SiolNET. Novice Svet
2

termometer

  • Messenger
  • Messenger

"Navadni Ukrajinec živi tako kot Slovenec pred sto leti"

2

termometer

Kljub nepredstavljivi revščini je med Ukrajinci več upanja, da bo tudi zanje še posijalo svetlejše sonce kot med Slovenci, pravi sestra Jožica Sterle, ki že devet let živi v Kijevu.

Marijina sestra Jožica Sterle je slovenska misijonarka, ki že devet let živi v Kijevu, kjer skupaj z dvema sestrama, dvanajstimi lazaristi in domačini pomaga ubogim, predvsem brezdomcem. Vsak ponedeljek na ulici načrtno obiščejo sto brezdomcev, kar pa je po njenih besedah kaplja v morje. Tem ljudem poskušajo pomagati po najboljših močeh, med tednom pa v bolnišnici in na domu obiskujejo in negujejo bolne, revne in stare ljudi.

Kako sta revolucija in zdaj vojna na skrajnem vzhodu Ukrajine zarezali v življenje Ukrajincev? Mislim, da so ljudje začeli ceniti mir. Prej so zelo hrepeneli po materialni blaginji, da bi se stanje izboljšalo, kar bi bilo v resnici dobro in prav. Ti ljudje namreč živijo res ubogo in skromno, zaslužek je majhen in morajo zelo paziti, kako razporejajo denar, da se prebijejo skozi mesec. A v zadnjih mesecih je glavna vrednota postala mir in zdi se mi, da nas je to povezalo. Če so nas prej delili mnenja, interesi, vera, zdaj to ni več pomembno. Pomemben je le mir.

Zelo od blizu smo spremljali demonstracije, ki so bile v Kijevu le tri kilometre od nas, in videli, kako tja hodijo vsi ne glede na starost, izobrazbo, vero. Vsi so hiteli tja v želji po spremembi nepravičnega sistema. Vsi so tja nosili, kar so imeli, od hrane do obleke in odej, karkoli, s čimer so lahko pripomogli k miru in skupni blaginji.

Je potem slika o razklanosti naroda, ki se kaže v medijih, ustvarjena umetno? Mislim, da so Ukrajinci vsi za Evropo, nihče od njih ne želi v Rusijo. Predvsem ob vzhodni meji in proti sredini države živi tudi rusko prebivalstvo, med katerimi so nekateri, ki ne razmišljajo preveč s svojo glavo. Ti so dopustili, da jih Rusi nagovorijo in podkupijo, zdaj pa rovarijo ter ustvarjajo zmede in nemire. Gre za ljudi, ki živijo revno in potem nasedejo praznim obljubam.

Tam ob vzhodni meji so bili namreč proruski izdajalci, ki so jih Rusi dobro plačali, da bi na ukrajinski strani delali nemire, da bi Rusi to ozemlje potem lažje priključili k sebi. Ko se je Ukrajina organizirala in mobilizirala vojsko, so ti izdajalci hoteli zbežati nazaj v Rusijo, a so jih Rusi na meji ustavili in pobili, ker jim niso več koristili.

Kako Ukrajinci doživljajo vmešavanje Rusije, tudi humanitarnih konvojev? Ukrajinci Rusom ne zaupajo in tudi ne želijo njihovega vmešavanja in pomoči. Z Rusi imajo veliko slabih izkušenj, saj se je velikokrat zgodilo, da so eno obljubljali, drugo pa delali. Zato jim danes nihče več ne verjame in so do vsake pomoči skeptični. S težavami se želijo spopasti sami, sploh pa je dejstvo, da se Rusi ne vmešavajo, ker bi Ukrajincem želeli pomagati, temveč si želijo spet vzpostaviti nekdanji veliki imperij.

S protesti so se Ukrajinci želeli upreti nepravičnemu sistemu. Katera oblast je (bila) po vašem mnenju najboljša za njihovo dostojno življenje? Ukrajinci so že toliko hodili po Evropi, da so videli, da je s poštenim delom mogoče zaslužiti in dobro živeti. Doma medtem vlada velika korupcija, delajo vse dneve, zaslužijo pa malo. Poznam kirurginjo, ki je zaslužila sto evrov na mesec, česar si zdravniki tu ne morejo niti predstavljati. Zaslužila je sto evrov, obenem pa je za stanarino morala plačevati dvesto evrov. Da je preživela, je morala tako od bolnikov prejemati podkupnine.

