Petek, 3. 11. 2023, 22.07
1 leto
Ruski zločini na ameriških tleh: morje je postalo rdeče od krvi
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
8,50
Na Aleutih so Rusi v času svoje oblasti nad Aljasko izvedli velik pokol tamkajšnjih staroselcev.
Rusija se zlasti v Afriki predstavlja za državo, ki za razliko od zahodnih držav nima kolonialne preteklosti in tudi ni izvajala krvavih kolonialnih osvajanj. A v resnici je Rusija, podobno kot druge evropske velesile, v preteklih stoletjih s krvavimi obračuni z domorodci vzpostavila kolonialni imperij, ki je segal vse do Aljaske.
"Rusija ni omadeževana s krvavimi zločini kolonializma." Tako je julija lani, preden se je odpravil na nekajdnevno afriško turnejo, zapisal ruski zunanji minister Sergej Lavrov. Več kot jasno je, da skuša Rusija v času vojne v Ukrajini in merjenja moči z Zahodom s takšnimi izjavami pridobiti simpatije t. i. svetovnega Juga.
Zamere nekdanjih kolonij do nekdanjih kolonialnih sil
Velika večina današnjih držav zunaj Evrope, ki zdaj med drugim predstavljajo večino članic Združenih narodov, je bila nekoč del katerega od evropskih kolonialnih imperijev. Britanci, Francozi, Španci, Portugalci, Nizozemci, na koncu tudi Nemci, Italijani in Belgijci so imeli nekdaj kolonije v Afriki, Aziji in Ameriki.
Številne nekdanje kolonije imajo še vedno močne zamere do svojih nekdanjih kolonialnih gospodaric, kar Rusija seveda skuša v zadnjih letih čim bolj izkoristiti.
Kolonialna preteklost ZDA in Rusije
Tudi najmočnejša država na svetu ZDA, ki so za zdaj glavna opora Ukrajini v njenem boju proti ruski invaziji, ima kolonialno preteklost, saj je nastala iz 13 britanskih kolonij na vzhodni obali severne Amerike.
Leta 1580 so ruski kozaki pod vodstvom Jermaka Timofejeviča napadli sibirski kanat. Slika prikazuje spopad s puškami oboroženih kozakov, ki se jim po robu postavljajo z loki oboroženi domačini.
Rusija seveda ni država, ki ne bi imela kolonialnih grehov, le bolj spretno jih skriva. Pri tem ji pomaga to, da evropske Rusije od njenih kolonij in osvojenih ozemelj niso ločevala morja (ta so zemljepisno jasno ločevala zahodne kolonialne imperije od njihovih kolonij).
Rusko krvavo osvajanje Sibirije
Osnovno etnično ozemlje Rusov, ki je bilo izhodišče za širjenje, je bilo stoletja tostran Urala, na vzhodnem robu Evrope. Rusija je seveda svojo oblast širila proti zahodu in jugu (Kavkaz), toda ozemeljsko najobsežnejše je bilo širjenje njene imperialne oblasti na vzhod, onkraj Urala.
Tako si je Rusija podredila ozemeljsko ogromno Sibirijo in dosegla severozahodni del ameriške celine. Pri tem sta bila kolonialno širjenje in odnos do domačinov zelo nasilna. Rusko osvajanje Sibirije se je začelo v 16. stoletju.
Ruski pohlep po sibirskem mehkem zlatu
Rusom je pot proti vzhodu odprl propad mongolskega imperija oziroma njegovih naslednic, piše britanski zgodovinar Orlando Figes v svoji Zgodbi o Rusiji (Story of Russia). Pri širjenju na vzhod Rusov niso ovirale nobene ozemeljske pregrade, tudi nobena druga velesila ni mogla zavreti ruskega širjenja proti vzhodu, razen Kitajske daleč na vzhodu.
Rusija zdaj izvaža žito, kovine, nafto in plin, nekdaj pa je bil njen glavni izvozni artikel krzno. Prav pohlep po krznu oziroma kožuhih je Ruse gnal v sibirska prostranstva. Kožuhe soboljev so poimenovali celo mehko zlato.
Sibirska ljudstva, kot so Hanti, Samojedi, Tunguzi, Burjati in Čukči, ki so se borila le z loki in sulicami, niso bila kos ruskim puškam in topovom. Rusi so po njihovem ozemlju hlepeli zaradi t. i. mehkega zlata – živalskega krzna. Krzno je v preteklosti, med drugim v 17. stoletju, predstavljalo glavni ruski izvozni izdelek na zahodne trge.
Rusko izsiljevanje in izkoriščanje staroselcev
Poleg lovcev na krzno so v Sibirijo prišli tudi kozaki, ki so tam gradili lesene trdnjave (t. i. ostroge). Kozaki so načrtno ugrabljali domorodce (zlasti otroke, ženske, plemenske starešine in šamane) in jih v trdnjave zapirali kot talce.
Tako so Rusi izsiljevali domorodce, da so jim v trdnjavo prinašali krzno soboljev, lisic in podlasic. To je bil davek, imenovan jasak. Pokorjena plemena so morala Rusom pomagati tudi v bojih zoper še nepokorjena sibirska plemena – kot vodiči, prevajalci, nosači in bojevniki.
