Inzko: Podoba Slovenije na Balkanu je še vedno dobra

Od leta 2009 ste visoki predstavnik v BiH, pred tem ste bili veleposlanik. Kako med seboj sodelujejo politiki različnih narodnosti, je sodelovanje zadovoljivo? So se vojne rane že zacelile? Vojne rane so na žalost še odprte. Vsako leto imamo pogreb v Srebrenici. Letos smo pokopali 400 ubitih, pred dvema letoma jih je bilo še 700. Kar naprej odkrivajo nova množična grobišča. Še vedno potekajo sojenja v Haagu Karadžiću in Mladiču. Nekateri vojni zločinci se že vračajo iz zaporov. Ta proces pomiritve in sprave še ni končan. Te stvari trajajo dlje časa, kot veste tudi v Sloveniji.

Je pa tako, da ljudje že sodelujejo. Najlepši uspeh je bil, ko je BiH zmagala v Litvi z 0:1, tako da gre v Brazilijo na svetovno nogometno prvenstvo. V reprezentanci so tudi Srbi, Hrvati, predvsem pa kar nekaj nogometašev iz mešanih zakonov. Nikoli ni bilo vprašanje, katere narodnosti je, ampak ali je dober ali ne. Če nekdo igra pri Manchester Cityju kot Edin Džeko ali pa pri Laziu, Stuttgartu, igra za reprezentanco, ne glede na to, kakšno ime ima.

Rekel bi, da ljudje sodelujejo, sodelujejo pa tudi podjetja in politiki, če je treba povišati plače ali kaj podobnega. Vse pa se dogaja zelo počasi in ta tempo BiH tudi nekaj stane. Po drugi strani gre cela regija naprej. Hrvaška je postala članica EU, Srbija bo kmalu postala kandidatka, Črna gora je že zaprla nekaj poglavij v pogajanjih z Evropsko komisijo. Ko bo podpisan sporazum med Beogradom in Prištino, bo tudi Kosovo šlo hitreje, samo BiH zaostaja.

Prihodnji mesec bo minilo 18 let od sklenitve daytonskega sporazuma. Je ta kdaj dejansko zaživel? Je dosegel svoj namen? Daytonski sporazum je treba gledati z dveh vidikov. Eden je ustavnopravni, ta gotovo ni izpolnjen in gotovo so še velike frustracije. Če pa gledate na daytonski sporazum kot mirovni sporazum, je bil izjemno uspešen. Po podpisu daytonskega sporazuma nikoli ni bilo nesoglasij ali pa vojnih spopadov, ubijanja ali streljanja. V tem smislu je bil daytonski mirovni sporazum zelo uspešen. Seveda se morajo stvari razvijati, da lahko dobimo kakšen nov "dayton", kakšne ustavne spremembe. Te bodo gotovo prišle tedaj, ko bo BiH postala kandidatka za EU.

Sporazum je državo razdelil na nacionalni podlagi in ukoreninil zapleteno strukturo oblasti, ki ovira sprejemanje potrebnih reform. Lahko takšna država obstane? Nekateri daytonsko ustavo imenujejo prisilni jopič. Menijo, da je v BiH preveč vlad, da to preveč stane. BiH ima 14 vlad in okoli 200 ministrov. Če imaš politično voljo, če imaš dobro voljo, potem lahko tudi s takim sistemom preživiš. Če pa gledaš samo na to, kako bi stvari blokiral, pa je to seveda velika težava. V tem smislu je morda treba narediti kak pregled "daytona". To bo najbolje takrat, ko bo BiH postala kandidatka za EU.

Slovenija je bila včasih močno prisotna na balkanskem trgu, tudi v BiH. Kako je zdaj? Ali druga podjetja izpodrivajo slovenska? Kakšen ugled imajo slovenska podjetja? Slovenija je na Balkanu srednja velesila. Slovenija ima ogromen trgovski promet v obe smeri z BiH in drugimi državami. Na žalost je tukaj senca Ljubljanske banke. Ne bi govoril o tem, kdo je kriv oz. kdo ni kriv. Ta senca obstaja, vendar če v BiH ali pa na jugovzhodu Evrope rečeš Slovenija, ljudje to razumejo kot drugo besedo za kakovost, za standard. Slovenija ima še vedno ugled.

Nekateri omenjajo, da se Hrvaška vedno bolj uveljavlja kot srednja velesila, kot ste se izrazili, na Balkanu. Se strinjate s tem, da si hrvaška diplomacija in gospodarstvo bolj prizadevata za to, da bi bila prisotna na balkanskem trgu? Hrvaška je nekaj mesecev članica EU, želi imeti pozitivno vlogo na jugovzhodu Evrope. Enako želita tudi Beograd in Ljubljana. Ko je bila Avstrija edina članica EU, ki je mejila na Balkan, na jugovzhodno Evropo, je prav tako želela imeti to vlogo. Dejansko smo imeli kar nekaj uglednih politikov, ki so izstopali v tem smislu – doktor Erhard Busek, doktor Wolfgang Petritsch in drugi. To je naše skupno sosedstvo. Tako kot Poljska skrbi za Ukrajino, za Belorusijo, ker je to tam soseščina, tako pa je naše sosedstvo. Če bodo tam spet kakšna nesoglasja ali napetosti, bomo tudi mi trpeli. Če bo tam kriminal ali pa tihotapljenje drog oz. ljudi, bomo tudi mi to čutili. Če pa bosta tam blaginja in stabilnost, bo to tudi za nas dobro. V tem smislu nas to zelo zanima in v tem smislu moramo vedno ostati prisotni na Balkanu.

