Temne prerokbe: evro bo umrl mlad, naši prihranki bodo izpuhteli

Takšne so temne prerokbe in črnoglede analize, ki jih v svoji knjigi Der Crash ist die Lösung (Zlom je rešitev) nizata nemška ekonomista Marc Friedrich in Matthias Weik.

Konec zlatega obdobja Kitajske Tako kot njuna prejšnja knjiga Der größte Raubzug der Geschichte: Warum die Fleißigen immer ärmer und die Reichen immer reicher werden (Največji rop v zgodovini: zakaj so pridni vedno bolj revni in zakaj bogati vedno bolj bogati) iz maja 2012 je tudi Zlom je rešitev uspešnica, ki že dviga prah v nemških medijih. Precej obširno se je o njunih tezah med drugim razpisal tednik Focus.

Pri Friedrichu in Weiku gospodarskih zgodb o uspehu ni. Kitajski napovedujeta slovo od gospodarskega buma in konec zlatega obdobja. Že zdajšnji uspehi kitajske gospodarske rasti imajo po njunem mnenju temno plat: onesnaževanje okolja.

Bodo Kitajci uvedli omejitve in protekcionistične ukrepe? Kitajska velja za deželo večnega gospodarskega razcveta, kjer že sedemodstotna gospodarska rast velja za stagnacijo in nevarnost za tuje vlagatelje. Daljnovzhodna dežela je obljubljena dežela za nemške avtomobilske proizvajalce, zlasti za Volkswagen. Nemci v najštevilčnejši državi na svetu prodajo toliko avtomobilov kot nikoli poprej.

Toda Friedrich in Weik sta črnogleda: vprašanje časa je, koliko časa bodo kitajske oblasti še molče gledale, da tuja podjetja kujejo dobiček z onesnaževanjem kitajskih mest. Ko bo molčanja konec, bodo sledile stroge omejitve avtomobilski industriji, mogoče je tudi, da bodo Kitajci uvedli ukrepe za zaščito domače avtomobilske industrije.

Veliki dolgovi in beg denarja v davčne oaze Kitajska zgodba o uspehu niti ni tako bleščeča. Kitajska podjetja in gospodinjstva so vse bolj zadolžena – leta 2008 je bil dolg 120 odstotkov BDP, lani že 170 odstotkov. Če prištejemo še dolg finančnih podjetij, potem je skupni dolg 215 odstotkov BDP. Samo na borzo uvrščena kitajska podjetja imajo dolg v višini 235 milijard evrov.

Za nameček je kitajska elita v zadnjih 13 letih v davčne oaze prenesla štiri bilijone ameriških dolarjev (tri bilijone evrov), sta izračunala nemška ekonomista.

So ZDA zgolj bleščeča fasada? ZDA trenutno cvetijo, ameriška gospodarska rast je veliko večja v primerjavi z evropsko, toda tudi tukaj sta Friedrich in Weik našla velike napake – so ZDA zgolj bleščeča fasada? Ekonomista priznavata, da ameriško gospodarstvo v zadnjem času zelo raste, toda opozarjata na socialne razlike.

Na eni strani v največjem svetovnem gospodarstvu živi 500 milijarderjev, na drugi strani pa je 47 milijonov revnih Američanov, ki prejemajo državno pomoč v hrani oziroma t. i. Food stamps. Velika industrijska mesta, kot so Detroit, Pittsburgh ali Harrisburg, so bankrotirana.

Japonski premier Shinzo Abe je kamikaza Ameriški dolg je visok vrtoglavih 17,5 bilijona ameriških dolarjev (13,3 bilijona evrov). Američani dolgove odplačujejo z novimi dolgovi, kar ne more trajati večno, sta prepričana Friedrich in Weik. V zadnjih letih je FED v ameriški finančni sektor dal 12,2 bilijona evrov. V finančnem sistemu je veliko vrednostnih papirjev na kredit – 347 milijard evrov oziroma petino več kot pred zlomom banke Lehman Brothers leta 2008.

Friedrich in Weik ne najdeta veliko lepih besed niti za japonskega premierja Shinza Abeja, saj je zanju nekakšen kamikaza, ki deželo vzhajajočega sonca pelje v smeri zatona. Po gospodarski rasti v prvem četrtletju se je japonsko gospodarstvo v drugem četrtletju v primerjavi s prvim skrčilo za 1,7 odstotka, na medletni primerjavi pa za 6,8 odstotka.

Prepoceni jen in največji dolg na svetu Japonci jen umetno ohranjajo na nizki vrednosti, da s tem spodbujajo svoj izvoz. Lani je bil japonski izvoz vreden 547 milijard evrov. Toda zaradi razvrednotenega jena, ki draži uvoz, ima Japonska rekorden zunanjetrgovinski primanjkljaj – 62 milijard evrov.

Za nameček je Japonska najbolj zadolžena država na svetu, saj njen javni dolg predstavlja 238 odstotkov BDP. Res je, da je država večinoma zadolžena v domači valuti, toda nevarnost predstavlja hitro starajoče se prebivalstvo. Do leta 2050 se bo delež starejših od 65 let s 23 odstotkov povzpel na 38 odstotkov.

Sprijaznite se in ne jokajte: evro bo umrl mlad Friedrich in Weik evru ne napovedujeta dolgega življenja. Evro po njunem ni denarna valuta, ki bo dosegla častitljivo starost, ampak je zapisana propadu. Usodna za evro je lahko prav Francija, če bo drugo največje gospodarstvo območja bankrotiralo.

Dežela galskih petelinov se nikakor ne more izkopati iz krize. In kaj je vzrok zanjo? Francija preprosto proizvaja predrago, zaradi česar je na svetovnem trgu nekonkurenčna. Pred uvedbo evra so bili stroški del nižji kot v Nemčiji, zdaj pa so 25 odstotkov višji.

Predraga francoska delovna sila in slabo plačani nemški delavci V Franciji namreč zakonodaja določa, da je minimalna plača 9,19 evra na uro oziroma 1.400 evrov na mesec. Poleg tega imajo francoski delavci 35-urni delovni teden in devet tednov dopusta. Francoska avtomobilska industrija se bori za preživetje, saj proizvaja 50,5 odstotka manj avtomobilov kot leta 2005.

Napake Friedrich in Weik vidita tudi v Nemčiji, saj so njeni uspehi le površinski. Zlasti jima gre v nos, da nemški rekordni izvoz temelji na ceni sedmih milijonov ljudi, ki delajo za nizke plače in se bodo v starosti spopadali z revščino, ker ne morejo ničesar prihraniti. Pri tem pisca knjižnih uspešnic pozabljata na nasprotne očitke Franciji glede predrage delovne sile.

Kaj pa rešitve? Svetovni zlom kot grenko zdravilo. Za nemška ekonomista varčevanje ni rešitev, saj le niža gospodarsko rast in povečuje brezposelnost. Jedro težav je po njunem mnenju svetovni finančni sistem, ki na podlagi nizkih obresti nenehno narašča. Poleg tega je močna gospodarska rast zaradi omejenih virov nemogoča. Prav tako od leta 2008, ko so države posegle v reševanje finančnega sistema, nimamo več kapitalizma, ampak skušamo kapitalizem rešiti s komunističnimi ukrepi. Temelji napačnega finančnega sistema (preohlapen nadzor nad bančnim oziroma finančnim sistemom in politika poceni denarja) so bili postavljeni že v osemdesetih letih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja, trdita Friedrich in Weik.

Po njunem je – kot pove že naslov knjige – lahko svetovni finančni zlom rešitev krize. In kako bo videti ta zlom? Bo podobno kot v Argentini leta 2001, ko so banke propadle, za kratek čas ni bilo nobene valute in varčevalci so izgubili svoje prihranke? Če dogodke v južnoameriški državi pomnožimo z deset ali sto, potem vemo, kakšen bo ta veliki zlom.