Sužnji, ki pridelujejo našo hrano

Nekako se nam zdi, da so podobe zgaranih sužnjev na poljih le stvar zgodovine in kolonializma v najbolj "žlahtni" obliki. Sužnji na karibskih plantažah sladkornega trsa so sicer res stvar zgodovine, toda to ne pomeni, da je suženjsko delo v prehrambni industriji stvar preteklosti. Ravno nasprotno.

Veliko se je govorilo o nemogočih razmerah, v katerih delajo delavci na velikih deloviščih, recimo v Katarju ali Dubaju. Veliko se je tudi že pisalo o izkoriščanju revnih in otrok v modni industriji. Z opozarjanjem na težave se je tudi že pri kupcih vsaj malo razširila miselnost, da vsaj pogledajo na etiketo, kje je bila narejena prelepa obleka priznane modne znamke.

"Številni izdelki za našo vsakdanjo uporabo so bili vsaj v enem delu proizvodne verige narejeni na način, ki bi ga lahko opredelili kot izkoriščevalski oziroma v določenih primerih celo suženjski. Proizvodnja oblačil, igrač, pohištva in elektronskih naprav se je v veliki meri preselila tja, kjer so pogoji za izkoriščanje tako ljudi kot okolja najugodnejši," meni Rene Suša iz društvo Humanitas, ki se zavzema za pravično trgovino in odpravo suženjstva.

Trenutno so na udaru medijev rakci iz Tajske.

Z verigami priklenjeni ribiči Tajska je sicer največji svetovni proizvajalec in izvoznik rakcev. Ta veja tajske industrije je vredna skoraj sedem milijard dolarjev. Tajski rakci so na voljo v vsakem supermarketu v zahodnem svetu. So trikrat cenejši kot jadranski škampi. Novinarji Guardiana so ugotovili, zakaj – ker delavci na tajskih ribiških ladjah delajo v suženjskih razmerah. Delavce kupujejo in prodajajo kot živali, nato pa na ladjah delajo v razmerah, kjer se bojijo za svoje življenje.

Moški, ki jim je uspelo pobegnit z ladij, so novinarjem pripovedovali o razmerah, v katerih so delali. Nenehno so jih pretepali, delali so po 20 ur skupaj, pred njimi so usmrtili neposlušne delavce. Nekateri izmed njih so bili po leta dolgo na morju. Mnogim so ponujali poživila, da so lahko delali dlje.

Večina delavcev na ladjah je iz Burme in Kambodže. "Mislil sem, da bom umrl," je novinarjem Guardiana razlagal eden izmed zasužnjenih delavcev: "Priklenili so me v verige, niso mi dajali hrane, bil sem kot žival. A nisem žival, sem človek." Vuthy je nekdanji menih v Kambodži in v želji po zaslužku, s katerim bi preživel družino, je šel na Tajsko ob obljubi, da bo delal na gradbišču.

Za 250 funtov so ga prodali kapitanu ladje, ki lovi manjvredne ribe. Te nato predelajo v hrano za rakce na farmah. Rakce, ki so nujni del tajske prehrane, saj res ni boljšega kot zeleni kari z rakci. Rakce, ki jih prodajajo po vsem svetu, v trgovinah in restavracijah, ker so tako zelo poceni, da si jih lahko privoščijo tudi v obratih hitre prehrane. Pa seveda tudi v bolj uglednih restavracijah, ne da bi sploh kdo pomislil, kdo jih je ulovil.

"Neokolonializem, ki smo mu priča danes, ni nič presenetljivega," meni Suša: "Gospodarski, politični in družbeni razvoj evropske celine je omogočilo izčrpavanje nekdanjih kolonij, prisvajanje surovin in drugih dobrin daleč pod ceno, ki bi ji vsaj v grobem lahko rekli poštena. Ta zgodba se danes nadaljuje v zgolj malce spremenjeni obliki."

Otroci, ki nabirajo kakav Rakci seveda niso edina hrana, ki nastaja s pomočjo suženjskega dela. Med izdelki, ki so velikokrat na seznamu živil s potencialnim izvorom v suženjskem delu, je tudi čokolada. Pri proizvodnji kakava se pogosto dogaja izkoriščanje otroške delovne sile. Večina svetovnega kakava prihaja iz Gane in Slonokoščene obale.

"Raziskava univerza Tulane je razkrila, da samo v teh dveh državah na nasadih kakava dela več kot 1,8 milijona otrok in mladostnikov, starih od pet do 17 let. Za od 200 do 800 tisoč otrok ocenjujejo, da delajo v razmerah, ki jih lahko imenujemo suženjske," je omenil Suša in dodal: "Povedano preprosto, naši otroci se sladkajo z nečim, kar greni življenje njihovim vrstnikom na drugem delu sveta."

