Petek, 24. 7. 2020, 4.00
4 leta, 5 mesecev
Tiha bitka na skrajnem severu, ki bo spremenila zemljevid sveta
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
4,94
6
Kdor bo pridobil suverenost nad skrivnostnim podmorskim grebenom, bo postal gospodar Arktike in njenih naravnih bogastev.
Daleč stran od oči svetovne javnosti se že nekaj časa odvija tiha geopolitična bitka. Kdor bo iz nje izšel kot zmagovalec, bo za vedno spremenil zemljevid sveta. Predmet poželenja je skrivnostni podvodni gorski greben, ki se v Severnem ledenem morju razteza od roba Sibirije proti Grenlandiji in vse do Kanade. Kdor bo pridobil suverenost nad njim, bo dobil ključ do Arktike in naravnih bogastev, ki jih skriva oceansko dno na skrajnem severu sveta.
Arktični podmorski greben Lomonosov se v Severnem ledenem morju razteza na več kot 1.700 kilometrih površine, njegov najvišji vrh pa leži 3,4 kilometra nad oceanskim dnom. Podvodni greben, ki so ga leta 1948 odkrili sovjetski raziskovalci in ga poimenovali po ruskem pesniku in naturalistu Mihailu Vasiljeviču Lomonosovu, predstavlja izhodiščno točko za ozemeljske zahteve arktičnih držav, ki si prizadevajo za razglasitev suverenosti nad morskim dnom, ki obkroža Arktiko, poroča BBC.
Eno od najbolj neraziskanih podmorskih območij na svetu
Danska, pod katero spada območje Grenlandije, trdi, da gre za podaljšek njenega prej omenjenega avtonomnega ozemlja. S tem se ne strinja Rusija, ki zatrjuje, da je podmorski greben naravni del sibirskega otočja, imenovanega Dežela Franca Jožefa. Potem je tu še Kanada, ki poudarja, da je greben podaljšek otoka Ellesmere, ki je na svojem skrajnem severu od Grenlandije oddaljen le 20 kilometrov.
Dobrih 70 let po odkritju greben Lomonosov ostaja eno od najbolj neraziskanih podmorskih območij na svetu. Nove ekspedicije zato vedno postrežejo z novimi presenečenji. "To je tako, kot če bi si vsakič nadeli nov par očal," razlaga Paola Travaglini, ki je vodila odpravo na kanadskem ledolomilcu CCGS Louis S St. Laurent, katere cilj je bil izdelava zemljevida grebena. "Nikoli ne veste, kaj točno boste odkrili," poudarja Travaglinijeva.
Rusija, Danska in Kanada so na Združene narode že naslovile zahtevo po ozemeljski suverenosti nad Arktiko.
Toda določanje vrhov in dolin na grebenu ni dovolj, da bi lahko določili, katere države imajo pravico do tega ozemlja. Če želijo to ugotoviti, morajo znanstveniki preučiti geološko zgradbo grebena in pojasniti geološki izvor kamnin. Geologi imajo pri tem težave, saj morajo zbrati kamnine, ki so dejansko del terena, izločiti pa morajo sedimente, ki bi lahko izvirali od drugje. Če se izkaže, da so namesto dela grebena po nesreči pobrali del ledene gore iz Sibirije, to vodi do napačnih ugotovitev.
Eden tistih, ki jim je dejansko uspelo preučiti večji kos grebena, je geofizik na Geološki upravi Danske in Grenlandije Christian Knudsen. Njegovi ekipi je skalo z grebena uspelo pobrati na globini treh kilometrov. Kasneje se je izkazalo, da gre za kamnino, ki je bila v svoji prvotni poziciji osem milijonov let, torej še pred ledeno dobo. Znanstveniki so ugotovili, da se je dogodek zgodil pred okoli 470 milijoni let, medtem ko so zrna peska, ki sestavljajo skalo, stara okoli 1,6 milijarde let.
Suverenost nad arktičnim morskim dnom zahtevajo tri države
Ko gre za Rusijo, Dansko in Kanado, velja, da imajo omenjene države z arktično obalo suvereno pravico nad morskim dnom, ki je v bližini njihovih ozemelj. Glede na konvencijo Združenih narodov (ZN) o pomorskem mednarodnem pravu imajo pravico do ustanovitve ekonomskega območja, ki se razteza do 370 kilometrov obale, kar daje državam pravico, da tudi na tem območju gradijo infrastrukturne projekte, pridobivajo naravne vire in izvajajo komercialni ribolov. Če dokažejo, da je morsko dno v bistvu podaljšek njihovih celinskih polic, lahko te pravice uveljavljajo tudi na tem območju.
