Nobene rešitve ne bo brez odločne podpore od zunaj

Dolgoletni ustavni sodnik je redni profesor za ustavno pravo in pravo Sveta Evrope na ljubljanski pravni fakulteti, kjer je nosilec predmetov Volilno in parlamentarno pravo ter Evropsko pravo človekovih pravic na prvi stopnji, kakor tudi predmetov Pravo človekovih pravic in Lokalna samouprava na tretji stopnji.

Kaj je največja vrednota, kaj pa največja pomanjkljivost daytonskega sporazuma?

Vsi mu priznavajo, da je zagotovil mir v Bosni in Hercegovini, a obenem ni podal ustreznih temeljev, da bi iz te prehodne rešitve, ki je bila v času neposredno po vojni nujna, Bosna in Hercegovina lahko postopoma postala normalna evropska država.

Ali je bil daytonski sporazum sklenjen v pravem trenutku?

Daytonski sporazum je bil prepozen zaradi 200 tisoč žrtev, agresije Miloševića in hrvaških sil, ki so naivno mislile, da se bodo lahko dogovorile z Miloševićem in so s tem povzročile še vojno med Hrvati in Bošnjaki. Ker pa podpisniki niso izkoristili teh intenzivnih pogajanj, da bi jasnejše opredelili, kakšne bodo poti Bosne in Hercegovine v nadaljnje evropske integracije, je bil s tega vidika sporazum sklenjen prekmalu.

Ali lahko Bosna in Hercegovina sama oblikuje to svojo pot?

Pred izbruhom vojne je veljalo, da Bosna in Hercegovina ne more obstati brez AVNOJ-evske Jugoslavije, za kar jaz mislim, da je bilo pretiravanje, a je očitno, da vsaj v tem prehodnem obdobju Bosna in Hercegovina potrebuje neko zunanjo podporo, ki jo danes lahko najde v Evropski uniji.

Toda videti je, da se v 20 letih ni nič premaknilo nikamor. Kdo je zapravil ta čas?

Gre za vzajemno odgovornost. Glede na vlogo mednarodne skupnosti v Bosni in Hercegovini in njeno prisotnost prek predstavnika Bosna in Hercegovina ni prava suverena država in ne more resneje vstopati v evropske integracije. Po drugi strani brez podpore tistim silam od zunaj, ki si prizadevajo za normalizacijo Bosne in Hercegovine, ta proces ne bi stekel in bi očitno spet prišlo najprej do političnega in nato vojaškega zaostrovanja na star način.

Kdo bi moral narediti prvi korak?

Ni bila poštena izjava mednarodna skupnosti, češ mi smo postavili daytonski sporazum, od zdaj naprej je vaša stvar, da se sami dogovorite za novo ustavo, ne pa da ga samo kritizirate. Strukture so postavljene na tak način, da sporazuma ni mogoče doseči. Hrvati želijo imeti tretjo entiteto, Srbi pa ne želijo izgubiti ničesar od tega, kar je bilo očitno mišljeno kot začasna rešitev. Nobene rešitve ne bo brez kar odločne podpore od zunaj.

A to se ne zgodi …

To se ne zgodi in je velika težava. Evropska unija bi morala imeti prepričanje, da je dragoceno sprejeti Bosno in Hercegovino kot članico – ne z vidika pravičnosti, temveč z vidika same Evropske unije. To bi bil za njo preizkus zagotavljanja sožitja z muslimani, z bosanskimi muslimani je to sožitje mogoče. Obstoj in razvoj Bosne in Hercegovine ni samo interes njenih prebivalcev, temveč celotne Evropske unije.

Ali se Evropa morda boji, da bi ji spodletelo, če bi se odločneje lotila Bosne in Hercegovine?

Mednarodna skupnost, zlasti ZDA, je prešla na druge težave, ki jih ocenjujejo za pomembnejše, s tem je zelo usahnil interes za pomoč Bosni in Hercegovini. Dejanski strah Evropske unije ni povezan z Bosno in Hercegovino ter s tamkajšnjimi muslimani, temveč s Turčijo in kdaj bi, če sploh, ta država vstopila v Evropsko unijo. Zanimiva mi je argumentacija, da je strah pred muslimani v nekdanjih jugoslovanskih republikah manjši kot drugod, ker smo, zlasti v Sloveniji, kjer je bilo veliko delavcev iz Bosne in Hercegovine, z njimi sobivali.

Ali bi vloga mednarodne skupnosti v Bosni in Hercegovini morala biti bolj svetovalna ali bolj ukazovalna? Kakšen Dayton dve?

Potrebujemo odločnejšo podporo v začetni fazi. Vloga mednarodne skupnosti v Bosni in Hercegovini se na obstoječi način ne more trajno ohraniti. Evropsko sodišče zahteva, da imajo vsi državljani Bosne in Hercegovine enako volilno pravico in pravico biti izvoljeni, a po drugi strani imate visokega predstavnika, ki lahko izvoljene predstavnike zamenja čez noč brez kakršnekoli demokratičnosti. Torej reforma zelo močno potrebujemo, lahko tudi nek Dayton dve, a ne s takim vojaškim imenom. Nekaj, kjer bi imela Evropska unija večjo vlogo kot Amerika, pozneje pa bi bilo treba Bosni in Hercegovini priznati status neke suverene države. To seveda ne pomeni, da ji ne bi bilo treba vsako leto poročati, Slovenija poroča v Bruselj vsak teden.

Ali bi bilo treba entiteti ukiniti?

Zagotavljati je treba enakopravnost vseh, to je tisto, kar je treba ohraniti, da se ne bi nihče počutil ogroženega.