Korporacije nimajo za minimalne plače Različne človekoljubne organizacije, ki opozarjajo na suženjske razmere delavcev, so opazile, da se pri proizvodnji hrane izkoriščanje delovne sile najpogosteje pojavlja pri pridelkih, ki jih obirajo sezonsko. Med takimi je na primer čaj.

V Asamu, eni od pokrajin, ki je po svetu najbolj znana po gojenju čaja, delavci nabirajo čaj za tako nizko plačo, da so družine primorane svoje hčerke dobesedno prodati za hišne pomočnice družinam v New Delhiju. Tako ne izkoriščajo le družin na plantaži, mnogokrat sužnje postanejo tudi prodana dekleta.

Plantaže v Asamu so v lasti konzorcija, v katerem je tudi ena največjih indijskih korporacij Tata. Čaj iz Asama prodajajo najbolj znane svetovne blagovne znamke, toda te multinacionalke delavcem na plantažah ne izplačujejo niti minimalno določenega dnevnega plačila 169 rupij, temveč jim plačajo le 91 rupij. Kartel proizvajalcev je vlado prepričal, da niso zmožni plačati minimalne plače. "Celoten sistem proizvodnje dobrin za široko uporabo, ki temelji na ekonomijah obsega in najnižjih mogočih stroških proizvodnje, je utemeljen na izkoriščanju delovne sile – ali domače ali tuje," meni Suša: "Izkoriščanje tako ni izjema, ampak je osnovni gradnik globaliziranega gospodarstva."

Kar je očitno tako pri čaju kot kakavu in ne nazadnje tudi pri rakcih.

Potrošnik težko izsledi izvor V idealnih razmerah bi seveda človekoljubne organizacije zagnale vik in krik, potrošniki bi bojkotirali take izdelke, politiki pa bi storili vse, da bi kapital sankcionirali. A v realnosti ni tako. Tajska vlada na primer na deklarativni ravni že trdi, da je bolj proti suženjskemu delu njena prioriteta, a to ne pomeni, da bodo delavci na ribiških ladjah že jutri dobro plačani in svobodni.

Zato lahko morda največ naredi vsak posameznik, ki se zavestno odloči, da izdelkov, za katere obstaja sum, da so nastali v suženjskih razmerah, ne bo kupoval. "Takšni izdelki se pri nas niso pojavili šele pred kratkim, temveč so že dalj časa na naših prodajnih policah," meni Rene Suša.

Težava pa je v tem, da so težko izsledljivi. Pri rakcih potrošnik še lahko vidi, da so proizvedeni na Tajskem, pri čokoladi pa bo težava, saj ima le malo čokolad dejansko napisan izvor kakava. "Posamezni proizvajalci in podjetja, ki želijo skriti izvor svoje proizvodnje, so praviloma zelo skopi z informacijami. Prodajalke in prodajalci niso seznanjeni z izvorom, na etiketah je le malo informacij. Tukaj velja opozoriti seveda tudi na nevarnost greenwashinga oziroma zavajanja kupcev," opozarja Suša. Gre za to, da podjetja s pairovskimi akcijami svoje izdelke spremenijo v zelene, eko, bio, pravične, humane, čeprav v resnici to niso.

Pravična trgovina na eko policah Pa vendar je dodal: "Vsako podjetje, ki je ponosno na svoj način proizvodnje, bo to z veseljem tudi oglaševalo." Ena od rešitev je tudi kupovanje izdelkov, ki so nastali v razmerah pravične trgovine. Zdaj jih najdemo že skoraj v vseh supermarketih, čeprav prodajalci navadno sploh ne vedo, da imajo tudi take izdelke.

Največkrat so namreč postavljeni na police z ekološko pridelano hrano, saj ima večina proizvodov iz pravične trgovine tudi ekološke certifikate. Pri tem gre predvsem za čaj, kavo, sladkor, riž in tropsko sadje. "Certifikat pravične trgovine je jamstvo, da izdelek ni bil proizveden v izkoriščevalskih razmerah in da so proizvajalci za svoje delo prejeli dostojno plačilo," poudarja Suša. Pri proizvodnji pravične trgovine organizacija Fairtrade Labelling Organization izvaja nenapovedane kontrole proizvodnje, kjer preverjajo delovne razmere. "Nikakor ne moremo reči, da je ta sistem popoln, je pa eden bolj uspešnih poskusov, da stvari premaknejo z mrtve točke," je dodal Rene Suša.