Nedelja, 8. 8. 2021, 4.00
3 leta, 3 mesece
Intervju: Valentin Inzko, nekdanji visoki predstavnik mednarodne skupnosti v Bosni in Hercegovini
"Ni slabih narodov in ni kolektivne odgovornosti"
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
6,39
27
Avstrijski diplomat slovenskega rodu Valentin Inzko je zadnji dan julija zaključil več kot 12-letno obdobje visokega predstavnika mednarodne skupnosti v Bosni in Hercegovini.
Po 12 letih zahtevne in odgovorne vloge v Bosni in Hercegovini, ki jo še vedno pestijo številna nerešena vprašanja ter bolečine in brazgotine po krvavi vojni iz prve polovice devetdesetih, Valentin Inzko kljub vsem izzivom in težavam te države ohranja optimizem in je prepričan, da je na krilih njenih talentov pred Bosno in Hercegovino velik razcvet.
Z Valentinom Inzkom smo se pogovarjali prvi dan po tem, ko je mesto visokega predstavnika mednarodne skupnosti za Bosno in Hercegovino predal devet let mlajšemu nemškemu politiku in pravniku, med drugim tudi nekdanjemu nemškemu kmetijskemu ministru Christianu Schmidtu.
Ravno zadnje obdobje Inzkovega mandata bi lahko opisali kot burno, in to ne ne le zaradi pojave non-paperja, ki je namigoval možnost spremembe notranjih meja Bosne in Hercegovine, kar bi nedvomno vodilo v nove spopade. Zaradi ugibanj in teorij o nastanku tega dokumenta in njegovih zagovornikih se je dvignilo veliko prahu daleč stran od Bosne in Hercegovine, tudi na slovenskem političnem parketu.
K pridevniku burno zagotovo pripomore tudi eden od redkih ostrejših posegov tega zdaj že nekdanjega visokega predstavnika, s katerim je v odsotnosti domače spravne rešitve prepovedal zanikanje genocida v Bosni in Hercegovini. Njegova poteza ni povsod naletela na plodna tla med politiki te žal še vedno globoko razdeljene države, ki mora sama s seboj razčistiti še veliko vprašanj.
Kar 12 let pa je nato spet služboval v Bosni in Hercegovini, in sicer od leta 2009 do zadnjega dne letošnjega julija, kot visoki predstavnik mednarodne skupnosti za to državo z močnimi pooblastili, ki jih je uporabljal le zmerno – zato, da bi, kot pravi, spodbujal domače rešitve. V prvih dveh letih tega mandata je bil tudi posebni odposlanec Evropske unije za to državo.
Kot diplomat je med drugim deloval tudi v Ljubljani, Beogradu, Mongoliji, pri Organizaciji združenih narodov, na Češkem in v Šrilanki, onstran Karavank pa je dejaven tudi v Narodnem svetu koroških Slovencev, kjer je bil večkrat izvoljen za predsednika.
V Bosno in Hercegovino ste prišli kot visoki predstavnik mednarodne skupnosti pred 12 leti – v kakšno Bosno in Hercegovino ste prišli takrat?
V Bosno in Hercegovino sem prišel v trenutku, ko so se stvari obračale na bolje, in to do te mere, da mi je mednarodna skupnost dala v roke papir, ki bi imel kot posledico zaprtje Urada visokega predstavnika. To je bila agenda 5 plus 2, da se uredijo status državnega in vojnega premoženja, stanje na fiskalnem in pravnem področju ter v Brčkem, samostojnem "distriktu" zunaj obeh entitet. Prvi pogoj je bil povezan s podpisom Pogodbe o Asociaciji in Stabilizaciji (SAA), drugi je pa bil bolj zanimiv: pozitivna ocena stanja v Bosni in Hercegovini in popolna uresničitev Daytonskega mirovnega sporazuma.
Kako je mednarodna skupnost takrat načrtovala uresničiti svoje poslanstvo v Bosni in Hercegovini?
Druga tedanja usmeritev mednarodne skupnosti poleg zaprtja urada visokega predstavnika je bila, da naj bi bilo manj Daytona in več Bruslja. Tretja iztočnica je govorila o domačih rešitvah in o domači odgovornosti. Pravzaprav se je mednarodna skupnost deloma umaknila in pričakovala domače rešitve, brez mednarodnega posega.