Avstrijci so kupili Helios. Vlada ima namen prodati oz. privatizirati še nekaj podjetij. Bi lahko videli še več avstrijskega kapitala v slovenskih podjetjih? Je interes v Avstriji? V Avstriji interes obstaja. Ni treba gledati negativno na to, če neko avstrijsko podjetje kupi kakšno slovensko podjetje. Pomembno je, da delovna mesta ostanejo, da podjetje ostane, da ostaneta centrala in administracija v Sloveniji. Tudi velike avstrijske firme so šle v tujino, Austrian Airlines ali pa Billa, ki je zdaj nemško podjetje. To je v Evropi nekaj normalnega, Slovenija verjetno kupuje bosanska, srbska in druga podjetje. Pomembno je, da ta podjetja preživijo, da so uspešna. Takih naložb ali pa avstrijsko-slovenskih kooperacij bi si v Sloveniji želel še več.

Če se vrnemo na avstrijske volitve, kako komentirate izide? Podpora največjima strankama upada. Zanimiv fenomen v Avstriji je, da sta ti dve veliki stranki – socialdemokrati in ljudska stranka – odgovorni za ogromen ekonomski napredek Avstrije. Mislim, da je Avstrija zdaj tretja država v Evropi in sedma na svetu. Ti dve stranki imata ogromne zasluge. Kaže, da sta se pri tem po 70 letih vladanja malo izčrpali, da je nastopil neke vrste burn-out (izgorevanje, op. a.). Ti dve stranki bi za prihodnjih pet let potrebovali več novih idej, kakšne sveže prijeme, tudi nove ljudi.

Kdo bo glede na trend padanja podpore po vašem mnenju najmočnejši čez pet let? Ljudska stranka in socialistična stranka sta imeli v preteklosti vsaka 50 odstotkov volivcev, zdaj pa imata skupaj komaj nekaj nad 50 odstotki. Naslednjič bosta zbrali malo pod 50 odstotkov. Zdaj se pojavlja še tretja stranka, svobodnjaška stranka, ki je tudi kar precej močna, tako da bo čez pet let kar zanimivo. Pričakujem, da bo že zdaj ali pa najpozneje čez pet let v vladi NEOS ali pa Zeleni, da bodo skupaj lahko imeli nekaj več kot 50 odstotkov.

Se bo Avstrija nagnila bolj na levo ali na desno? Mislim, da je to nevtralno. Če vzameš svobodnjaško stranko, ki je nekako bolj desničarska, vzameš ljudsko stranko, ki je na sredini, in NEOS, je to več, kot imajo socialisti. Če pa vzameš socialiste in Zelene … pri nas se to nekako poravna. Nekega močnega trenda, tako kot je v nekaterih državah, pri nas ni. Močen trend v levo ali močen trend na desno, tega pri nas ni.

Avstrija, kot smo omenili, je dobro prebrodila krizo. Pa so po vašem mnenju še kakšne reforme, ki bi jih morali sprejeti, ali je delo že opravljeno? Imeli smo zelo uspešno pokojninsko reformo, ampak pokojninski sistem je treba reformirati spet in spet. Tudi v Avstriji ljudje živijo vse dlje. Menda je Bismarck uvedel 65. leto kot leto, ko gre človek v pokoj. Ampak v času Bismarcka so ljudje živeli do 62. let. Se pravi, da bo mejo treba dvigniti tudi v Avstriji. Da se boš upokojil s 67, 68 leti, morda nekoč tudi s 70, tega ne vem. Zdravstven sistem je v Avstriji predrag, tudi šolski sistem je predrag.

Jaz bi reformiral tudi železnice, ker goltajo milijarde in milijarde vsako leto. Dal bi veliko več za znanost in razvoj, več kot tri odstotke. Zakaj ne bi bila Avstrija prva v Evropi, ki bi dala celo pet odstotkov? Na vsak način sta najpomembnejši področji pokojninski sistem in zdravstvo. Tukaj so velike možnosti. Če bodo stranke resno vzele ta mandat, prihodnjih pet let, bodo spet zmagale, če ne, bodo dobile račun.

Kakšni so vaši cilji v prihodnosti? Moj cilj je, da bi bila BiH na nepovratni poti v evroatlantske integracije, se pravi v smer Nato, smer EU. To je moj glavni cilj. Če bom imel občutek, da je ta pot nepovratna, bom osebno predlagal, da se moj urad zapre in da BiH vzame usodo v svoje roke. Ni pa treba biti preveč nervozen, če je tukaj trenutno še en visoki predstavnik, ker ima tudi Ciper že 50 let vojsko Združenih narodov. Mednarodne sile so prisotne tudi na Kosovu, verjetno tudi na Severnem Irskem. Želja je, da je čim manj mednarodnih faktorjev v BiH in da sami prevzamejo čim več. S preprosto formulo: več Bruslja, manj "daytona".

Tudi v Avstriji so bile zavezniške sile deset let. Na južnem Koroškem so uvedle dvojezična sodišča, dvojezični radio, dvojezični časopis, šolstvo. Ko so videli, da to dobro teče, da je demokracija zasidrana – v Avstriji pred drugo svetovno vojno ni bilo parlamenta, ni bilo demokracije –, ko so videli, da nacizma ne bo več nazaj, da Marshallov načrt dobro deluje na gospodarskem področju, so se po desetih letih umaknili. Ravno zato je 26. oktober avstrijski nacionalni praznik, ker je dan prej zadnji tuji vojak zapustil Avstrijo. Tako nekako si predstavljam BiH … Ko bo vse bolj ali manj dobro delovalo, bo prišel čas, da se umaknem.