Petek, 7. 3. 2014, 14.14
8 let, 7 mesecev
Spolni apartheid trgovin z igračami
V parlamentarni obravnavi je že nekaj časa Zakon o enakosti moških in žensk, ki bi na načelni ravni uzakonil enakost in enakopravnost spolov na različnih ravneh družbe od vlade do vrtca ter onemogočil in sankcioniral diskriminacijo zaradi spola. Posebno pozornost predlog zakona posveča tudi izobraževanju za enakost spolov, ki bo "sestavni del sistema vzgoje in izobraževanja, vseživljenjskega učenja ter poklicnega usposabljanja, ki med drugim vključuje pripravo obeh spolov za dejavno in enako sodelovanje na vseh področjih življenja".
Ni sicer še definirano, kako bi izvajali izobraževanje za enakost spolov, a recimo v Franciji so ravno januarja letos v vrtce in osnovne šole uvedli poskusni projekt. Program ABCD enakosti naj bi otroke spodbudil k razmišljanju o enakosti spolov.
V ta namen naj bi jih učitelji spodbujali k menjavi vlog. V uprizoritvi Rdeče kapice naj bi volka igrala deklica, Rdečo kapico pa fant. Pri zgodovini naj bi recimo posebej omenili, da je Ludvik XIV. nosil visoke pete in pentlje. Na ta način naj bi omehčali spolne stereotipe in v prihodnosti v francoski družbi ne bi bilo več spolne neenakosti.
Da, tudi Platon si je za svoj utopični idealni svet zamislil, da bi enakopravnost spolov dosegli z enako vzgojo za moške in ženske. Prav enakega mnenja so tudi sodobne zagovornice teorije spolov: enakopravnosti spolov se ne bo doseglo z dosledno slovnično uporabo obeh oblik spola, niti s popolno izenačenostjo plač, niti s premierko. Spola bosta enakopravna šele, ko ne bo več rožnatih krilc in modrih majic. Ko ne bodo za pusta vse deklice princese in fantki spidermani. Ko mame ne bodo več zdolgočaseno gledale sinovih bagrov in očetje ne bodo več zabodeno zrli v hčerine škatle za nizanje biserčkov. Ko se bo zgodilo vse to, bomo lahko ukinili dan žena.
Utopičen očitno ni bil le Platon, temveč tudi aktivistke. Namreč, nekaj je izobraževati za enakost spolov, drugo pa otroke siliti v enakost. Vzgojiteljica v vsakem vrtcu vam bo povedala, da vse otroke učijo, da morajo pospravljati, ne glede na to, ali so dečki ali deklice. In to je učenje za enakost spolov. Povedale pa bodo tudi, da zelo zelo redko vidijo dečka, ki bi se samoiniciativno igral s punčkami, ali deklico, ki bi si sama vzela avtomobilček, čeprav bi vsaka prava aktivistka rada videla prav to.
Seveda se tu pojavi vprašanje, ali je bila prej kura ali jajce. Ali otroci v vrtec pridejo že "okuženi" s stereotipno družbeno delitvijo na spola, da si igrače izberejo po družbenem vzorcu in ne zaradi naravne determiniranosti biološkega spola? Ker v biološkem spolu je razlika med moškimi in ženskami dovoljena. Pri družbeni definiciji spola pač ne, še posebej ne v teoriji spolov. Po tej teoriji se namreč s spolom ne rodimo, temveč se ga naučimo. Zato je še kako pomembno, kako se igrajo otroci.
A gremo na začetek. K rojstvu. Hip zatem, ko novo bitje pokuka na svet, ponosno razglasijo spol. Od tega je odvisno, v kakšno odejico ga bodo zavili, čeprav jih v slovenskih porodnišnicah ponavadi zavijejo v to, kar je pri roki. Njegov spol se definira s tem, kar nosi. Razlikovanje otroške garderobe po barvah je izum industrijske dobe. Pred tem so bili otroci oblečeni barvno enako, ne glede na spol. Prevladovala je bela barva, ki je na neki način tudi ideološko obarvana, saj simbolizira čistost otroške duše. Nekje ob prelomu 20. stoletja so začeli za otroška oblačila uporabljati rožnato in modro barvo, le da so rožnato sprva namenili fantkom, ker naj bi bila močnejša, pozneje pa so izdelovalci otroških oblek barvno paleto obrnili in od takrat dalje nekako velja, da so vsi otroški izdelki razdeljeni v ti dve barvi, ki definirata otrokov spol.
