Po prvih podatkih na volitvah v Turčiji pričakovano vodi AKP

Dobila je 50,3 odstotka glasov, kažejo neuradni podatki po preštetju 95 odstotkov glasov. S tem si je zagotovila tretji zapovrstni vladni mandat. Pričakovanja so se izpolnila tudi glavni opozicijski stranki, sekularni Republikanski ljudski stranki (CHP) Kemala Kilicdarogluja, ki se je s 25,9 odstotka glasov uvrstila na drugo mesto.

Parlamentarni prag, ki znaša visokih deset odstotkov, naj bi kljub nedavni aferi s seksualnimi video posnetki, katerih tarča so bili vplivni predstavniki stranke, prestopila tudi nacionalistična Stranka nacionalistične akcije (MHP). Po doslej znanih podatkih je dobila 13,1 odstotkov glasov.

50 milijonov volilnih upravičencev je svoje glasove lahko oddalo do 15. ure po srednjeevropskem času. Da bo AKP zmagala, sicer ni bilo dvoma, vprašanje je le, koliko glasov bo osvojila oziroma ali bo dobila zadostno večino za spremembo ustave.

AKP si je prizadevala dobiti vsaj 330 sedežev

V parlamentu je 550 poslancev, vladajoča AKP pa si je prizadevala dobiti vsaj 330 sedežev, kar bi ji omogočilo, da sama začne postopek za spremembo ustave, o kateri bi nato na referendumu odločali volivci.

Dvotretjinska večina 367 sedežev, ki se glede na javnomnenjske raziskave sicer ne zdi verjetna, pa bi AKP omogočila, da ustavne spremembe, ki naj bi šle v smeri večje liberalizacije države, izvede celo brez referenduma.

Nevarno, če bi AKP dobila preveč glasov?

Po doslej znanih podatkih naj bi AKP dobila 327 poslanskih sedežev, torej udobno večino. V sedanjem parlamentu ima 331 poslancev. Kljub Erdoganovim obljubam o liberalizaciji turške družbe pa mnogi ocenjujejo, da bi bilo za Turčijo nevarno, če bi AKP dobila preveč glasov.

Strahovi, ki so se pojavljali leta 2002 ob prihodu islamistične stranke na oblast, so se sicer v veliki meri izkazali za neupravičene, saj je Erdogan pokazal precejšnjo mero pragmatizma in Turčija se pod njegovim vodstvom nikakor ni začela spreminjati v drugi Iran.

Vse pogostejši napadi na medije

Večji razlog za zaskrbljenost pa je Erdoganova nesprejemljivost za kritike in vse bolj avtoritaren slog vladanja, zaradi česar so v Turčiji vse pogostejši napadi na medije in kritično javnost, češ da ustvarjajo zaroto proti državi.

Poglavitni cilj spremembe ustave naj bi bilo sicer oblikovanje predsedniškega sistema, podobnega francoskemu. Predsedniški položaj bi zasedel prav Erdogan, ki je že sporočil, da tokrat zadnjič kandidira na parlamentarnih volitvah.