Pretepeni, prodani, utopljeni in ubiti begunci

Evropa je osredotočena na svojo begunsko krizo in je že pozabila, kaj se je v začetku poletja dogajalo v Aziji, ko je na tisoče beguncev iz Mjanmara skušalo doseči obalo Tajske, Indonezije ali Malezije. Amnesty International (AI) je nedavno izdal poročilo begunski krizi v jugovzhodni Aziji.

Begunci, večinoma pripadniki muslimanske manjšine Rohingja, pripovedujejo o tednih, ki so jih preživeli na morju, o na tisoče utopljenih, krutosti tihotapcev, pretepanju in nečloveških razmerah, ki so jih preživeli. "Fizično nasilje, ki so jim bili begunci izpostavljeni na čolnih, ujetih v Bengalskem zalivu in Andamanskem morju, je skorajda preveč grozovito, da bi ga lahko opisali. Iz Mjanmara so pobegnili pred nasiljem, a so se znašli ujeti v nočni mori," je za Deutsche Welle (DW) dejala Anna Shea, raziskovalka Amnesty International.

Neznano število umrlih Ljudstvo Rohingja Združeni narodi opisujejo kot eno najbolj preganjanih ljudstev na svetu. V Mjanmaru jih imajo za nelegalne priseljence iz Bangladeša, večina nima državljanstva in je izpostavljena nenehnemu nasilju. Večina od 800 tisoč pripadnikov ljudstva Rohingaja je skušala uiti iz Mjanmara prek morja na Tajsko, v Malezijo ali Indonezijo. Pridružili so se jim tudi ekonomski migranti iz Bangladeša. Višek begunske krize je bil maja letos, ko je bilo na tisoče ljudi več tednov ujetih na ladjah in čolnih sredi morja. Združeni narodi ocenjujejo, da je med januarjem in junijem 2015 na tej poti umrlo 370 ljudi, v Amnesty Internationalu pa so prepričani, da je ta številka mnogo višja. Bojijo se, da bi lahko bilo okoli osem tisoč utopljenih beguncev.

Tihotapci zahtevali odkupnine Po podatkih Mednarodne organizacije za migracije je bilo 40 odstotkov beguncev, ki so dosegli obalo, dehidriranih in podhranjenih. Na čolnih in ladjah je bilo nagnetenih toliko ljudi, da so reševalci poročali o tem, da jih mnogo ni moglo več hoditi, ker so bili dneve ali tedne v istem čepečem položaju. Na ladjah je primanjkovalo vode, če pa je že bila, je bila onesnažena s fekalijami in mnogo beguncev je zbolelo.

Begunci so bili na milost in nemilost prepuščeni tihotapcem. Ti so jih namenoma zadrževali na ladjah, od njihovih družin pa zahtevali odkupnino. Če je niso plačali, so jih ubili. V poročilu je pričevanje petnajstletnice, ki so jo pretepali, njene krike pa je moral po telefonu poslušati njen oče, od katerega so zahtevali dva tisoč evrov odkupnine. Tudi drugi begunci so pričali o nenehnem pretepanju ter tudi o tem, da so ljudi metali v morje.

Države so jih sprejele le za eno leto Del krivde za smrti beguncev pa poročilo AI pripisuje tudi vladam Indonezije, Malezije in Tajske, ki so čolne z begunci namenoma potiskale nazaj na morje, da se ljudje ne bi izkrcali na njihovih obalah. Šele po ostrih pritiskih mednarodne javnosti sta Indonezija in Malezija sprejeli sedem tisoč beguncev, a pod pogojem, da jih v enem letu preselijo v druge države. Večino ekonomskih migrantov iz Bangladeša so tako že vrnili, medtem ko se begunci ljudstva Rohingja v resnici nimajo kam vrniti. Nobena od držav, ki so jih sprejele, nima izdelane dolgoročne strategije, tako da nihče ne ve, kaj se bo z njimi zgodilo po maju 2016, ko se izteče enoletni rok.

Od letošnje majske krize se je tok beguncev iz Mjanmara nekoliko umiril. Deloma zato, ker so tajske oblasti odločno zlomile mrežo tihotapcev, deloma zaradi vremenskih pogojev. A zdaj se je monsun končal in Amnesty International opozarja, da se morajo države v regiji pripraviti na možnost novega vala beguncev na čolnih.