa še Forza Italia z osmimi odstotki. V nedeljo pa bodo virtualne rezultate nadomestili realni.
8