Torek, 19. 8. 2014, 14.16
7 let, 2 meseca
Portreti, ob katerih bralci jokajo
Vse se je začelo leta 2010, ko je ameriški fotograf Brandon Stanton začel pisati in objavljati fotografije na blogu Humans of New York, Ljudje New Yorka. Od tedaj je objavil okoli 10.000 fotografij ljudi z ulic New Yorka. Sčasoma je začel poleg fotografij objavljati tudi kratke izreke teh ljudi, kratke zgodbe o njih, pač s predpostavko, da ima vsak človek svojo zgodbo.
Blog je postal uspešnica, Stanton je objavil knjigo, ki se je povzpela na prva mesta najbolj prodajanih knjig. Njegov blog je kot všečen označilo več kot devet milijonov ljudi.
Sponzor njegovega nenavadnega potovanja so Združeni narodi. "Poanta potovanja ni, da bi povedali vse o svetu, temveč da bi obiskali oddaljene države in prisluhnili kar največ ljudem," je fotograf zapisal na svojem blogu o namenu poti.
Združeni narodi so se za ta projekt odločili v okviru programa Millennium Development Goals, Tisočletni cilji razvoja, h kateremu so se leta 2000 zavezale članice Združenih narodov. Do leta 2015 naj bi tako uresničili osem točk, ki bi izboljšale življenje na svetu. Zdaj je očitno, da vseh ciljev, predvsem glede izkoreninjenja revščine, ne bodo dosegli. So se pa odločili, da statistiki dajo obraze. In kaj je boljšega, kot da na pot pošljejo fotografa, ki odlično pozna žanr uličnih portretov.
Ko je pristal v Erbilu, so islamisti zavzeli vasi, kjer so živeli Jazidi. "Vedel sem, da bom v Iraku našel zgodbe o beguncih, nisem pa si mislil, da se bom znašel v središču pregona," je zapisal na blogu.
Tako je v Dohuku v Kurdistanu fotografiral tri jazidske dečke, ki so se igrali v pesku na ulici. Pod fotografijo je zapisal: "Srečni, da so ušli. Medtem ko njihove starše skrbi za sorodnike, ujete na gori, so dečki našli mirno mesto za igro. Iz pločevink so si zgradili avtomobile."
Le fotografijo prej je portret starega Jazida z globokimi žalostnimi očmi in podpis: "Bilo jih je ducat, mi pa le štirje. Vzeli so vse moje ovce."
Morebiti je blog Brandona Stantona najbolj čista oblika žurnalizma, brez komentarjev, le s podobo in izrečeno zgodbo. Brez dvoma pa pri bralcih vedno naleti na močan odziv. Pod fotografijo matere, ki na tleh sedi s hčerkama, je zapisal: "Navadno se z ljudmi pogovarjam o njihovih najbolj srečnih ali žalostnih trenutkih. Toda v vojni to ni mogoče. Trenutna situacija te ljudi tako okupira, da sploh ne morejo razmišljati o ničemer drugem. Uvidel sem, da brez fizične varnosti ne obstaja nobena druga plast človeškosti." Pod fotografijo je dodal izjavo matere: "Vse dni le sedijo in jokajo za domom."
Na naslednji fotografiji pa je prikazan mobitel tega moškega. Na njem je montaža njegovega obraza na zdravo telo. "Prilepil sem svoj obraz na zdravo telo, da bi videl, kakšen bi bil," je podpis pod to sliko.
Komentarji pod fotografijami so polni čustev. Eden izmed njih se glasi: "Če je to šele prva država na poti, nas bo Brandon popeljal na avanturo, ki nam bo odprla oči, kako zelo moramo biti hvaležni in koliko dobrega lahko storimo skupaj. Zajemite sapo, jaz sem pripravljena."
Po Iraku je Brandon Stanton odpotoval v Kongo. Njegove fotografije in zgodbe lahko spremljate na www.humansofnewyork.com.