In kako je te svoje načrte uresničevala?
Imeli smo torej prvo fazo robustne mednarodne navzočnosti z ogromnimi uspehi, kot je uvedba ene od najbolj stabilnih valut na Balkanu, mejne policije, skupne armade, nove zastave, himne, potnih listov in drugega. Druga faza je bila faza domačih rešitev in tretja faza naj bi se začela s Christianom Schmidtom, novim visokim predstavnikom.
Primopredaja dolžnosti visokega predstavnika mednarodne skupnosti v Bosni in Hercegovini: Christian Schmidt (levo) prevzema dolžnost od Valentina Inzka (desno).
Kaj je po vašem mnenju največja pozitivna sprememba v Bosni in Hercegovini v tem obdobju?
Uspelo nam je obraniti državo in državne institucije, kot so ustavno sodišče, državna posest, državna volilna komisija, državni "Elektroprenos", davčna uprava, nekatere ustanove na pravnem področju ter druge. Preprečili smo tudi vsaj referendum ali dva. Eden od najlepših trenutkov je bil dan pred kakimi desetimi leti, ko so državljani Bosne in Hercegovine lahko začeli potovati v dežele Evropske unije brez vizumov. Počutili so se dobrodošle!
Kaj menite, da je najpomembnejša naloga, ki je še ostala vašemu nasledniku, in zakaj menite, da je ni bilo mogoče uresničiti?
Pravna država na vseh področjih. Ni je bilo mogoče uresničiti, ker nikjer v svetu politiki za to nimajo volje in ker smo predolgo čakali na domače pobude, ki jih ni bilo.
Zakon o prepovedi zanikanja genocida, ki ste ga sprejeli tik pred svojim odhodom, je dvignil veliko prahu. Zakaj ste ta zakon sprejeli ravno v tem trenutku in kako si razlagate tako burne in različne odzive?
Čakal sem na pravnomočno obsodbo Radovana Karadžića, ki je prišla marca 2019, in na pravnomočno obsodbo Ratka Mladića, ki jo je sodišče izreklo 8. junija 2021. Šele nato sem lahko ukrepal. Seveda sem želel tudi dati možnost domačim oblastem, da same sprejmejo ustrezen zakon. Taki osnutki pa so bili v zadnjih desetih letih zavrnjeni štirikrat. Burne odzive si razlagam tako, da nekateri mislijo, da je zakon uperjen proti njim. A ni tako. Ni slabih narodov in ni kolektivne odgovornosti.
"Menim, da bo 'etika sosedstva' vendarle ostala ideal Bosne in Hercegovine," je med drugim v svojem optimističnem nagovoru, zadnjem na položaju visokega predstavnika mednarodnega skupnosti v Bosni in Hercegovini, dejal Valentin Inzko. Na sliki: Baščaršija v Sarajevu
Srbska entiteta je sprejela ravno nasproten zakon, ki prepoveduje omenjanje genocida v povezavi z dogodki v Srebrenici, voditelji Republike Srbske pa so napovedali celo možnost odcepitve – kako bo mogoče preseči ta nasprotja, kaj lahko naredi mednarodna skupnost za zmanjševanje napetosti? Kakšna je prihodnost tega zakona?
Ta "nasprotni zakon" bo moral verjetno v presojo na državno ustavno sodišče. Poleg tega so Bošnjaki vložili veto. Treba je še počakati, kako se bodo stvari razvijale. Zakon, ki sem ga podpisal jaz, je vsekakor veljaven in je izšel v Službenem listu Bosne in Hercegovine.
O možnostih spreminjanja meja Bosne in Hercegovine se je govorilo tudi v non-paperju, za katerega še zdaj ni povsem jasno, kdo ga je naredil, kdo podprl, kdo zagovarjal in kdo mu je nasprotoval. Kaj pravzaprav vemo o tem dokumentu?
O tem dokumentu sem prvič bral leta 2019. Napisal ga je sodelavec ameriške obveščevalne agencije CIA za Balkan, Steven Mayer, v trenutku, ko se je v obdobju Trumpove vlade govorilo o spreminjanju mej med Srbijo in Kosovom. O tem danes nihče resen ne govori več, saj bi spreminjanje mej imelo hude posledice in bi pomenilo odpiranje Pandorine skrinjice.
Med burnimi odzivi na zakon o prepovedi zanikanja genocida so se v srbski entiteti (znova) pojavile pobude za odcepitev Republike Srbske od Bosne in Hercegovine, a bi, je prepričan Valentin Inzko, že vsak poskus spreminjanja mej ustvaril hude posledice.
Kakšna je prihodnost Bosne in Hercegovine – daytonska ali evropska?
Prihodnost Bosne in Hercegovine je po lastni želji evroatlantska, saj si 80 odstotkov prebivalstva želi Evrope. O zvezi Nato pa imamo zakon o obrambi, ki predvideva vstop, ampak je vodstvo Republike Srbske odločno proti. Vendar zakon obstaja.
Balkanske države še vedno ostajajo zunaj evropskih integracij – kdaj lahko pričakujemo pozitivne premike?
Upam, da do leta 2033, to bi pa pomenilo, da je Bosna Hercegovina čakala 30 let, saj je evropska povezava balkanskim narodom v Solunu že leta 2003 obljubljala evropsko perspektivo.
Zakaj ne gre hitreje?
Potrebujemo več pripravljenosti Evrope, potrebujemo pa tudi več napredka v državah Balkana. Predvsem pa potrebujemo več tempa. Ljudje ne morejo večno čakati.
Koliko je zamuda na evropski poti Bosne in Hercegovine krivda same Bosne in Hercegovine, koliko pa odraz nemoči mednarodne skupnosti v tem zapletenem okolju?
Če pogledamo Severno Makedonijo, je kriva Evropa. Makedonci so spremenili ime države, spremenili so ustavo, imajo albanskega Makedonca kot predsednika skupščine. Torej so izpolnili vse pogoje, Evropa pa jim ni dodelila statusa kandidatke. Porazno! Pri Bosni in Hercegovini bi rekel, da so vzroki kar na več straneh. V vsakem primeru pa je hitrost nezadovoljiva in ljudje, tudi najuspešnejši, se izseljujejo.
V prvih dveh letih mandata visokega predstavnika mednarodne skupnosti v Bosni in Hercegovini je bil Valentin Inzko tudi posebni odposlanec Evropske unije za to državo.
Te dni so tri balkanske države napovedale povezavo Odprti Balkan – ali jo vidite kot bližnjico do njihovega približevanja Evropski uniji ali kot odgovor ali celo upor zaradi (pre)počasnega približevanja Evropski uniji?
Ideja je: združite se, sodelujte med sabo in Evropa bo sodelovala z vami. Jaz sem za Odprti Balkan! Pomislite samo na tovornjake, koliko ur in denarja bi prihranili, če ne bi bilo čakanja na mejah. Najpomembnejše je premagovanje meja na terenu in v glavah.
Kam vas bo peljala vaša poklicna diplomatska pot?
Za diplomatske poti nisem tako prepričan, saj sem že prekoračil pokojninsko mejo. Imam pa nekaj lepih ponudb univerz, tudi ameriških, Diplomatske akademije na Dunaju, javil se je tudi večji časopis za zunanjepolitične komentarje, vendar se bom v glavnem ukvarjal s kulturo. Ustanovil sem Avstrijski kulturni inštitut v Pragi, bil sem tudi soustanovitelj avstrijske gimnazije v Pragi in sploh sem bil v kulturni diplomaciji dejaven devet let. Zato sem preuredil stari hlev v domači vasi v Svečah v Rožni dolini, južno od Vrbskega jezera, v Einspielerjev center za srečanja, kjer bom organiziral prireditve na glasbenem, likovnem, gledališkem in filmskem področju.
Za konec, zakaj ste kljub velikim težavam in negotovostim v Bosni in Hercegovini optimistični o tej državi?
Bosna in Hercegovina je največji izvoznik talentov v Evropi. Zdajšnja ministrica za pravosodje v Avstriji Alma Zadić je Bosanka, prav tako tudi nekdanja švedska ministrica za šolstvo Aida Hadžialić. V domu lordov v Londonu sedi baronica Arminka Helić. Izvoza nogometašev ni treba niti omenjati. Prej ali slej bodo ti talenti prevzeli vlado in ključne položaje v Bosni in Hercegovini, takrat bo ta država vzcvetela kot še nikoli.
27