Zemljevid prikazuje ozemeljske zahteve Danske, Rusije in Kanade za suverenost nad Arktiko.
Za to morajo imeti države dokaze, da je greben dejansko del njihovega potopljenega ozemlja in da ne gre za podmorski greben, ki ne bi bil povezan s celinskimi ozemlji. Knudsenova odkritja so pomembna, ker predstavljajo dokaz, da je greben Lomonosov res potopljeni del kopnega in da ni nastal zaradi širjenja morskega dna. "Zagotovo gre za celino. Gre za podaljšek Grenlandije, to je naša ključna točka. Imamo kamnine, ki dokazano izvirajo z grebena," pravi Knudsen.
Zadeva je po poročanju BBC sicer bolj zapletena. Na greben namreč lahko gledamo kot na naravni podaljšek Grenlandije, vendar pa bi lahko rekli, da gre tudi za celinski del Rusije. Kamnine zelo podobnih vrst kot na grebenu so namreč odkrili tudi na ruskem arhipelagu Dežela Franca Jožefa. Če upoštevamo še kanadske zahteve po suverenosti, lahko pridemo do ocene, da bi bil greben lahko del Rusije, Kanade in Grenlandije, ki seveda spada pod Dansko.
Lahko zaradi teritorialnih sporov pride do spopadov?
Vse tri omenjene države so na komisijo Združenih narodov za meje kontinentalne police, ki pomaga pri implementaciji prej omenjene konvencije Združenih narodov, že naslovile zahteve po razglasitvi suverenosti nad ozemljem Arktike. Vse tri države namreč trdijo, da je morski greben "podaljšana hrbtenica" njihovega ozemlja. Ker njihove ozemeljske zahteve trčijo druga ob drugo, vse tri države zahtevajo 54.850 kvadratnih navtičnih milj območja okoli Arktike. Kaj to pomeni in ali lahko zaradi teritorialnih sporov pride do spopadov?
Poznavalci pravijo, da je to malo verjetno. Eskalacija napetosti bi namreč močno okrnila proces zbiranja znanstvenih podatkov, na podlagi katerih omenjene države utemeljujejo svoje ozemeljske zahteve. Arktične države so miru in sodelovanju zavezane tudi zato, ker so odprave na severni tečaj drage. Dolge ekspedicije z ledolomilci lahko stanejo celo do 250 tisoč ameriških dolarjev na dan.
Dolge ekspedicije z ledolomilci lahko stanejo celo do 250 tisoč ameriških dolarjev na dan.
Tako imenovana arktična peterica, ki vključuje še ZDA in Norveško, je leta 2008 podpisala deklaracijo, s katero se je zavezala k urejenemu postavljanju arktičnih meja, s čimer so se pomirile napetosti, ko je leto dni pred tem Rusija na arktično morsko dno zapičila svojo zastavo. Poznavalci sicer opozarjajo, da se prej omenjena komisija Združenih narodov v mednarodne konflikte najverjetneje ne bo vmešala. "Komisija se redno izogiba politiki, vsake sporne suverenosti nad delom ozemlja se niti ne dotakne," pravi profesor geografije na Univerzi Durham Philip Steinberg.
Zgovoren primer tega so po njegovih besedah Falklandski otoki, okoli katerih se je leta 1982 vnela vojna med Veliko Britanijo in Argentino. "Ko je komisija prejela zahtevo Argentine, je Velika Britanija ugovarjala," se spominja Steinberg. Odgovor komisije je bil takrat, da bo preučila širše trditve Argentine do razširjenega celinskega pasu, ne pa tudi glede morja okoli spornih otokov, poroča BBC.
Komisija naj bi bila naklonjena ozemeljski zahtevi Rusije
Čeprav so se arktične države zavezale k miru in sodelovanju, pa to ne pomeni, da na tem področju ne bo prišlo do političnih spletk. Prej omenjena komisija Združenih narodov do zdaj ni odločila še o nobeni od zahtev prej omenjenih treh držav, je pa sicer Rusija, ki je ozemeljsko suverenost nad ozemljem Arktike zahtevala že leta 2001, konec lanskega leta dobila "pozitivne signale" glede svoje zahteve, razlaga profesor geopolitike na londonski univerzi Royal Holloway Klaus Dodds.
"Komisija je dala jasen znak Rusiji, da je njeni zahtevi naklonjena. To je še posebej razburljivo za Ruse. Po skoraj 20-letnem čakanju mislim, da bodo dobili to, kar so zahtevali, torej potrditev, da celinske police in potopljeni grebeni sodijo skupaj," meni Dodds. In dodaja, da Rusijo to postavlja v močno pogajalsko pozicijo: "Lahko si predstavljate, kaj se bo zgodilo. Ruski predsednik Vladimir Putin bo veličastno stal ob ogromnem zemljevidu Arktike, ljudem pa bo govoril, da je Arktika ruska."