Uporniški Tunguzi in Burjati
Nekatera domorodna plemena so rada počela te stvari za Ruse, če so lahko pri tem uničevala sovražna plemena. Podobno, kot so v severni Ameriki Francozi in Britanci izkoriščali medsebojno sovraštvo med indijanskimi plemeni.
Rusko nasilno širjenje v Sibirijo so med drugim občutili Burjati. Ko so se uprli, so jim Rusi požigali vasi, jih pobijali, ženske pa posiljevali in prodajali za sužnje. Na fotografiji: pripadnika mongolskega ljudstva Burjatov.
Nekaterih sibirskih ljudstev pa si ni bilo mogoče z lahkoto podjarmiti. Zelo so se upirali zlasti Tunguzi in Burjati, ki so med sibirskimi ljudstvi prednjačili zaradi boljše družbene organiziranost ter uporabe in obdelave kovin.
Požigi vasi, pobijanje in množično posiljevanje
Rusi so s Tunguzi in Burjati ravnali zelo trdo, želeli so zlomiti njihovi odpor: zažigali so njihove vasi, izvajali usmrtitve pripadnikov plemen, množično posiljevali in zasužnjevali ženske. Nekatera sibirska plemena so pobegnila s svojega ozemlja ali celo izvajala skupinske samomore, samo da se niso podredila Rusom.
To nasilje ima v ruskih zgodovinskih knjigah zelo obrobno vlogo, saj osvojitev Sibirije prikazujejo kot miroljubno kolonizacijo, v okviru katere so bili sibirski domorodci "civilizirani" z asimilacijo v rusko kulturo in družbo. Rusi se tako predstavljajo kot dobronamerni imperialisti – za razliko od Američanov, ki so se na zahod severne Amerike širili z genocidi nad Indijanci, še piše Figes.
Rusko osvajanje Aljaske
Osvojitev Sibirije je za Rusijo seveda predstavljala dobro izhodišče za širjenje z Azije na drugo celino – Ameriko. Tudi tam, na skrajnem severozahodu Amerike, je bil ruski odnos do staroselcev podoben kot v Sibiriji. Rusija je nekoč, preden je Aljasko leta 1867 prodala Washingtonu, nadzorovala 20 odstotkov današnjega ozemlja ZDA.
Slika, ki prikazuje prihod Rusov na Aljasko.
Rusko osvajanje Aljaske in odnos do domorodcev je pred dnevi predstavil ameriški medij Politico. Kot piše v članku, nam ruski odnos do aljaških domorodcev pomaga razumeti tudi rusko invazijo na Ukrajino.
Najprej so prišli lovci na krzno
Ruski naskok na Aljasko se je začel leta 1741, ko je danski raziskovalec in pomorščak Vitus Bering, ki je bil v službi ruskega carja, priplul do Aleutskega otočja pri Aljaski. Po Beringu se imenuje tudi preliv, ki ločuje Aljasko od Sibirije.
Tako kot Sibirija je tudi Aljaska privabila ruske lovce na krzno. Poleg krzna je bila dragocena tudi koža tjulnjev. Večino 18. stoletja ni bilo ruske osrednje državne oblasti nad Aljasko, ampak je bilo vse prepuščeno ruskim lovcem na krzno.
Trda politika Rusov do aljaških staroselcev
Mož, ki je rusko osrednjo oblast vpeljal na Aljasko, je bil Aleksander Baranov. Trgovec, ki je najprej deloval v Sibiriji, pozneje pa je kot uslužbenec ruske trgovske družbe za Ameriko, ki je imela oporo v ruski državni oblasti ter ruski vojaški mornarici, je prišel na Aljasko in leta 1799 postal dejanski ruski guverner Aljaske.
Rusi so š širjenjem imperija na Aljasko pripeljali tudi pravoslavno krščanstvo. Na fotografiji: ruska pravoslavna cerkev na Aleutih konec 19. stoletja.
Ruski odnos do staroselskih ljudstev, kot so Aleuti, Tlingiti, Jupiki in Inuiti, je bil podoben kot v Sibiriji. Ugrabljali so jih, jih imeli za talce in od njihovih rojakov kot jasak, tj. davek, zahtevali krzna in kože tjulnjev. Ženske so tudi posiljevali. Ne preseneča, da so se staroselci uprli takšnemu ravnanju in ruske koloniste začeli napadati.
V "morju" krvi zadušeni upor Aleutov
Ruski odziv je bil neizprosen in neusmiljen. Ko so se Aleuti uprli Rusom, so njihov upor zatrli z množičnimi poboji. Rusi naj bi pobili vsaj petino pripadnikov ljudstva Aleutov. Menda se je morje ob obali obarvalo rdeče zaradi krvavečih trupel Aleutov, ki so jih Rusi odvrgli v morje. Podobni pomori so bili tudi drugod po Aljaski. Upore staroselcev so Rusi zatrli do leta 1804.
To je razlog, da imajo številni potomci aljaških staroselcev Baranova za izvajalca genocida, zato so leta 2020 njegov kip, ki je stal v mestu Sitka (nekdaj Novi Arhangelsk, katerega ustanovitelj je prav Baranov), umaknili s trga in ga postavili v muzej.
