Nazaj na Siol.net

TELEKOM SLOVENIJE

Petek,
8. 5. 2015,
15.03

Osveženo pred

8 let

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue Green 4

Natisni članek

volitve v Veliki Britaniji David Cameron

Petek, 8. 5. 2015, 15.03

8 let

"Konservativci so prepričali predvsem z uspešno gospodarsko politiko"

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue Green 4
"Ta vlada bo veliko bolj desna kot prejšnja. Imeli bomo veliko globlje in ostrejše reze v javne izdatke in socialo," je prepričan politolog Seán Hanley.

Čeprav uradni rezultati volitev v spodnji dom parlamenta Velike Britanije še niso znani, se konservativcem nasmiha absolutna večina. Za kratek komentar volitev smo prosili Seána Hanleyja, profesorja politologije na University College London, strokovnjaka za razvoj političnih strank in demokracije v Evropi.

Kaj je bil ključ do zmage konservativcev? Volivce so konservativci verjetno prepričali predvsem s tem, da so dobro vodili gospodarstvo, ki uspešno raste. Nasprotno bi bila laburistična vlada nevarno odvisna od škotskih nacionalistov. Poleg tega se laburisti nekaterim volivcem niso zdeli verodostojni s svojim gospodarskim programom. To je tradicionalna šibkost stranke, ki je bila še povečana, ker so mnogi volivci prav laburiste videli kot odgovorne za tako globoko dolžniško krizo.

Javnomnenjske raziskave so zgrešile. Zakaj? Napovedi so bile napačne, podcenile so podporo konservativcev. Verjetno se je to zgodilo zaradi "sramežljivih torijcev" (shy Tories) – volivcev, ki neradi priznajo, da bodo volili konservativce. Nekateri menijo, da je stranka nesocialna in da spodbuja sebičnost ljudi.

Cameron je po do zdaj znanih rezultatih dosegel šibko absolutno večino. Bo iskal kakšno obliko širše podpore ali bo vladal sam? Koalicije ne bo, vladala bo konservativna vlada, čeprav z zelo majhno večino. Mogoči pa so neformalni dogovori za podporo s poslanci stranke Ulster Unionist Party ali (kot zdaj kaže) enim iz UKIP, ki je nekdanji konservativec.

Lahko pričakujemo spremembe v Cameronovi politiki? Da. Ta vlada (oziroma njen mandat) bo veliko bolj desna kot prejšnja, ko so se morali konservativci prilagajati koalicijskim partnerjem, liberalnim demokratom. Imeli bomo veliko globlje in ostrejše reze v javne izdatke in socialo.

Pričakujete referendum glede izstopa iz Evropske unije? Zdaj je referendum skoraj neizogiben. Verjetno ga bomo imeli leta 2017. Bil je ključna obljuba Davida Camerona in številni njegovi poslanci so veliki evroskeptiki, ki bodo pri tem vztrajali. Nova vlada bo nemudoma začela pogajanja za drugačen položaj Velike Britanije v Evropski uniji, uporabljala pa bo evroskeptičen ton.

Velika Britanija je bila zaradi svojega volilnega sistema vajena le dveh velikih strank v parlamentu. So ti časi minili? Bo v prihodnje strankarski parket bolj pisan? Mislim, da je obdobje velikih strank končano celo v Veliki Britaniji. V družbi je veliko socialnih, etničnih in regionalnih razlik ter volivcev, ki so "politični potrošniki". Ti med strankami izbirajo od volitev do volitev in niso strankarsko lojalni, zato je strankam vedno težje ohranjati veliko in stabilno volilno telo.

Cameronova vlada je veliko presenečenje, po zgodovinskih standardih pa je tako skromna večina v parlamentu (recimo v letih 1950, 1960 in 1974) zelo slab rezultat. Izjema se zdi le Škotska nacionalna stranka, a mislim, da se njihov dober rezultat lahko kmalu porazdeli. Leta 1990 je bila škotska politika zelo razcepljena, imela je veliko strank.

Na splošno politika v Veliki Britaniji postaja bolj evropska ali celo srednjeevropska. Ne pomikamo se le proti položaju, v katerem močna večina ni več pravilo, ampak si lahko predstavljam, da bomo videli več strank, ne le Zelenih in UKIP.

Britanskim komentatorjem bi koristil – čeprav obstaja nekaj bistvenih razlik, predvsem na področju korupcije – pogled na izkušnjo srednjeevropskih držav, kot sta recimo Slovenija in Češka. Tam namreč razmeroma stabilen strankarski sistem povzroča rušenje nekaterih uveljavljenih strank in ponavljajoče se vzpone novih strank, ki se nenadoma pojavijo od nikoder, potem pa razpadejo in izginejo. To je lekcija za zahodnoevropske demokracije, ki strankarsko stabilnost jemljejo za samoumevno, a se jim lahko zgodijo podobne stvari. Ti premiki v britanski izvedbi so morda znanilci veliko večjih sprememb v prihodnosti.

Zakaj so trije voditelji strank odstopili? V Sloveniji politiki ne odstopijo "kar tako". V Veliki Britaniji velja nekakšen dogovor, da politični vodje odstopijo, če so stranko vodili do jasnega in nepričakovanega (hudega) poraza. Še posebej, če imajo znotraj stranke šibko podporo in če med ljudmi niso priljubljeni.

Miliband je imel šibek položaj – omejeno notranjo podporo, javnomnenjske raziskave priljubljenosti pa so ga uvrščale precej nizko. Javnost (neupravičeno) meni, da je nekakšen čudak, nezmožen normalnih odnosov z ljudmi. V tej kampanji se je moral dokazati in po pričakovanjih, glede na to, da je kampanjo vodil precej učinkovito, bi moral voditi manjšinsko vlado.

Politično gledano je Miliband stranko pripeljal do katastrofalnega rezultata. Laburisti so izpadli na Škotskem in tudi v Angliji mu v primerjavi s konservativci ni uspelo napredovati. Če bi se eni od teh stvari izognil ali če bi bil izid tesen, bi morda preživel.

Zaradi globoko zakoreninjenih težav laburistov in rastočega gospodarstva je bila Milibandova naloga skoraj neizvedljiva. Storil je vse, kar je lahko.

Ne spreglejte