Četrtek, 2. 6. 2022, 22.22
2 leti, 6 mesecev
Onkraj pekla je videl življenje
"Dvoje zamudnikov. Visok in tenek zamorski fant in drobno francosko dekle. Nič se jima ne da za drugimi v barako in tako sta osamljena na stopničkah, sama sredi tišine, ki pa zanju ni polna skrivnostne pričujočnosti. Njegova dlan je na zadnji stopnički skušala pridržati njeno laket, da bi jo odvrnila od vhoda v barako …
Neučakan je, da bi jo spet poljubil, čeprav jo je najbrž nekje zgoraj, na stopnicah, ko sta nalašč zaostala, da bi bila sama. Tam na kraju, kjer se nasip spušča k bodeči žici, jo bo spet objel, morebiti jo že objema prav ta trenutek, ko jaz odhajam, in pri tem ne samo, da ga dvojna visoka žična pregraja, ki jo ima pred očmi, nič ne moti, ampak je sploh ne vidi, kakor ne vidi izolatorjev, ne visoke žolte trave, ne stražnega stolpa, ki je kot visoka zapuščena pagoda sredi planin."
Boris Pahor je z gornjimi besedami v Nekropoli upodobil dvojnost neizrekljivega. Smrt in življenje. Sovraštvo in ljubezen. V enem od bolj pomenljivih delov svoje največje uspešnice, v kateri opisuje svojo vrnitev v koncentracijsko taborišče, kjer je bil interniran, se je zaustavil pri podrobnosti. Kot nekdanji interniranec, ki je smrti zrl v oči, se je na tem zakletem mestu zagledal v mladi parček, ki je na ogled taborišča prišel v sklopu šolskega izleta, in obstal pred to dvojnostjo.
"Zakaj za nas je veljala apokaliptična dokončnost v dimenziji niča, onadva pa sta v razsežnosti ljubezni, ki je prav tako neskončna in prav tako neumljivo gospodari nad predmeti, ki jih izključuje ali poveličuje."
Borisu Pahorju je uspelo predvsem to. Da je bil onkraj koncentracijskega taborišča sposoben ponovno videti življenje. Da je Nekropolo napisal v tem slogu. Kot pričevalec seveda, a tudi kot človek, ki se je vrnil iz pekla. Sam je pojasnjeval, da vrnitev v taborišče ni bil izraz poguma, šlo je za osebni dvom, ali je človek na višini ali globini doživetega. Zaznamovanost s taboriščem je po fizični ozdravitvi pisatelju vrnila moč življenja, ki seveda ni bilo rožnato obarvana perspektiva prihodnosti. Bila je preprosto resnična vsakdanjost, ki pa je bila podarjena. In na tej podlagi je Boris Pahor postal dosleden v spoštovanju svojih vrednot, premočrten in uporniški. Tržaški pisatelj je postal kritični pričevalec svojega časa. Pričevalec je bil, ko je kot otrok gledal goreči Narodni dom in to popisal v Grmadi v pristanu, pričevalec je bil z Nekropolo, ko je obujal spomine na ponižane kosti taboriščnikov, ki se niso vrnili. Pričevalec pa je bil tudi pozneje, ko je z zapisi v Zalivu razburjal jugoslovansko javnost in ko se je s Kocbekom lotil dotlej zaklete teme povojnih pobojev.
Boris Pahor je vselej izhajal iz svojega slovenstva. To je bila rdeča nit njegovega življenja. Pripadnost slovenskemu narodnemu telesu je izpričeval z vsakim dejanjem v javnosti in zasebnosti. Ko je bil star 96 let, je zavrnil odlikovanje tržaškega župana Dipiazze, ker v obrazložitvi k priznanju ni bilo omembe fašističnega preganjanja Slovencev. Do smrti je dalje ob vsakem javnem nastopu poudarjal nujnost, naj tudi italijanska stran objavi poročilo mešane italijansko-slovenske zgodovinske komisije, v kateri so jasno opredeljeni tudi zločini fašizma nad Slovenci. Čim širšo javnost je želel seznaniti s krivicami, ki jih je slovenski človek trpel pod fašističnim režimom. Pahor je bil priča ustrelitve bazoviških junakov, sodeloval je s Tigrom. V noveli Rože za gobavca je opisal, kako so fašisti prepovedali ljudem, da bi se udeležili pogreba Lojzeta Bratuža, in je zato nepopisna množica ljudi kar čez zid pokopališča metala vrtnice, kot bi pokopavali gobavca. V drugi znani noveli, Metulj na obešalniku, je pripovedoval, kako je učitelj v šoli med poukom deklico obesil za kitke na obešalnik, ker je s sošolcem spregovorila nekaj besed v slovenščini. Vse to, kar je pričal s svojo literaturo, dalj časa ni našlo poti v italijansko javnost, kamor so se mu vrata odprla šele leta 2008, ko je prevod Nekropole objavila večja založniška hiša Fazi editore. Preboj na italijanski trg je Pahor doživel pri 95 letih, a je zaradi svoje vztrajnosti in življenjske moči dočakal tudi, da je svojo pričevalsko vlogo izpeljal do konca. Dobil je možnost, da je v naslednjih letih o svojem življenju in tudi o krivicah fašizma proti primorskemu človeku spregovoril več tisoč mladim dijakom in študentom. To je bil njegov glavni cilj in zaradi tega se je veselil nenadnega slovesa na italijanskem trgu.
Narodna zavest pa je bila zanj univerzalna vrednota ne samo v odnosu do trpke preteklosti v času fašizma. V zadnjih dvajsetih letih se je Pahor večkrat kritično obregnil ob globalizem (kot ga je sam poimenoval), ki zanika identiteto malih in partikularnih skupnosti zaradi težnje po uniformiranosti. To stališče pa je bilo samo idejno nadaljevanje boja, ki ga je Pahor bil vse povojno obdobje tudi z jugoslovanskimi oblastmi. Tržaški pisatelj namreč ni prenesel, da se v Sloveniji v imenu neke ideologije narodnost postavlja na stranski tir. Internacionalizem, ki je bil vodilo Kardeljevega sistema in komunističnih ureditev nasploh, je v socialistični Sloveniji postavljal slovenstvo na stranski tir. Pahor je to občutil na lastni koži. Zagovarjal je namreč samostojni politični nastop Slovencev v Italiji. V ta namen je kot zastopnik socialdemokratskih načel ustanovil tudi slovensko levičarsko stranko v Trstu. Zamisel seveda ni prodrla, ker so iz Ljubljane in Beograda prihajale direktive, naj se levičarski Slovenci v Italiji priključijo podobno mislečim italijanskim tovarišem v komunistični partiji, socialistični stranki in drugih političnih formacijah. Pahor je tako zapisal, da živi Slovenija v narodno-etični zablodi, ki jo je sprožil prav Kardelj. O slovenski narodni problematiki je Pahor javno spregovoril v številnih zapisih v svojem Zalivu, zbirko teh zapisov pa je leta 1969 objavil v knjižici Odisej ob jamboru. Jugoslovanska oblast s Kardeljem na čelu je omenjeno knjižico cenzurirala in jo zasegla na območju vse države.
Andrej Černic
Pahor pa je bil s socialističnima Ljubljano in Beogradom v sporu še na eni ravni – ideološki. Pravzaprav ni šlo za ideološki, šlo je za etični boj, skozi katerega je Pahor še enkrat več potrdil svojo premočrtnost. Pahor je bil po svetovnem nazoru levičar, a je večkrat javno pokazal svoje nestrinjanje s stranpotmi, ki jih je ubrala povojna socialistična Jugoslavija. Najbolj znana je seveda afera Kocbek, ko je tržaški pisatelj leta 1975 svojega prijatelja nagovoril, naj javno razkrije tragedijo povojnih pobojev. Kocbekovo pričevanje sta Pahor in Rebula objavila v knjigi "Edvard Kocbek, pričevalec našega časa". To je seveda sprožilo oster odziv Ljubljane, njene posledice pa sta najbolj čutila prav Kocbek in Pahor. Objava Kocbekovega intervjuja pa je imela za Pahorja še pomembno dodano vrednost Etike z veliko začetnico. Tržaškega pisatelja so namreč Nemcem v Trstu ovadili domobranci. Na vprašanje, zakaj je ob vsem tem sprožil prvo javno razkritje o povojnih pobojih, je Pahor preprosto odgovoril: "To mi je velevala etika. Domobranci so bili razoroženi. Streljanje na razorožene ljudi ni človeško." Duh Antigone, ki je temelj evropske civilizacije, je tako po Pahorjevem vzgibu prvič zavel tudi v Sloveniji.
Če je slovenstvo izhodišče Pahorjeve misli, je etika njegova rdeča nit. Tretji element pa je, v skladu z njegovim trikratnim NE evropskim diktaturam 20. stoletja, demokratična naravnanost, prepričano zagovarjanje svobode govora. V svojem Zalivu je Pahor objavljal disidentska mnenja iz Slovenije, med njegovimi sodelavci je bil tudi pisatelj Drago Jančar. Leta 1976 pa je Pahor stopil še korak dlje. Vprašanje svobode govora svojih sodelavcev, ki so živeli v jugoslovanskem režimu, je prenesel na evropsko raven. Zaradi zapisov v Zalivu, ki so potrjevali Kocbekove besede iz znanega intervjuja, so namreč slovenske oblasti maja 1976 zaprle sodnika Franca Miklavčiča in publicista Viktorja Blažiča. Pahor je primer internacionaliziral. Nanj so postali pozorni tudi pri organizaciji Amnesty International in februarja naslednje leto razglasili Miklavčiča za osebnost meseca. Oba zapornika sta bila nato predčasno izpuščena novembra 1977.
Boris Pahor je bil manjše in drobne postave. Človeška moč, ki jo je izžarevala bistrina njegovih misli, pa je navsezadnje prodrla. Zaradi tega je bil pisatelj Boris Pahor, če povzamemo besede predsednika Boruta Pahorja na žalni seji v Narodnem domu, svetilnik v zalivu. In prav Narodni dom simbolno najbolje zaokroža njegovo življenje. Tam je kot sedemletni otrok v plamenih doživel ponižanje, ki ga je ponotranjil. Več kot 100-letna življenjska zgodba tržaškega pisatelja, njegova upornost, njegova zavezanost resnici in pravičnosti, njegova etika so se v tistih plamenih oblikovale. Kljub peklu razčlovečenja koncentracijskih taborišč je ohranil (in celo še okrepil) vero v človeka, ki ga je nato spremljala do konca življenja. Ko je pri 107. letu starosti, 13. julija 2020, le dočakal vrnitev ljubljenega Narodnega doma Slovencem, se je krog sklenil. Njegova prizadevanja, njegovo pričevanje, njegova angažiranost so se izplačali. Profesor Pahor je lahko odšel v miru.
22