Prodajalci si želijo čistega razlikovanja po spolu, saj v tako popredalčkano družbo umestijo potrebe. Moški natančno vedo, kaj morajo kupovati, prav tako ženske. In to željo začnejo trgovci negovati že v otroštvu. Od barvno različnih oblek do igrač.
Če pogledate v trgovino z igračami, boste ugotovili, da so celo subtilno barvno razdeljene na modro in rožnato območje, saj se embalaža igrač, namenjenih enim ali drugim, razlikuje po barvi: za deklice svetlejši toni rdečega spektra, za dečke temnejši modri toni. Da o delitvi vsebine škatel niti ne govorimo.
Takšna razdelitev je bila popolnoma samoumevna do začetka devetdesetih let. Tedaj pa se je začela histerična akcija proti spolnemu apartheidu, kot so poimenovali rožnato/modro delitev na dečke in deklice. Češ da to kvarno vpliva na otroke, da se ne smejo igrati z določenimi igračami, ker tako zahteva potrošniška delitev po spolih, in da to v družbo prinaša le še več spolne neenakosti.
Diktatu aktivistk teorije spolov se je prva podredila najbolj znana britanska trgovina z igračami Hamleys, ki je leta 2011 ukinila nadstropja za dečke in deklice ter spremenila barvo smerokazov v trgovinah iz rožnatih in modrih v nevtralne barve.
Britanska vlada je istega leta naročila raziskavo o komercializaciji otroštva, ki je med drugim spraševala tudi o spolnih stereotipih. Ugotovili so, da ni nobenih dokazov, da bi marketinško osnovano spolno razlikovanje kakorkoli vplivalo na otrokovo obnašanje. V izbiri igrač naj bi se odražala le biološka različnost spolov.
Seveda bi ponovno lahko dejali, da tako razmišljamo zato, ker imamo možgane že sprane v rožnato in modro in nezavedno na otroka projiciramo priučeno delitev spolov. Ki seveda deklice pošilja v kot s kuhinjskimi igračami, dečke pa v mini mehanične delavnice.
Ampak biološkega spola ne smemo kar zanemariti. Znanstveniki s Harvarda so v štirinajstletni raziskavi šimpanzov ugotovili, da tudi mladi šimpanzi predmete uporabljajo različno glede na spol. Mlade samičke so podarjene palice obravnavale kot nekaj, za kar je treba skrbeti, mladi samčki pa kot nekaj, s čimer se je treba boriti.
Da bi bilo vse skupaj še bolj nenavadno, so glede na spol izbrali tudi človečke igrače: samičke so vzele punčke, samčki avtomobile. Pa mladi šimpanzi ne hodijo po nakupih v trgovska središča, da bi se okužili s potrošniško delitvijo spolov. Torej bi morali biti vsaj malo skeptični do idej, da se enakopravnost spolov v družbi doseže z enakimi otroškimi igračami za dečke in deklice in učenjem brisanja spolnih stereotipov.
Težava pa je v tem, da je vsakdo, ki podvomi o teoriji spolov, takoj označen za nazadnjaka. Res je sicer, da Cerkev načeloma ne podpira ideje teorije spolov, češ da se s tem izničuje ženska ženskost, moška moškost in, kar je še pomembnejše, družinska družinskost. Cerkev namreč zagovarja mnenje, da je teorija spolov dejansko prikrito zavzemanje za izenačenje homoseksualnih družin.
Tudi v Franciji so se starši uprli projektu ABCD enakosti in otroke šol, kjer poteka projekt, protestno za en dan na mesec ne pošljejo k pouku. Francoski socialisti so seveda iniciativo staršev takoj obtožili nazadnjaštva, da gre za katoliške in islamistične ekstremiste, ki zatirajo ženske. Starši pa vračajo udarec s tem, da želijo le, da bi bili njihovi sinovi fantje in hčerke dekleta.
Kaj torej storiti z generacijo, ki nam bo v prihodnosti prinesla popolno enakost spolov? Lahko sicer ignoriramo modro in rožnato otroško garderobo, glede preostalega je pa verjetno najbolje, da po zdravi kmečki pameti dečke pustimo, da se igrajo pirate, in deklice, da so frizerke.
Do tedaj, ko bodo odrasli, bodo fantje že ugotovili, kako je delati za šefice, te pa, kako naj se soočajo z moškim egom.