Zaradi teh razmer se Ukrajinci želijo približati zahodnemu sistemu. Niso pa navdušeni nad nobeno od dosedanjih domačih oblasti. Morda za zdaj še najbolj zaupajo nazadnje izvoljenemu predsedniku Petru Porošenku. Že med demonstracijami se je izkazal za zelo miroljubnega in spravljivega, zavračal je agresijo in je vedno zagovarjal pogovor. S tem, da je bil z ljudmi, ko je bilo najbolj težko, največ strelov in smrti, si je priboril zaupanje med državljani. Nekateri mu sicer očitajo bogastvo, a njegova tovarna čokolade številnim daje mesečni kruh. Zagotavlja veliko delovnih mest ter pošteno in pravočasno plačilo. Za zdaj mu ljudje zaupajo, v njem vidijo človeka, ki bi Ukrajino lahko povezal in jo popeljal bliže Evropi oziroma v Evropo.

Omenili ste nizke plače in na drugi strani neprimerljive stroške. Kakšno je sicer življenje običajnega ukrajinskega državljana v primerjavi s Slovencem? Lahko bi rekla, da navadni Ukrajinec živi tako, kot so pri nas živeli pred sto leti. To pomeni zelo skromno, preprosto. Zelo mora razmišljati, kako bo obrnil denar. Po drugi strani se mi zdi, da je med njimi veliko solidarnosti, da drug drugemu zelo pomagajo in si delijo dobrine, ki jih imajo. Obiskujem in negujem gospo, ki je že deset let prizadeta zaradi kapi. V dvosobnem stanovanju živi skupaj s sinom ter vnukinjo in možem, ta dva imata službe, sin pa ne. S sinom morata skupaj preživeti z njenimi 70 evri pokojnine, a še velik del tega sin zapije. S 70 evri za dva je kar težko.

Cene kruha v trgovini niso bistveno nižje kot v Sloveniji. Ljudje se bojujejo iz dneva v dan, kmetje na črno na ulicah prodajajo svoje izdelke, oblasti jih sicer preganjajo, a oni vseeno nadaljujejo, ker nekako morajo preživeti. Če pa primerjam atmosfero v Sloveniji z ukrajinskim ozračjem, je v Ukrajini veliko več upanja, da bo tudi za njih posijalo bolj svetlo sonce. Pa v tem trenutku težko živijo.

Revščina ima verjetno tam povsem drugačen pomen. Zelo. Bila sem v centru za brezdomce v Ljubljani in tam vidiš mlade fante, njihova težava je odvisnost, kar pomeni, da je bilo veliko denarja, da so se lahko spečali z drogo. V Kijevu so brezdomci stari, ubogi, bolni, osamljeni, zapuščeni. Povsem druga slika.

Pogosto grem tudi na deželo, kjer naši duhovniki vodijo ljudske misijone. Na vaseh ljudje še vedno živijo v hišah z enim prostorom, v katerem žena kuha, spi, se umiva, krmi kokoši, suši orehe, lušči koruzo, prebira krompir … Skratka vse se dogaja v tem enem prostoru. Zdi se mi, da česa takšnega v Sloveniji ne vidimo več. So sicer svetle izjeme, ki so si nekoliko uredile življenje in živijo nekoliko bolje, a stari ljudje, ki so na deželi ostali sami, živijo zelo, zelo skromno.

So se socialne stiske ljudi v obdobju nemirov še poglobile, jih je novi oblasti že uspelo kaj zajeziti? Nova oblast vlada tako malo časa, da ji ni uspelo še ničesar spremeniti, tudi zaradi nemirov. Dokler je bila stara oblast, se je pa vse to samo poglabljalo. Vedeti morate, da ima v Ukrajini deset odstotkov prebivalstva v rokah 90 odstotkov narodnega bogastva. To pomeni, da mora preostalih 90 odstotkov prebivalstva preživeti z desetimi odstotki BDP. Velik razkorak in nepredstavljiva nepravičnost.

Imate priložnost videti tudi to bogato peščico? Osebno ne poznam nikogar. Gre pa za ljudi, ki živijo še in še bogato, veliko bolje kot ljudje v Sloveniji. Ko je nekdanji predsednik Viktor Janukovič odšel, smo po televiziji, nekateri tudi v živo, videli njegovo rezidenco in več hektarjev posestva, takrat se nam je v glavi zvrtelo. Kakšen kontrast. Tam ljudje živijo v eni sobi ali še to ne. Tega si v Sloveniji niti predstavljati ne moremo.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin