Ni izbirčna. Vsak jo lahko kotali po travi.

Bralci ste že ugotovili, da govorimo o nogometni žogi. "Žoga je okrogla," je ena najbolj znanih misli, ki velja za nogometno žogo (avtor te misli je slavni nemški trener Josef Herberger, ki je leta 1954 Nemce popeljal do prvega naslova svetovnih nogometnih prvakov).

Planet, ki se vrti okoli žoge Nogomet je igra, kjer se vse vrti okoli žoge. Pravzaprav je žoga edino, kar je nujno potrebno, da skupina ljudi začne igrati nogomet. Žogo lahko kotalijo in brcajo skoraj vsepovsod – po travi, pesku ali betonu. To je naredilo nogomet za daleč najbolj priljubljeni šport na svetu.

Za žogo bi – tako kot za nogometno igro nasploh – lahko rekli, da ni izbirčna in ne diskriminira ljudi. Za njo se poganja na milijone ljudi na vseh celinah, vseh narodnosti, ras, ver, družbenih slojev in obeh spolov.

Kako je guma nadomestila prašičje mehurje Prve žoge, za katero so se podili igralci nogometa, so bile narejene iz živalskih mehurjev, prekritih z usnjem. Večinoma je šlo za mehurje prašičev. Glede na obliko mehurja je bilo odvisno tudi obnašanje žoge. Čim bolj nepravilne oblike je bil mehur, tem bolj čudno in nepredvidljivo se je obnašala žoga.

Nogometna žoga, kot jo poznamo danes, je začela svojo pot, ko je Američan Charles Goodyear leta 1836 patentiral vulkanizacijo gume. Toda šele v 20. stoletju so žoge iz gumijastih open popolnoma nadomestile živalske mehurje (glej: SoccerBallWorld.com: The History of the Soccer Ball).

Ženina smrt "zaslužna" za gumijasto žogo Prvi, ki je izdelal napihljivo žogo, ki je bila namesto iz prašičjega mehurja izdelana iz gume, je bil leta 1862 Britanec H. J. Lindon. Ta naj bi se izdelave gumijaste žoge lotil zato, ker je njegova žena umrla zaradi pljučne bolezni, ki je bila posledica škodljivih učinkov napihovanja žog iz prašičjega mehurja.

Guma je bila zaslužna za to, da je žoga ostajala trda in okrogle oblike. Prav dejstvo, kako dolgo lahko žoga ohrani svojo obliko, je bilo glavno merilo njene kakovosti.

Usnjene žoge v vodi postanejo težke in nevarne Z leti so postajali materiali, iz katerih je bila izdelana žoga, vse boljši. Okoli leta 1900 so se pojavile močnejše gume, ki so zdržale večje pritiske. Žoga je bila narejena iz zračnice, prekrite s težkim rjavim usnjem. Takšna žoga se je lažje odbijala in lažje udarjala.

Je pa iz teh žog zrak hitro uhajal, tako da jih je bilo treba pogosto polniti, včasih tudi med tekmo. Ker so bili šivi, s katerim so bili sešiti kosi usnja, trdi, je bila igra z glavo dokaj boleča. Težava je bila tudi, ker je usnje hitro vpilo vodo, zaradi česar je postala žoga težja in nevarnejša za igro. Sintetično usnje ne vpija vode Rešitev za to težavo je bilo sintetično usnje, ki ne vpija vode. Prve sintetične žoge so bile izdelane v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, toda šele v osemdesetih letih prejšnjega stoletja je sintetično usnje zamenjalo polno zrnato usnje. Zaradi novih materialov in izboljšav je postajala žoga vse bolj vodotesna, mehkejša in hitrejša. Gibanje žoge v zraku je bilo boljše, izboljšal se je tudi odboj.

Večina sodobnih nogometnih žog je sešita iz 32 ploskev vodotesnega usnja ali plastike. Sintetično usnje je običajno narejeno iz PU (poliuretan) in PVC (poli vinil klorida). Sestavni deli nogometne žoge so pokrov, šivi, podloga in mehur.

Rjave, bele, oranžne in rdeče Žoga je bila na začetku rjave barve, v barvi usnja. Bele žoge so neuradno uporabljali od leta 1892 naprej, toda prvič je bila uradno dovoljena leta 1951. Razlog za širitev uporabe bele žoge je bil razvoj žarometov, saj je bila bela žoga pod žarometi bolj vidna za igralce in gledalce. V petdesetih letih prejšnjega stoletja so začeli uporabljati tudi oranžne oziroma rdeče žoge za igro po zasneženem igrišču.

Ko je leta 1863 Angleška nogometna zveza spisala prva nogometna pravila, še ni bilo omembe, kakšna naj bo žoga. Leta 1872 pa je bilo med pravili prvič zapisano, da mora biti žoga kroglaste oblike in obsega od 27 do 28 inčev, torej od 68,6 do 71,1 centimetra. To pravilo je še vedno v veljavi.

Koliko lahko tehta žoga? Leta 1937 so bila pravila dopolnjena – uradna teža žoge je bila z od 13 do 15 unč povečana na od 14 do 16 unč (ena unča je 28,35 grama – zaokroženo na dve decimalki). Na začetku tekme tako žoga ne sme biti težja od 450 gramov in ne lažja od 410 gramov. Pritisk mora znašati od 0,6 do 1,1 atm nadmorske gladine (to je od 600 do 100 g/cm3).

Prva uradna žoga svetovnega prvenstva je bila adidasova ikonska belo-črna žoga Telstar na svetovnem prvenstvu v Mehiki leta 1970. Uradna žoga na letošnjem svetovnem prvenstvu je Brazuca.

Največ žog izdelajo v Pakistanu Množična proizvodnja žog se je začela leta 1888. Večino žog zdaj izdelajo v deželah, ki se jim je nekdaj popularno reklo Tretji svet. Z globalizacijo so namreč izdelovalci žog svojo proizvodnjo prenesli v države z nizko ceno dela. Kot piše The Wall Street Journal, kar 40 odstotkov svetovne proizvodnje žog tako izdelajo v vzhodnopakistanskem mestu Sialkot. Iz Pakistana, ki ima vse večjo konkurenco v Kitajski in sosednji Indiji, na leto izvozijo okoli 30 milijonov žog.

Kako je Slovenija spoznala nogometno žogo V Slovenijo je prva prava usnjena nogometna žoga prišla leta 1909. Idrijčan Stanko Bloudek, ki je bil eden od uveljaviteljev nogometa pri nas, jo je skupaj z nogometnimi čevlji prinesel iz Češke, domovine svojega očeta.