Ruski predsednik Vladimir Putin je večkrat poudaril, da je Arktika bistvenega pomena za preživetje Rusije.
Takšna poteza Putina bi bila pričakovana, vendar pa njegova zmaga, če komisija Rusiji seveda ugodi, ne bo tako sladka, saj komisija nima nobenih pravnih moči. Presoja namreč samo na podlagi znanstvenih dokazov, medtem ko ne predlaga, kje postaviti arktične meje. To je namreč naloga diplomacije. "Putin je že večkrat jasno povedal, da je Arktika bistvenega pomena za preživetje Rusije, zato bo trd pogajalec. Kanadi in Danski želim vse dobro, vendar sta pred težko nalogo," pravi Dodds.
Ni nujno, da morsko dno skriva ogromno količino naravnih bogastev
Rusija v svojih zahtevah po ozemeljski suverenosti nad Arktiko sicer ni pretirano predrzna, saj se je ustavila pred teritorialnimi vodami Danske in Kanade. Predvsem Danska velja za najbolj ambiciozno pri svojih zahtevah, saj meni, da lahko z znanstvenimi dokazi pridobi celoten greben do ruskega ozemlja, poroča BBC. Rusija in Kanada sta po besedah Steinberga bolj skromni, saj ne pričakujeta, da bosta dobili morsko dno blizu ozemlja druge države.
Strah pred eskalacijo mednarodnih konfliktov temelji predvsem na predstavah ljudi, da arktično morsko dno skriva izjemno velike količine nafte in zemeljskega plina. Visoka pričakovanja glede koristi od naravnih virov, ki jih najdemo na skrajnem severu Zemlje, poudarjajo tudi predstavniki nekaterih držav, vendar pa nekateri poznavalci opozarjajo, da se lahko zgodi, da arktično dno sploh ni tako bogato z naravnimi viri, kot se predvideva.
Nekateri poznavalci opozarjajo, da se lahko zgodi, da arktično dno sploh ni tako bogato z naravnimi viri, kot predvidevajo predstavniki nekaterih držav.
"Že zdaj je jasno, da nahajališča nafte in zemeljskega plina ležijo v ekskluzivnih ekonomskih območjih omenjenih držav. V podaljšanih celinskih policah pa je vrednost naravnih virov vprašljiva," pravi Dodds. Steinberg meni, da je količina naravnih virov na oceanskem dnu verjetno pod pričakovanji omenjenih držav, dodaja pa, da je razlogov za osvajanje skrajnega severa več, kot se zdi na prvi pogled. "Za nekatere arktične narode zahteva po suverenosti nad severnim tečajem predstavlja velik del nacionalne identitete. Kanada tiska znamke z motivom Božička, otroci odraščajo misleč, da je Božiček Kanadčan," pojasnjuje Steinberg.
Bodo staroselci spet potegnili kratko?
Od danosti arktičnega morja in obale pa so precej bolj odvisni avtohtoni prebivalci Arktike, katerih življenja so več tisoč let povezana z oceanom in ledom. "Zanašamo se na led na način kot nihče, ki je kdajkoli prišel sem," pravi predsednik inuitskega polarnega odbora Dalee Sambo Dorough. Ta opozarja, da bi morali imeti staroselci prav tako pravice in jurisdikcijo nad Arktiko.
Avtohtone skupnosti so seveda v primerjavi z nacionalnimi državami pri tem v neenakovrednem položaju. "V določenih primerih posamezne države vodijo pogovore s predstavniki Inuitov kot lastnikov zemlje in teritorijev, v drugih primerih pa pogovorov ali direktnega dialoga sploh ni," pravi Dorough. Države zato poziva, naj ne zapostavljajo avtohtonih skupnosti in spoštujejo njihove pravice ter da naj imajo v mislih potencialne grožnje za Inuite in druge avtohtone prebivalce Arktike.
Po poročanju BBC bo sicer verjetno minilo še več desetletij, preden bo komisija Združenih narodov državam dala odgovore glede njihovih zahtev po Arktiki. Možno je, da bodo v prihodnosti svojo zahtevo oddale še ZDA, kar bo na nek način dodatno zapletlo položaj. Veliko bolj skromno priporočilo za podaljšano celinsko polico, z majhnim prekrivanjem z Dansko, je Združenim narodom medtem že posredovala Norveška.
6