"Svoboda ni zastonj, ljudje so zanjo na Majdanu plačali visoko ceno"

Ker je predsednik Viktor Janukovič leta 2013 zavrnil podpis pridružitvenega sporazuma med Ukrajino in Evropsko unijo, so se 21. novembra na Majdanu začeli zbirati protestniki. Napetost med njimi in oblastjo se je iz dneva v dan stopnjevala in prerasla v oborožen spopad. Po treh mesecih trenj in bojev je parlament odstavil Janukoviča, ta pa je azil našel v Rusiji. Revolucija na Majdanu in poznejša okupacija Krima sta skupaj zahtevali že več kot deset tisoč smrtnih žrtev.

Provladne policijske in vojaške sile so ob podpori ruskih specialcev poskušale razgnati protestnike. Foto: Reuters

"Svoboda ni zastonj, ljudje so zanjo na Majdanu plačali visoko ceno," je na predstavitvi filma v Ljubljani dejal veleposlanik ZDA Brent R. Hartley. "Želeli so biti svobodni, imeti enako kakovost življenja, svobodo govora in združevanja, življenje brez korupcije. To ne pride samo. Nam pa se ob tem postavlja vprašanje, v kakšni Evropi želimo živeti." Sogostitelj obiska, ukrajinski veleposlanik Mikhailo F. Brodovič, pa je dejal, da si ljudje v Ukrajini želijo na zahod, Janukovič pa je podlegel pritiskom Rusije in se usmeril na vzhod ter v državi uvedel strog režim nadzora.

Jevgenij Afinevski, ki je po rodu Jud, rojen v Kazanu v Rusiji, živi pa v ZDA, se je novembra 2013 odzval vabilu ukrajinskih prijateljev, da zaradi nekega snemalnega projekta pride v Ukrajino. Njegov obisk naj bi trajal dva tedna, a se je zaradi dogajanja na Majdanu podaljšal na šest mesecev.

Režiser Jevgenij Afinevski si je za film Winter on fire letos prislužil nominacijo za oskarja. Foto: Bojan Puhek

Film odlikujejo posnetki ključnih trenutkov dogajanja, vsakdanjega življenja na Majdanu in izjave ljudi različnih poklicev, starosti in narodnosti, ki so bili na različne načine soudeleženi. Režiser se ni izognili krutim prizorom v spopadih, pretresljive pa so izpovedi domoljubja mladih ljudi, ki so bili pripravljeni dati življenje za svobodno, na evropskih vrednotah temelječo Ukrajino.

Jevgenij Afinevski je za film Winter on fire (Zima v ognju) prejel nagrado občinstva za najboljši dokumentarni film mednarodnega filmskega festivala v Torontu, film pa je bil letos nominiran tudi za oskarja. Afinevski se posveča človeškim zgodbam, ki jih ni na naslovnicah medijev: med uspešnice se je zapisal tudi njegov dokumentarec Divorce: Journey through the kids' eyes (Ločitev: Potovanje skozi oči otrok), zdaj pa snema film o sirskih beguncih.

Kaj vas je na Majdanu tako navdihnilo? Kaj ste s filmom želeli zapisati v zgodovino?
Okusil sem duha enotnosti. Živel sem ga z ljudmi na Majdanu. Enotnost mladih in starejših, vseh narodnosti in verskih izpovedi. Rojen sem bil v Rusiji in videl, da je cerkev lahko orodje, s katerim vlada nadzira prebivalstvo, manipulira z ljudstvom. Tu pa je cerkev stala ob ljudeh. Tistega groznega 20. februarja 2014 sem videl duhovnika, ki mu je naboj prestrelil pokrivalo. Duhovniki so bili v prvi bojni liniji. Lepo je bilo videti povezavo med ljudmi in cerkvijo.

Oblast je protestnike želela obvladati in razgnati. Mirni protesti so se tako sprevrgli v oborožene spopade, ki so terjali več kot 120 smrtnih žrtev. Foto: Reuters

V šoli so me vzgajali v ateizmu, ki trdi, da Boga ni. Neverjeten občutek je bil, ko je samostan Mihajlovski ob nasilju na ulicah odprl svoja vrata in rešil otroke, čeprav ti morda niso bili verni, niso hodili v cerkev. Rešil jih je, ker so otroci čiste duše. Čudovito je videti kaj takega. Majdan je bil zame kraj človečnosti. V vojni običajno tega ni.

V filmu je na primer prikazan pianino, ki je bil na trgu. Ljudje so igrali nanj. Vsak večer smo imeli koncerte, ljudje so plesali, slikali, kultura je bila vedno prisotna. 14. decembra smo imeli koncert znane ukrajinske skupine. Poslušat so prišli celo ruski specialci, ki so ljudi na Majdanu sicer obstreljevali, ti pa so jim dali jesti. To je izraz neverjetne človečnosti. Svetu sem hotel prikazati to navdihujočo zgodbo.

Kakšno odgovornost čutite kot filmski ustvarjalec pri svojem delu?
Rusija je ugotovila, da je enotnost najmočnejša stvar. Razdeljene države so najbolj ranljive. Za Ruse je bilo najpomembnejše, da razbijejo ukrajinsko enotnost. To tudi počnejo – z orožjem in propagando. Ustvarjalci filmov in mediji smo odgovorni za mnogo stvari, ker pripovedujemo zgodbe, ustvarjamo. Pomembno je povedati resnico. Gledalci pogosto resnice ne poznajo. Opazil sem, da ameriški mediji o Majdanu skoraj niso poročali, zato so bili gledalci v ZDA pretreseni, ko so videli moj film. Bil je šok in hkrati občudovanje. Zdaj se sprašujejo, ali smo tudi Američani zmožni take povezanosti in enotnosti.

Nisem del Evropske unije. A moram poudariti, da so države močne le, če delajo skupaj, če so enotne. Samo z ustrezno organizacijo in pravimi vladami lahko države EU kaj dosežejo.

"Ti fantje so umrli za prihodnost Ukrajine, verjeli so vanjo. To je čudovit primer domoljubja. Ni treba, da si rojen v državi, da si domoljub. Domoljub moraš biti v svojem srcu in duši." Foto: Bojan Puhek

Kako na vas zdaj gledajo vaši ruski prijatelji?
Ko sem šel v Ukrajino, so mi nekateri rekli, naj se nikoli več ne vrnem k njim. A če gledate moj film, večinoma ni v ukrajinščini, ampak v ruščini. Moji ukrajinski sogovorniki so namreč govorili z menoj rusko, ker so spoštovali mene kot gosta v njihovi državi. Čudovito! Gre za spoštovanje. Čeprav sem Jud, nisem nikoli imel težav v Ukrajini. Na Majdanu so bile zbrane mnoge narodnosti. Prva žrtev revolucije je bil Armenec, drugi Belorus. Ti fantje so umrli za prihodnost Ukrajine, verjeli so vanjo. To je čudovit primer domoljubja. Ni treba, da si rojen v državi, da si domoljub. Domoljub moraš biti v svojem srcu in duši.

Prvič sem videl skupaj muslimane, Jude, kristjane, budiste. To se na Bližnjem vzhodu nikoli ne zgodi. Od tega se lahko učimo, lahko sobivamo in skupaj dosežemo veliko več.

Lahko te vrednote živimo v naših družbah – v Sloveniji ali v ZDA?
Mislim, da se mora slovenski narod spomniti, da svoboda ni samoumevna. Mlajše generacije niti ne vedo, kaj se je v Sloveniji dogajalo pred 25 leti.

"Mislim, da se mora slovenski narod spomniti, da svoboda ni samoumevna. Mlajše generacije niti ne vedo, kaj se je v Sloveniji dogajalo pred 25 leti." Foto: Bojan Puhek

Kako ste organizirali snemanje? Marsikaj se je zgodilo nenapovedano.
Prišel sem sam, ekipo pa sem najel. Snemali smo vsak dan, zato imam ogromno gradiva. Sodelovali so profesionalci in neprofesionalci. Nismo vedeli, kaj se bo dogajalo, zato je bilo pomembno, da smo imeli ljudi, ki so pomagali, povsod.

Ste bili kdaj ogroženi, ko ste bili na Majdanu?
Jaz ne, pač pa moji varnostniki. A to je moja odločitev. Čutim dolžnost, da to zgodbo povem svetu. To hočem, ker hočem učiti sebe in druge. Želim izobraževati.

Toda v filmu ste prikazali samo eno stran. Zakaj v njem ni tudi proruskih stališč ali stališč politikov?
Pravilo dokumentarnih filmov je, da prikaže obe strani. Enako kot na sodišču. A naj pojasnim. Ste videli oči pripadnikov policistov in vojakov? Njihove oči in obrazi govorijo sami po sebi. Njihova usta pa so jim zaprli nadrejeni. Njihovih izjav ni bilo mogoče dobiti, imel pa sem pogovore s politiki. A njihove besede so bile piar. Če bi jih objavil, bi gledalci odšli iz dvorane, saj so neznosno dolgočasni. Pred kamero se le prodajajo. Prišli so na Majdan in odšli, niso bili tam, niso zmrzovali z ljudmi. Zato zame niso bili zanimivi. Če pa želite dolgočasen film, jih lahko dodam. (smeh)

"Večkrat so me zelo vplivni prijatelji povabili, naj pridem v Rusijo, a vsem je jasno, da bi bila moja pot v Rusijo enosmerna. Bil sem rojen v Rusiji, zato mi, ko bi vstopil na rusko ozemlje, ne bi pomagal niti moj ameriški potni list." Foto: Bojan Puhek

Kaj vam pomeni svoboda govora?
Kot ameriški ustvarjalec filmov svojo svobodo govora zelo cenim. Ukrajinski ustvarjalci, na primer, je namreč nimajo. Za svoje ustvarjanje so obtoženi terorizma, ker so posneli dogodke na Krimu. Svoboda govora jim je bila odvzeta. Jaz pa lahko ustvarjam in tako govorim svetu. Zame je dragocena in je ne jemljem kot samoumevno.

Film prikazuje, kako so Ukrajinci za svobodo dali tudi življenje. Ta boj pa so dobili ravno zaradi enotnosti. A boja še ni konec. Čeprav so na pravi poti, bo še trajalo, preden bodo vzpostavili svobodno in demokratično družbo. To vzame veliko časa, zato jim želim veliko potrpežljivosti.

Lahko po takem filmu še vstopite v Rusijo?
Rusija živi v strahu. Imam veliko prijateljev, ki moj film občudujejo, mnogi me podpirajo, a tega ne smejo storiti javno. Večkrat so me zelo vplivni prijatelji povabili, naj pridem v Rusijo, a vsem je jasno, da bi bila moja pot v Rusijo enosmerna. Bil sem rojen v Rusiji, zato mi, ko bi vstopil na rusko ozemlje, ne bi pomagal niti moj ameriški potni list.